Suchergebnisse
Filter
4 Ergebnisse
Sortierung:
VLOGA DEMOSA V PROCESU SLOVENSKE OSAMOSVOJITVE IN DEMOKRATIZACIJE ; The role of Demos – Democratic Oposition of Slovenia in the process of Slovenian independence and democratization
In: Ljubljana
Namen dela je predvsem proučiti oblikovanje, delovanje, vlogo in pomen Demosa kot instrumenta in akterja nacionalne emancipacije in demokratične tranzicije na Slovenskem. Pred osrednjim delom analize so opredeljeni ključni pojmi in koncepti: definicija nacionalizma ter glavni teoretični pristopi k nacionalizmu, opredelitev demokracije in demokratizacije. Za celovito razumevanje vloge in pomena posameznih političnih akterjev, kakršen je bil konec osemdesetih in v začetku devetdesetih Demos, je potrebno dobro poznati zgodovinske okoliščine. Najprej sem v poglavju o zgodovinskih mejnikih oblikovanja slovenske nacionalne identitete poskušala dokazati, da pomembni procesi v osemdesetih in devetdesetih letih niso vznikli sami od sebe, ampak imajo dolgo zgodovinsko podlago. V nadaljevanju obravnavam širjenje političnega prostora, obdobje liberalizacije in razcveta civilne družbe ter ključne procese in dogodke na poti v pluralno družbo. Procesi liberalizacije so soustvarjali tudi politično okolje, v katerem je začela nastajati politična opozicija. Konec osemdesetih let, tik pred nastankom Demosa, sta se izoblikovala dva konsistentna in nekompatibilna narodno-politična programa, ki sta simbolizirala politično polarizacijo. Nove, alternativne 'zveze' so se začele povezovati v pričakovanju demokratičnih volitev in soočenja s skupino družbenopolitičnih organizacij z Zvezo komunistov na čelu. Osrednji del disertacije predstavlja obravnava Demosa, akterja demokratizacije. Znotraj tega obdobja namenjam posebno pozornost najvidnejši osebnosti združene demokratične opozicije Jožetu Pučniku, analiziram predvolilne programe, rezultate volitev, ter oblikovanje novih oblastnih organov. V tem kontekstu analiziram tudi njihovo sodelovanje s Predsedstvom republike Slovenije. V nadaljevanju orišem vlogo Demosa v osamosvojitvenih procesih. Demos je v svojih glavnih namerah uspel, kljub temu, da ga niso ustrezno podpirali mediji, ni imel ustrezne zaslombe v gospodarstvu, pa tudi ne v državni upravi in, razen slovenske vojske in do neke mere policije, v represivnih organih oblasti. Kljub temu je uresničil glavne cilje, za uspešno izpeljano tranzicijo oziroma bolj popolno in konsolidirano demokratizacijo pa mu je zmanjkalo tako časa kot politične moči. Proces uvedbe demokracije, kot drugi od Demosovih ciljev, je bil uresničen v institucionalnem smislu, z vzpostavitvijo temeljnih demokratičnih struktur. Istočasno pa je bil Demos ključni dejavnik ne le pri oblikovanju splošnega soglasja o nujnosti osamosvojitve slovenskega naroda, ki se izraža v visokem rezultatu slovenskega plebiscita 23. decembra 1990, ampak je bil tudi glavni akter in instrument nacionalne osamosvojitve, obrambe slovenske samostojnosti v vojni za Slovenijo ter mednarodnega priznanja. ; The purpose of the thesis is primarily to examine the creation, operations, role and importance of Demos – Democratic Opposition of Slovenia as an instrument and actor of national emancipation and democratic transition in Slovenia. Prior to the central part of the analysis key terms and concepts are identified: definition of nationalism and the main theoretical approaches to nationalism, definition of democracy and democratization. For comprehensive understanding of the role and importance of individual political actors, like Demos was in the late eighties and early nineties, we should also be familiar with historical circumstances. At first I tried to stress that the main events and processes in the eighties and nineties had not emerged by themselves but were results of long historical development. Next I discuss broadening of political space, a period of liberalization and flourishing of civil society and also key processes and events on the way to a pluralistic society. The liberalization processes co-created also the political environment, in which the political opposition started to take shape. At the end of the eighties, just before the establishment of Demos, two consistent and incompatible national-political programmes were formed which symbolized the political polarization. New, alternative 'unions' began to link pending democratic elections and confrontations with a group of the so-called socio-political organizations with the Communists Party at the head. The central part of the thesis is the analysis of Demos, the actor of democratization. Within this period I pay particular attention to Jože Pučnik, the most prominent personality of the united democratic opposition, I analyse election programs, results of elections and the creation of new public authorities. In this context, I analyse also their cooperation with the Presidency of the Republic of Slovenia and outline the role of Demos in the independence processes. Demos succeeded in its main intentions, despite the fact that it had not adequate support of the media, no support of the economy nor in the public service and, with the exception of the Slovenian Army and to some extent police forces, the repressive authorities. Despite all these Demos accomplished its main objectives, however, for a successful transition or a more complete and consolidated democratization it ran out of time and political power. The process of introducing democracy was realized in a formal sense, with the establishment of basic democratic structures. At the same time Demos was a key factor in the creation of the general consensus on the necessity of the Slovenian independency which is shown in the high score of the plebiscite on 23rd Dec 1990. Demos was also the key actor and an instrument of the national independence process, the defence of the Slovenian territory in the war for Slovenia as well as in the process of the international recognition of the new Slovenian sovereign state.
BASE
E-demokracija v Sloveniji: analiza strategij E-uprave
In: Uprava, Band 7, Heft 4, S. 73-92
Politična kultura postkomunističnih držav nekdanje Jugoslavije: struktura, dejavniki in posledice ; Post-communist political culture of the former Yugoslavia: structure, developments and implications
In: Maribor
V pričujoči raziskavi smo preučili strukturo, dejavnike in posledice politične kulture in državljanske participacije v postjugoslovanskih družbah. Uporabljenih je bilo več virov kvantitativnih podatkov, med drugim raziskava 2.178 študentov družboslovja v osmih postjugoslovanskih entitetah (M starost = 19,8 leta, SD = 1,89) ; reprezentativni vzorci Evropske raziskave vrednot (2008) ; pretekli valovi Svetovne raziskave vrednot (1995/8) in podatki raziskave jugoslovanske mladine (Jupio, 1986). Analiza na agregatni ravni je pokazala, da so v socioekonomsko manj razvitih okoljih (Kosovo, BiH in NJR Makedonija) v večji meri prisotni elementi podložniške politične kulture (Almond in Verba, 1963), v okviru katere so se kot ključni elementi na individualni ravni izkazali avtoritarnost, splošni tradicionalizem, tradicionalni pogled na spolne vloge in nacionalizem. Medentitetne razlike na merah ekonomske kulture (ekonomski egalitarizem in državni paternalizem) so povečini majhne in statistično neznačilne, saj vse entitete na obeh indikatorjih dosegajo visoke povprečne vrednosti. V skladu s predvidevanji dopolnjene modernizacijske teorije je demokratična politična kultura bolj koherentna v socioekonomsko bolj razvitih postjugoslovanskih državah, v nasprotju s teorijo pa manj razvite države dosegajo višje povprečne ravni državljanske participacije. Starost in socioekonomski status sta se izkazala za najmočnejša sociodemografska dejavnika politične kulture in državljanske participacije. Višje stopnje učinkovite demokracije (Inglehart in Welzel, 2007) dosegajo socioekonomsko bolj razvite države, ki izkazujejo tudi najvišje stopnje demokratične politične kulture. Longitudinalna analiza ni pokazala enotne smeri političnokulturnih sprememb ; slednje so v zadnjih dveh desetletjih bile v smeri večanja tako demokratičnih kot tudi nekaterih podložniških orientacij (npr. avtoritarnosti). Avtorji sklenejo, da proces demokratične konsolidacije, tako političnokulturne kot tudi institucionalne, v večini postjugoslovanskih družb še ni končan. Na koncu so predstavljene implikacije raziskave. ; The present study examined structures, determinants and consequences of political culture and citizen participation in post-Yugoslav societies. Several empirical data sources were employed, among others a survey of 2,178 social science students in eight post-Yugoslav entities (M age = 19.8 years, SD = 1.89) ; representative samples from European Values Study (2008), earlier waves of World Values Survey (1995/8) and a study of Yugoslav youth Jupio carried out in 1985. The aggregate level results indicated that socio-economically less developed entities (Kosovo, BiH, and FYR Macedonia) scored higher on subject political culture (Almond and Verba, 1963), which was at the individual level found to be characterized by its four core components: authoritarianism, general traditionalism, traditional gender roles attitudes, and nationalism. Between-country differences on measures of economic cultural orientations (economic egalitarianism and state paternalism) were largely minor or insignificant, since all entities scored high on both measures. As predicted by revised modernization theory democratic political culture was found to be more coherent in socioeconomically more developed post-Yugoslav countries. Inconsistent with modernization approach results demonstrated higher levels of citizen participation in less well-off countries. Age and socioeconomic status proved to be the most potent sociodemographic predictors of political culture and citizen participation. Finally, democracy was found to be more effective (Inglehart and Welzel, 2007) in socioeconomically more developed countries, which also scored highest on measures of democratic political culture. Longitudinal analysis did not uniformly confirm substantive political culture changes with changes in the last two decades taking place in both democratic as well as authoritarian direction. Authors conclude that the process of democratic consolidation, both political-cultural as well as institutional, is far from over in the majority of post-Yugoslav entities. Implications of the results are discussed.
BASE