$N$-tlakovanje trikotnika $ABC$ s trikotnikom $T$ je način rezanja trikotika $ABC$ v $N$ skladnih manjših trikotnikov. Manjšemu trikotniku $T$ pravimo ploščica. Do sedaj je bilo malo znanega o možnih vrednostih števila $N$, na katere se v tem magistrskem delu osredotočimo. Ko je ploščica $T$ podobna trikotniku $ABC$, dokažemo, da so možne tri oblike števila $N$. V primeru, ko je $N$ popolni kvadrat, lahko $N$-tlakujemo poljuben trikotnik. Če pa je $N in {e^2+f^2, 3n^2 ; n, e, f in {mathbb N}}$, je ploščica $T$ pravokotni trikotnik. Ploščica $T$ ima sorazmerne kote, če je vsak od njih racionalni večkratnik števila $pi$. Naj bo trikotnik $ABC$ $N$-tlakovan s ploščico $T$, ki ima sorazmerne kote in ni podobna trikotniku $ABC$. Če je trikotnik $ABC$ enakostranični, ima $T$ kote $({pi over 6}, {pi over 3}, {pi over 2})︁$ ali $({pi over 12}, {pi over 3}, {7pi over 12})︁$ in je $N = 6n^2$ ali pa ima $T$ kote $({pi over 6}, {pi over 6}, {2pi over 3})︁$ in je $N = 3m^2$. Če pa je $ABC$ enakokraki trikotnik z baznim kotom $alpha$ in tlakovan s ploščico $T$, ki je podobna polovici trikotnika $ABC$, potem je $N$ sodo število. Prav tako raziščemo možne $N$, če ploščica $T$ nima vseh sorazmernih kotov. Naj bo trikotnik $ABC$ $N$-tlakovan s ploščico, ki ni podobna trikotniku in katere koti niso vsi sorazmerni. Tedaj pokažemo, da je $N ge 8$. Na koncu pa iz vseh zgornjih primerov dokažemo, da ne obstaja 7-tlakovanje trikotnika s skladnimi ploščicami. ; The $N$-tiling of the triangle $ABC$ with the triangle $T$ is a process of cutting the triangle $ABC$ into $N$ congruent smaller triangles. The smaller triangle $T$ is called the tile. So far, little is known about the possible values of the number $N$, which is the main subject of the master's degree. When the tile $T$ is similar to the triangle $ABC$, we can prove that three forms of the number $N$ are possible. When $N$ is a perfect square, any triangle can be $N$-tiled. However, the tile $T$ is a right triangle if $N in {e^2+f^2, 3n^2 ; n, e, f in {mathbb N}}$. The tile $T$ has commensurable angles if each one of them is a rational multiple of number $pi$. Furthermore, let a triangle $ABC$ be $N$-tiled with the tile $T$, which has commensurable angles and is not similar to the triangle $ABC$. If the triangle $ABC$ is equilateral, it has $T$ angles $({pi over 6}, {pi over 3}, {pi over 2})︁$ or $({pi over 12}, {pi over 3}, {7pi over 12})︁$ and $N = 6n^2$ or it has $T$ angles $({pi over 6}, {pi over 6}, {2pi over 3})︁$ and $N = 3m^2$. However, if $ABC$ is an isosceles triangle with base angle $alpha$ and tiled with the tile $T$, which is similar to one half of the triangle $ABC$, then $N$ is an even number. Moreover, the possible values of $N$ are analyzed, if not all angles of the tile $T$ are commensurable. We can prove that $N ge 8$, when the triangle $ABC$ is $N$-tiled with the tile that is not similar to the triangle and has angles that are not all commensurable. Finally, we prove, based on above examples, that the 7-tiling of the triangle with the congruent tiles does not exist.
The financial crisis and its consequences in European societies show the weaknesses of the current economic system. Especially in the so-called peripheral countries we can notice a dramatic increasing in unemployment, reduced public spending and security, poverty, evictions, etc. The neoliberal policy followed by most European governments offers little chance for a solution to this problem. ; Finančna kriza in njene posledice v evropskih družbah kažejo na pomanjkljivosti sedanjega gospodarskega sistema. Še posebej v t. i. obrobnih državah se dramatično povečujejo brezposelnost, nižanje porabe, občasnost del, prisilno preseljevanje delovne sile, revščina, deložacije itd. Neoliberalna politika, ki ji sledi večina evropskih vlad, ponuja malo možnosti za rešitev nastale situacije.
Magistrsko delo proučuje diskurzivni vidik varnosti izražen skozi parlamentarni diskurz poslancev, ki so delovali v slovenskem parlamentu v obdobju t. i. begunske krize, od septembra 2015 do marca 2016. Skozi mikrodiskurzivno in jezikovnostilno analizo poskuša prikazati, ali so poslanci begunce obravnavali skozi prizmo varnosti, torej vprašanje beguncev sekuritizirali. Z analizo parlamentarnih sej je prikazan proces sekuritizacije kopenhagenske šole, ki sekuritizacijo opisuje kot govorno dejanje, ki referenčnemu objektu predstavi vprašanje kot eksistenčno grožnjo in s tem zahteva izredne ukrepe, ki odstopajo od 'običajne' politike. Če občinstvo to sprejme je sekuritizacija uspešna. V parlamentarnem diskurzu so analizirana jezikovna sredstva, kot so vršilci dejanj, metafore in druge stilno zaznamovane besede, pomembna pa je tudi ustrezna raba terminov beguncev in migrant. V ozadju je predstavljena t. i. begunska kriza na ravni EU, zahodnobalkanski poti in v Sloveniji. Opisan je tudi slovenski parlament ter politični oziroma parlamentarni diskurz, ključne pa so varnostne študije, znotraj katerih je kopenhagenska šola predstavila teorijo sekuritizacije, ki jo proučuje magistrsko delo ; The master's thesis examines the discursive aspect of security, expressed through the parliamentary debates, which took place in the Slovenian parliament during the 'refugee crisis' in Slovenia, September 2015 – March 2016. Through micro-discursive and linguistic analysis, this work seeks to show whether refugees were securitized, treated by the members of Parliament as a security issue. The analysis of parliamentary debates tries to show the process of securitization initially outlined by the Copenhagen School, which focuses on the speech act, that presents an issue to the referent object as an existential threat and demands extraordinary measures outside of normal politics. If the audience accepts this, securitization is successful. The use of linguistic means is analysed in the parliamentary discourse, such as agents, metaphors and other expressive words, and the correct usage of terms refugee or migrant. The master's thesis background is presented by the 'refugee crisis' in the European Union, on the Western Balkan Route and in Slovenia. The emphasis is also on the Slovenian parliament and parliamentary discourse, but the most important are security studies, within which the securitization theory is presented by the Copenhagen School, which is analysed in the master's thesis.
Razstava Vroče sledi hladne vojne predstavlja predvsem posledice prehodov Slovencev čez železno zaveso med Slovenijo in avstrijsko Koroško v letih od 1945 do 1991 ter dolgo ukvarjanje z njenimi posledicami oz. preseganjem le-teh. Z izbranimi primeri usod ljudi želi predstaviti, kaj je pomenila totalitarna komunistična oblast v Sloveniji in Jugoslaviji za ljudi, ki so živeli v ?socialistični družbeni ureditvi?, so z njo prihajali v stik ali pa so bili njeni odkriti nasprotniki. Temeljni poudarki so mdr. na dogajanju v letu 1945 (beg slovenskega prebivalstva - fenomen politične emigracije, vračanje vojnih ujetnikov in civilistov v Slovenijo in njihova usoda -, pobijanje, beg in izgon nemške manjšine iz Slovenije), ilegalni pobegi čez mejo, delovanje uporniških skupin, t. i. Matjaževe vojske, mejni režim, politika jugoslovanskih in slovenskih oblasti do slovenske manjšine v Avstriji idr.
Avtor v članku opredeli štiri faze razvoja prebivalstva v mestu Maribor. Hitri rasti števila prebivalstva v 60. letih 20. stoletja je sledila stagnacija v 80. letih in nato depopulacija v 90. letih in po letu 2000. V primerjavi z drugimi večjimi mesti v Sloveniji je bila depopulacija najbolj intenzivna prav v Mariboru (med letoma 1981 in 2008 se je število prebivalcev zmanjšalo za okoli 12 %). Naravni prirast je v mestu konstantno negativen vse od leta 1985 dalje, selitveni prirast pa je bil negativen med letoma 1992 in 2007. Maribor med večjimi slovenskimi mesti izkazuje tudi najbolj neugodno starostno sestavo prebivalstva z najvišjim deležem starega prebivalstva in najvišjim indeksom staranja, po zadnjem popisu prebivalstva pa zaostaja za drugimi mesti tudi po deležu prebivalstva z višje ali visoko šolsko izobrazbo, čeprav je drugo največje univerzitetno mesto v Sloveniji. Glede na ugotovljene demografske značilnosti se bo v naslednjih dveh desetletjih v mestu bistveno povečal delež prebivalstva v starosti nad 65 let, kar bo zahtevalo nove oblike organiziranja dejavnosti v mestu in prilagajanja starejši populaciji. ; Author identified four stages of demographic development in the city of Maribor (Slovenia). Population growth in the 1960s was followed by stagnation of population in the 1980s and depopulation in the 1990s and after 2000. In Maribor, compared with other major cities in Slovenia, depopulation have been more intensive (between 1981 and 2008, the population decreased by about 12 %). Natural growth is constantly negative from 1985 onwards, and net migration was negative between 1992 and 2007. Maribor is also showing the most unfavorable age structure of the population with the highest proportion of the elderly population and the highest aging index. Furthermore, according to the last census it lags behind other towns in the share of population with high school education, although it is the second largest university town in Slovenia. Considering the established demographic characteristics, and significant increase of the share of the population over 65 years in the next two decades, this will require new ways of organizing activities in the city and its adaption to the elderly population.
Šport je z modernizacijo družbe in intenzivnejšo globalizacijo postal visoko organiziran in strukturiran globalni fenomen. Na njegov razvoj so vplivali različni dejavniki, vodenje na globalni ravni pa so prevzele mednarodne športne organizacije, v prvi vrsti Mednarodni olimpijski komite (MOK), okrog katerega se je izoblikoval t. i. reguliran olimpijski sistem. Disciplina Mednarodnih odnosov v primerjavi z ostalimi družbenimi vedami zaostaja pri proučevanju globalnega športa, ki tako ostaja eden manj vidnih in proučevanih vidikov globalnega vladanja. Eden od razlogov za to je tudi odsotnost resne in sistematične teoretske analize. Za zapolnitev te vrzeli je cilj magistrskega dela odgovoriti na vprašanje, kako lahko z uporabo teorij mednarodnih odnosov in analizo olimpijskega sistema z značilnostmi globalnega vladanja razumemo nastanek, obstoj in delovanje globalnega vladanja na področju športa kot enega izmed področij globalnega vladanja. Opredelitev reguliranega olimpijskega sistema kot globalnega vladanja na področju športa omogoča uporabo prevladujočih teorij mednarodnih odnosov (realizma, liberalizma, konstruktivizma, marksističnih teorij) na tem področju. Te v okviru svojih zmožnosti razlagajo in pojasnjujejo delovanje globalnega vladanja na področju športa, skupno pa izpostavijo pomembne elemente in pojave globalnega športnega vladanja. Analiza ponudi razmislek o nadaljnjem teoretičnem raziskovanju tega področja. ; The modernisation of society and intensive globalisation led sport to become a highly organised and structured phenomenon. Its development was influenced by various factors, while management at a global level has been taken over by international sport organisations, primarily by the International Olympic Committee (IOC), around which a regulated Olympic System has developed. In the examination of global sport, as one of the less visible and explored aspects of global governance, the discipline of International Relations falls behind other social sciences. One of the reasons for this is also the absence of a systematic theoretical analysis of this area. In order to fill this gap, this master thesis aims to answer the question: how can the use of the theories of international relations and an analysis of the Olympic System with features of global governance help us understand the emergence, the existence and the functioning of global governance in the field of sport as one of the fields of global governance? The identification of the regulated Olympic System as global governance in the field of sport enables the application of dominant theories of international relations (realism, liberalism, constructivism and Marxist theories) onto this field. The theories, within the limits of their capacities, interpret and explain the functioning of global governance in the field of sport, and, as a set of theories, they highlight the important elements and phenomena of global sport governance. The analysis offers a reflection on the further theoretical exploration of this field.
V času begunske krize leta 2015 se je v Italiji in Grčiji razvil nov način hitrega upravljanja migracijskih tokov, t. i. pristop žariščnih točk, ki temelji na hitri identifikaciji, registraciji in odvzemu prstnih odtisov migrantov ter njihovi nadaljnji preusmeritvi v azilni postopek, postopek vračanja ali premestitve. Čeprav je bil pristop zasnovan kot začasni ukrep, ki naj bi se uporabljal, dokler se izredne razmere ne umirijo, je pristop v praksi implementiran kot trajni mehanizem identifikacije in registracije migrantov, s katerim je Evropska unija (v nadaljevanju: EU) dosegla spoštovanje obveznosti identifikacije migrantov s strani Italije in Grčije, že tako najbolj obremenjenih držav članic. Ker v postopkih identifikacije prihaja do hujših kršitev človekovih pravic, oviranja dostopa do azilnega postopka in diskriminacije na podlagi nacionalnosti, je določenim skupinam de facto odvzeta pravica do mednarodne zaščite. V postopkih vračanja prihaja do kršitev prepovedi vračanja in kolektivnih izgonov, postopki premestitve pa se v žariščnih točkah v praksi ne izvajajo. Uporaba pristopa žariščnih točk tako ni razbremenila Italije in Grčije in ni izboljšala položaja migrantov na poti v Evropo. Odprava sistemskih problemov pristopa, ki so v veliki meri posledica pomanjkanja celovite pravne ureditve in politične volje, bi zato morala zajemati pravno ureditev pristopa v enotnem dokumentu in odpravo spornih praks. Ker so izredne razmere, na katere se uporaba pristopa sklicuje, ob spremljanju političnih in socialnih trendov, v veliki meri predvidljive, bi moral biti poudarek pri izvajanju pristopa na zagotavljanju mednarodne zaščite in ne nadzoru zunanjih meja EU. ; During the refugee crisis in 2015 a new approach of swift migration management developed in Italy and Greece, the so called hotspot approach. The basis of the approach is swift identification, registration and fingerprinting of the incoming migrants for the purpose of redirecting them either to the asylum procedure, returns procedure or relocation procedure. Although designed as a temporary measure, used only until the emergency situation settles down, the approach is implemented as a permanent mechanism for identification and registration of migrants which helped the European union (hereinafter: the EU) achieve compliance from Italy and Greece, already the most burdened states, with their obligation to identify all incoming migrants. Serious human rights violations, obstruction of access to the asylum procedure and discrimination based on nationality occur during the identification process depriving certain groups of migrants of their right to asylum. Violations of the principle of non-refoulment and prohibition of collective expulsions occur during the returns procedures, while relocation procedures are not carried out in the hotspots. The use of the hotspot approach did not relieve the pressure on Italy and Greece nor improve the position of migrants coming to Europe. Systematic problems are largely the result of lack of legal framework and political will and should therefore be addressed with a unified regulation and the end of controversial practices. Since the emergency situation, on which the approach is based, can be largely predicted by observing the current social and political trends the main focus of the approach should be providing international protection instead of control of the EU external borders.
Predmet doktorske disertacije je upravljanje zunanjetrgovinske politike države ob upoštevanju delovanja nadnacionalnih entitet, pri čemer je naš osrednji cilj identificirati optimalen način realizacije nacionalnih interesov v okviru nadnacionalne entitete (tj. Evropske unije). Zunanjetrgovinska politika je eno izmed najstarejših ekonomskih področij, o katerem so tekle resne akademske razprave že v Antični Grčiji pred več kot 2000 leti. Vendar o razvoju svetovne trgovine kot sistematičnem globalnem načinu trgovanja govorimo šele od 15. stoletja dalje. Za boljše razumevanje področja v doktorski disertaciji najprej opredelimo teoretska izhodišča, v okviru katerih predstavimo teorije mednarodne menjave ter analiziramo vlogo države in ekonomske diplomacije skozi različna zgodovinska obdobja (merkantilizem, liberalizem, protekcionizem, intervencionizem ter obdobje liberalizacije in globalizacije). Kot najpomembnejše teoretično izhodišče od Davida Ricarda dalje identificiramo ugotovitev, da svet ni ničelna vsota – vse države z zunanjo trgovino pridobivajo. Kljub temu da so države skozi različna zgodovinska obdobja (glede na gospodarske razmere) vodile različne zunanjetrgovinske politike (protekcionistične ali liberalne), teorija in praksa potrjujeta, da liberalna zunanjetrgovinska politika povečuje konkurenčnost gospodarstva. Študije ekonomistov (Sachs in Warner 1995, 35 ; Frey v Pruslecki 2008, 5 ; Krueger 1980, 289) namreč kažejo, da države z liberalno zunanjetrgovinsko politiko dosegajo višjo gospodarsko rast od tistih s protekcionistično. Kot potrditev teze navajamo izsledke analiz, ki kažejo na višje stopnje gospodarske rasti v t. i. hitro rastočih gospodarstvih (državah BRIICS ‒ Braziliji, Rusiji, Indiji, Indoneziji, Kitajski in Južni Afriki). Slednje so na podlagi liberalizacije trgov v zadnjih dvajsetih letih dosegale višje stopnje gospodarske rasti od razvitih gospodarstev. Glede na to da je predmet disertacije zunanjetrgovinska politika v okviru Evropske unije (EU), ki jo Slovenija sooblikuje, se v okviru analize ukrepov osredotočimo na ukrepe zunanjetrgovinske politike EU, vlogo nacionalnih in nadnacionalnih (vladnih in nevladnih) akterjev ter povezavo vsebin z drugimi politikami. Ključni akterji v procesu formalnega delovanja na področju zunanjetrgovinske politike EU so: Evropska komisija (Direktorat za trgovino), Svet EU (Odbor za zunanjetrgovinsko politiko, Coreper in Svet za zunanje zadeve), Evropski parlament ter nevladni akterji (združenja, nevladne organizacije) kot nadnacionalni akterji in (vladni in nevladni) akterji na nacionalni ravni držav članic EU. Prioriteta zunanjetrgovinske politike EU je multilateralna zunanja trgovina, vzporedno pa potekajo pogajanja s številnimi državami oz. regijami za sklenitev preferencialnih trgovinskih sporazumov. Med ukrepi zunanjetrgovinske politike EU je pomembna še Strategija dostopa na trg, v okviru katere se dosegajo sinergije na podlagi okrepljenega partnerstva med Evropsko komisijo, državami članicami in gospodarstvom. Ugotavljamo, da postaja v obdobju globalizacije zunanjetrgovinska politika izrazito večplastna ter da izginjajo meje med zunanjimi in notranjimi politikami. Na primeru pogajanj t. i. Razvojne agende iz Dohe, ki potekajo v okviru Svetovne trgovinske organizacije, potrdimo tezo o prepletanju pogajanj na različnih ravneh (bilateralni, regionalni in multilateralni) in vsebinski povezanosti zunanjetrgovinske politike z drugimi politikami (z razvojno, s kmetijsko ipd.). Slednje potrjujejo tudi strateški dokumenti EU (Strategija Evropa 2020 ; Trgovina, rast in svetovne zadeve ter Globalna Evropa: konkurenčna v svetu), v katere je zunanjetrgovinska politika vključena kot pomemben sestavni del politike konkurenčnosti. ; The doctoral thesis focuses on a country's external trade policy management in relation to the processes witin subnational entities. Our main goal is to identify an optimal approach to realizing national interests in the context of a subnational entity (i.e., the European Union). External trade policy is one of the oldest economic policies. The first discussions on trade issues started among philosophers in Greece 2000 years ago, but global trade as a systematic process emerged in the 15th century. At the beginning of the doctoral thesis, the focus is on the theoretical background ‒ theories of external economic co-operation. We analyse the role of the state and economic diplomacy in different historical periods (mercantilism, liberalism, protectionism, interventionism, liberalisation and globalisation). The most important theoretical finding is (discovered by David Ricardo and confirmed in subsequent theories) that all states, engaged in external trade, gain (we talk about the so called positive sum). Although countries led different external trade policies during various historical periods (liberal or protectionist), theory and experience show that the liberal external trade policy increases competitiveness of an economy. Studies of several economists (Sachs and Warner 1995, 35 ; Frey 1984 ; Pruslecki 2008, 5 ; Krueger 1980, 289) also confirm, that countries with a liberal external trade policy record higher growth rates than those in favour of protectionism. Emerging economies (the so called BRIICS countries ‒ Brasil, Russia, India, Indonesia, China, and South Africa) record higher growth rates in the last twenty years – after liberalising their markets. We analyse the European Union (EU) external trade policy measures, the role of national and subnational (state and non-state) actors, and the interconnectedness of the external trade policy and other national policies. The key actors in the formal process of creating EU external trade policy are: European Commission (Directorate General for Trade), Council of the EU (Trade Policy Committee – formerly 133 Committee ; Coreper, Foreign Affairs Council), European Parliament, non-state actors (associations, non-governmental organisations (NGOs)) as well as actors in the member states (state and non state actors: ministries, diplomatic network, business associations, chambers of commerce, NGOs, etc.). The priority of the EU external trade policy is multilateral trade – successful conclusion of the WTO Doha Development Agenda. In parallel, EU is negotiating preferential trade agreements with several countries and regions. One of the most important trade policy measures is also Market Access Partnership, where active involvement of member states and the business sector is expected. Globalisation has changed the patterns of global economic co-operation and global trade. External trade has become more complex (linked to the competition, energy, environment and sustainable development policies) and the number of actors (state and non-state) involved in the policy has increased significantly. The boundaries between external and internal policies disappear as well. We show the interactions between different actors, negotiating levels, and policies on the World Trade Organisation Doha Development Agenda case, where the positions of the negotiations have to be agreed on at different levels: national, bilateral, regional, and multilateral. External trade policy is an important part of the EU strategic documents (Global Europe: competing in the world, EU 2020), and therefore an important element of the competitiveness policy. The thesis also confirms that the role of economic diplomacy in trade issues has gained importance during the last twenty years. Saner and Yiu (2003) argue that the main function of the post-modern economic diplomacy is representation in the international organisations and influence on other countries' policies.
Razvoj družbe je nujen in za dosego razvoja je treba največ pozornosti nameniti ravno razvoju ljudi. Če konceptu razvoja ljudi dodamo mednarodno perspektivo, dobimo celosten pogled na trenutno stanje v družbi. Ravno mednarodna perspektiva razvoja ljudi in celotna obravnava tematike sta botrovali k izvedbi analize razvoja ljudi v izbranih državah. Z metodo analize so bili pridobljeni vsi potrebni podatki, ki so celotno analizo zaokrožili. Prek analize pridobljenih podatkov so bile države razvrščene v tri skupine. Pri tem so vse razvite in tranzicijske države zajete v vzorec, v primeru razvijajočih se pa so bile države izbrane tako, da so zajeti predstavniki vseh delov Afrike, Azije ter Latinske in Karibske Amerike. Rezultati analize so precej nedvoumni. Izkazalo se je, da samo indeks razvoja ljudi in politična stabilnost države ne zagotavljata močne medsebojne povezave. Pomembno vlogo igrajo tudi pretresi iz začetka 90. let 20. stol. in t. i. svetovni policisti razvitih držav, kar vnaša določeno mero neravnovesja. Na drugi strani pa je bilo pričakovati padec moči povezanosti med razvojem ljudi in izobraževalnim indeksom od razvitih k razvijajočim se. Izkaže se, da je moč povezave največja v tranzicijskih državah, sledijo razvite in na koncu razvijajoče se države. Ugotovitve analize imajo širše učinke za družbeno okolje. Razvoj omogoča oblikovanje razvite družbe in uveljavitev človeku dostojnega življenja. Na osnovi tega bo v prihodnosti mogoče prilagoditi programe razvoja ljudi predvsem v tranzicijskih državah in ostalih delih sveta, ki so precej nestabilni in brez zunanje pomoči. Dejstvo pa je, da so nekatere razvijajoče se države lahko zgled kakovosti primarnih razvojnih programov. ; Development of the country is necessary and for achieving it the biggest focus must be on human development. If we add international perspective to human development, we get a fairly comprehensive view of the current situation in society. It was precisely the addition of an international perspective to the human development and the overall treatment of the topic that contributed to the design of the analysis of human resource development in selected countries. Using the analysis method all necessary data were obtained, which rounded the analysis into a whole. By analysing the data obtained, the countries were classified into three groups. In this, all developed and transition countries are included into the sample, and in the case of developing countries, the countries have been selected to include representatives of all parts of Africa, Asia, Latin America and the Caribbean. The results of the analysis are quite unequivocal. It turned out that only human development index and the political stability of the country do not guarantee a strong interconnection. Shouts from the early 90s of the 20th century and the role of so-called world-wide police officers of developed countries also play an important role, which introduces a certain amount of imbalance. On the other hand, the drop in the strength of the relation between the human development index and educational index from the developed to the developing was expected. It turns out that the power of connections is greatest in transition countries, followed by the developed and ultimately developing countries. The findings of the analysis have broader effects on the social environment. Development enables the creation of developed society the promotion of a decent man's life. On this basis, in the future, human development programs can be adjusted in the transitional countries and other parts of the world, which are rather unstable and without external assistance. It is true that some developing countries can serve as an example of the quality of primary development programs.
Nasprotno prevladujoči obravnavi Turčije kot najstarejše kandidatke za članstvo v Evropski uniji (EU) in turški zunanjepolitični strategiji do Zahodnega Balkana, ki predvideva delovanje kot partnerica EU, to delo analizira Turčijo kot neodvisnega zunanjepolitičnega akterja. Na podlagi dveh raziskovalnih vprašanj o normativnih elementih turške zunanjepolitične strategije preverjam hipotezo, da zaradi t. i. plitke evropeizacije na Zahodnem Balkanu po letu 2009 prihaja do večanja turškega normativnega vpliva v tej regiji. Kot kontrolno spremenljivko obravnavam deklaratorni odmik EU od širitve na Zahodni Balkan leta 2014. V teoretskem delu naloge konceptualiziram normativni zunanjepolitični vpliv in izdelam lasten analitični model normativnih elementov zunanjepolitične strategije. Po opisu zgodovinskega konteksta zunanjepolitičnega delovanja EU in Turčije na Zahodnem Balkanu v empiričnem delu sledi največji doprinos naloge k znanosti: analiza in interpretacija primarnega dokumenta – zunanjepolitične strategije Turčije (Disisleri Bakanligi, 2018), za katero sem zagotovil prvi prevod v angleščino. Nato še identificiram in analiziram zunanjepolitične akcije Turčije, pri katerih merim normativni vpliv na družbe, trge in države regije in ga kritično ovrednotim. Ugotavljam, da ni mogoče sklepati na večji normativni vpliv Turčije v regiji zaradi plitke evropeizacije. Normativni vpliv Turčije na države je bil namreč največji med leti 2009–2012, ko je z mediacijo v srbskem delu Sandžaka in vzpostavitvijo tripartitne platforme dosegla željen ugled velike sile iz otomanskih časov. Vendar pa po letu 2013 ta vpliv upade, saj nekatere države regije izražajo večja nasprotovanja turškim zunanjepolitičnim vrednotam ali uporabljenim sredstvom. Normativni vpliv na trge in na družbe regije je sicer konstanten ; prek agencije TIKA, inštituta Yunus Emre, verske institucije Diyanet in TV nadaljevank Turčija promovira svoje družbene vrednote: muslimanska vera, diaspora, patriarhalnost in ugled velike sile. ; Contrary to the dominant consideration of Turkey as the oldest candidate for membership in the European Union (EU) and Turkey's foreign policy strategy towards the Western Balkans, which envisions acting as the EU's partner, this work analyzes Turkey as an independent foreign-policy actor. On the basis of two research questions on the normative elements of the Turkish foreign policy strategy, I am testing a hypothesis that after 2009, due to the shallow Europeanization in the Western Balkans, one observes an increase of the Turkish normative influence in this region. As a control variable, I consider the declaratory withdrawal of the EU from Western Balkans enlargement efforts in 2014. In the theoretical part of the thesis, I conceptualize the normative foreign policy influence and construct my own analytical model of the normative elements of the foreign policy strategy. Following the description of the historical context of the EU and Turkey's foreing policy in the Western Balkans, the empirical part is followed by the biggest contribution of this thesis to science: analysis and interpretation of the primary document - Turkey's foreign policy strategy (Disisleri Bakanligi, 2018), for which I provided the first translation into English. I then identify and analyze Turkey's foreign policy actions, where I measure the normative influence on societies, markets and countries of the region, and offer its critical evaluation. Findings show that it is not possible to ascertain that shallow Europeanization causes greater normative influence of Turkey in the region. Turkey's normative influence on the countries was the largest between 2009-2012, when, through mediation in the Serbian part of Sandžak and the establishment of a tripartite platform, when the state achieved the desired reputation of a great power from Ottoman times. However, after 2013, this impact declined, as some countries in the region are more likely to oppose Turkey's foreign policy values or application of instruments. The normative impact on the markets and on the societies of the region is constant ; through TIKA Agency, Yunus Emre Institute, religious institution Diyanet and TV series Turkey promotes its social values: Muslim faith, diaspora, patriarchate and reputation of great power.
Evropska sosedska politika (v nadaljevanju ESP) je politika urejanja odnosov s sosednjimi državami EU, ki jim ni bilo ponujeno članstvo v EU. Na Južnem Kavkazu, kjer so po letu 1991 nastale države Azerbajdžan, Gruzija, Armenija, se je sosedska politika okrepila po letu 2003, ko se je spremenila politična struktura v Gruziji in, ko se je s pridružitvijo Romunije in Bolgarije EU širila še bolj proti vzhodu. Velik del »evropeizacije« te regije temelji na širjenju pojma EU »kot edino pravega« razvoja družbe s pomočjo človekovih pravic in svoboščin, demokracije, liberalizacije, urejenega pravnega reda in prostovoljnega skupnega sodelovanja ter na postopni integraciji teh držav v politični, pravni in gospodarski red EU. V magistrski nalogi iščem odgovor na vprašanje ali je ta način promocije evropskih vrednot učinkovit za povezovanje z vsemi sosednjimi državami ali pa utegne imeti negativne posledice v odnosih z njimi. S pravno, gospodarsko in politično analizo evropske sosedske politike v Armeniji, Gruziji in Azerbajdžanu, spoznavanjem njenih prednosti in slabosti, ugotavljam perspektive za prihodnji razvoj. Za oblikovanje ključnih vidikov povezovanja je pomembno poznavanje zgodovinskih, etničnih, geografskih, kulturnih in političnih razlik ter poznavanje problematike območij z velikim varnostnim tveganjem kot so Gorski Karabah, Južna Osetija in Abhazija. Države Armenija, Azerbajdžan in Gruzija se nahajajo na pomembnem območju, kjer se prepletajo geostrateški interesi Rusije, ZDA, Turčije, Irana in v zadnjem času tudi Kitajske. EU se srečuje z novimi izzivi, med katerimi vedno večjo vlogo igra njena sosedska politika do tretjih držav. Ker je v primeru Južnega Kavkaza splošno zaznati obširnost evropskih virov, t. j. dogovorov in politik (pridružitveni sporazumi, sporazumi o partnerstvu in sodelovanju, finančni instrumenti, Vzhodno partnerstvo, Sinergija Črnega morja, sporazumi po sektorjih), v nalogi ugotavljam, ali bi bilo potrebno vzpostaviti enotnejšo in s tem preglednejšo sosedsko politiko do vsake posamezne države. ; The European Neighbourhood Policy (ENP) is an instrument for governing relations with the EU's neighbourhood countries which are not to become members of the EU. In the South Caucasus, where Azerbaijan, Georgia and Armenia declared independence in 1991, the ENP was strengthened after 2003 with change of political structure in Georgia and after EU's enlargement further to the east with joinder of Romania and Bulgaria. A big part of Europeanisation of this region is based on promotion of the EU's values as being »the only right way« of developing societies, through strengthening human rights and liberties, democracy, liberalisation, the rule of law, voluntary cooperation and gradual integration of these countries into the EU's political, legal and economic framework. In this master's thesis I am looking for an answer to a question whether such way of promoting European values will result in cooperation with all the neighbouring countries or whether it might bring negative consequences in the EU's relationship with them. With legal, economic and political analysis of the ENP in Armenia, Georgia and Azerbaijan and with identification of the ENP's advantages and disadvantages, I am trying to find possibilities for its further development. Understanding historic, ethnic, geographic, cultural and political differences and understanding problems coming from areas considered major security risks, such as Nagorno-Karabakh, South Ossetia and Abkhazia, is important for developing key areas of cooperation. Countries Armenia, Azerbaijan and Georgia are located in the important area where geostrategic interests of Russia, USA, Turkey, Iran and recently China intersect. The EU has been facing new challenges, one of them being the increasing importance of its policy towards the neighbouring countries. As there has been a significant amount of European sources, such as arrangements and politics (e.g. association agreements, partnership and cooperation agreements, financial instruments, Eastern Partnership, Black Sea Synergy, sectoral agreements) in the South Caucasus, I am discussing in this thesis whether there should be a more unified and consequently more transparent neighbourhood policy for each partner country.
Magistrsko delo je osredotočeno na področje zanesljive oskrbe z energijo, ki zraven trajnosti in konkurenčnosti predstavlja enega izmed treh ključnih ciljev evropske energetske politike. Natančneje opredeljuje gospodarski pomen in cilje zanesljive oskrbe, tveganja, povezana z zanesljivo oskrbo, kakor tudi Akcijski načrt EU za varnost preskrbe in solidarnost pri preskrbi z energijo. Zanesljivost oskrbe je eden izmed ključnih ciljev energetske politike Evropske unije (v nadaljevanju EU), zato je posebna pozornost namenjena tudi evropski energetski politiki, njenemu nastanku, ciljem in potencialnim ukrepom kakor tudi trenutnemu stanju in izzivom energetike v EU. Slednja se danes namreč sooča z vrsto izzivov, med katerimi največji izziv predstavlja visoka uvozna odvisnost, zato je bistveno, da EU ukrepa zdaj in s skupnimi močmi, da bi si zagotovila konkurenčno, trajnostno in predvsem zanesljivo oskrbo z energijo. V ta namen si pospešeno prizadeva oblikovati skupno energetsko politiko. Ker je tudi Slovenija članica EU, magistrsko delo podrobneje predstavlja tudi izhodišča in cilje energetske politike Slovenije, zanesljivost oskrbe v Sloveniji ter njene cilje in pomen. Praktični del magistrskega dela analizira energetsko uvozno odvisnost EU in Slovenije ter vlogo obnovljivih virov energije (v nadaljevanju OVE) pri zagotavljanju zanesljive oskrbe. S pomočjo statistične primerjave, obogatene s tabelaričnimi in grafičnimi prikazi, so predstavljeni proizvodnja, viri in poraba energije v EU in v Sloveniji, kar je osnova za nadaljnjo analizo, tj. analizo uvozne odvisnosti kot glavnega pokazatelja zanesljivosti oskrbe. Predstavljena je vloga OVE pri zagotavljanju zanesljive oskrbe z energijo, hkrati pa so analizirani dejavniki, ki povzročajo razlike med državami članicami EU glede izkoriščanja OVE. Posebna pozornost je namenjena tudi napovedim za prihodnost na ravni EU kot tudi v Sloveniji. Na ravni EU sta podrobneje analizirana dva scenarija, ki analizirata evropske energetske trende do leta 2030, t. i. referenčni scenarij in scenarij Baseline 2009. Za napovedovanje energetske prihodnosti Slovenije pa so natančneje predstavljene in analizirane dolgoročne energetske bilance do leta 2030, izdelane za več scenarijev. Poseben poudarek je na projekcijah kazalnikov za spremljanje zanesljivosti oskrbe v Sloveniji. Za boljše razumevanje sta na začetku magistrskega dela predstavljena nastanek in razvoj EU ter v okviru tega Slovenija kot članica EU. ; Master's thesis is focused on the area of security of energy supply, which is next to sustainability and competitiveness one of the key objectives of the European energy policy. It specifies the economic importance of the objectives of security of supply, and the risks associated with the supply, as well as the EU Energy Security and Solidarity Action Plan. As already stated, the security of supply is one of the key objectives of EU energy policy, therefore, special attention is also given to the creation of the European energy policy, its objectives and potential actions, as well as the current situation and challenges of the energy sector in the EU. Today the EU is facing with number of challenges, among which the biggest challenge is the high import dependency, so it is essential for Europe to take action now and work together to ensure a competitive, sustainable and above all, reliable energy supply. To this end, the EU accelerated its efforts to develop a common energy policy. Because Slovenia is also a member of the EU, master's thesis also presents origins and objectives of the Slovenian energy policy, security of supply in Slovenia and its objectives and importance. In its practical part master's thesis focuses on the analysis of the energy import dependence of the EU and the Republic of Slovenia and the role of renewable energy sources (RES) to ensure security of supply. With the help of statistical comparisons, enriched with tabular and graphic representations are presented production and consumption of energy in the EU and Slovenia, which is the basis for further analysis, i.e. analysis of import dependence, as the main indicator of security of supply. It is also presented the role of RES in providing security of energy supply, and analyzed the factors that cause differences between the EU Member States on the exploitation of RES. Special attention is also given to the predictions for the future, both at EU level as well as in Slovenia. At EU level two scenarios to analyse the Europe's energy trends by 2030 are presented, the so-called reference scenario and baseline 2009 scenario. To predict the energy future of Slovenia long-term energy balances by 2030, designed for more scenarios, are presented and analyzed. Special emphasis is placed on the projected indicators for monitoring the security of supply in Slovenia. For a better understanding of master's thesis is at the beginning also presented the formation and development of the EU as well as Slovenia, as an EU member.
V magistrskem delu obravnavamo različne politike internacionalizacije visokega šolstva v Sloveniji in na Nizozemskem. Glavni temelj naloge predstavlja analiza in primerjava strateških dokumentov internacionalizacije visokega šolstva obeh izbranih držav. V teoretičnem delu izpostavimo internacionalizacijo v zgodovinski perspektivi. Na kratko opišemo družbenoekonomski kontekst razvoja nizozemskih univerz ter obravnavamo nastanek in razvoj slovenskih in nizozemskih univerz. Osredotočimo se na njihovo poslanstvo ter z njim povezanim položajem jezika v raziskovalni in pedagoški dejavnosti. Opredelimo tudi termin internacionalizacije in navedemo različne definicije. Nato predstavimo oblike internacionalizacije: internacionalizacijo doma, internacionalizacijo kurikuluma ter internacionalizacijo v tujini. V okviru razvoja bolonjskega procesa predstavimo nastanek evropske gospodarske skupnosti, začetke samega procesa ter kritiko njegove neoliberalne zasnove. Raziščemo tudi zelo relevantno temo – transfer izobraževalnih politik. Zaključimo s predstavitvijo jezikovne problematike, to je vedno večja vloga angleščine v pedagoškem in raziskovalnem visokošolskem prostoru ter položaj nacionalnih jezikov. V okviru empiričnega dela najprej ugotavljamo podobnosti in razlike med nacionalnimi politikami internacionalizacije visokega šolstva v Sloveniji in na Nizozemskem ter med politikami na institucionalni ravni – opravimo torej primerjavo Univerze v Ljubljani in Univerze v Amsterdamu. Analiza nacionalnih strateških dokumentov dokazuje, da tako slovensko kot nizozemsko visoko šolstvo sledi podobnim ciljem internacionalizacije. Kot prvo bistveno razliko pa lahko izpostavimo težnjo Nizozemske po povezovanju visokošolskih institucij z gospodarstvom in posledično prevlado gospodarskih motivov za internacionalizacijo. Nasprotno pa internacionalizacijo slovenskega visokega šolstva usmerjajo predvsem politični motivi, saj želi država utrditi prepoznavno podobo nacionalnega visokega šolstva. S tem pa je povezana tudi druga pomembna razlika. V nizozemskih strateških dokumentih je poudarjena namera po konkurenčnosti in prepoznavnosti države na globalni ravni, medtem ko je v slovenskih strateških dokumentih v ospredju potreba po vzpostavitvi regionalne identitete. Nizozemska se torej usmerja v bolj globalno internacionalizacijo, Slovenija pa v regionalno. Državi sta si podobni v tem, da vidita internacionalizacijo kot poglavitni dejavnik pri razvoju svojega visokega šolstva, ki rezultira v izboljšanje njegove kakovosti. Analiza politike internacionalizacije dveh osrednjih univerz v obeh država pokaže, da je zaradi statusa mednarodne in dvojezične univerze Univerze v Amsterdamu internacionalizacija njena ključna značilnost, medtem ko je ljubljanska univerza pri svoji internacionalizaciji dokaj omejena. Zaradi svoje izrazite mednarodne usmerjenosti Univerza v Amsterdamu izvaja pouk v t. i. mednarodni predavalnici. Nizozemska in njene univerze so že – gledano z zgodovinske perspektive – veliko bolj mednarodno odprte. Slednje pa je prispevalo k temu, da Nizozemska spada med najbogatejše države na svetu. Prednost bogatih držav pa niso le zadostna finančna sredstva za implementacijo optimalne internacionalizacije, ampak tudi »privilegij« postavljanja trendov na področju internacionalizacije. Preučujemo tudi medsebojno skladnost strateških dokumentov v posamezni državi ter način odražaja ciljev bolonjskega procesa v ciljih strateških dokumentov. Ugotovimo, da je v nizozemskih strateških dokumentih v primerjavi s slovenskimi prisotno bistveno večje ujemanje v ključnih oziroma prioritetnih ciljih, kar je mogoče pripisati aktivni vključenosti nizozemskih univerz pri oblikovaju politik. Bolonjski cilji so izraženi v obeh državnih in obeh institucionalnih strategijah internacionalizacije. Izpostavili bi cilj pospeševanja mobilnosti, ki se pojavi v vseh štirih strategijah. Na koncu raziskujemo, kako državi urejata oziroma rešujeta vprašanje jezika visokega šolstva. Ugotovili smo, da v obeh državah zakona, ki urejata področje visokega šolstva, izpostavljata skrb za materinščino. Ta naloga spada v okvir visokošolskih zavodov. Univerza v Amsterdamu ima – za razliko od Univerze v Ljubljani – oblikovano svojo jezikovno strategijo, v kateri je pojasnjeno, na kakšen način se izbere oziroma določi jezik poučevanja, s čimer je odločitev o jeziku poučevanja olajšana. Kot je pokazala primerjava različnih dokumentov s področja visokega šolstva in strategij, je današnja internacionalizacija v različnih državah pod vplivom tako sodobnih procesov, konkretneje bolonjskega procesa, kot tudi različnih zgodovinskih dejavnikov oziroma okoliščin. Enake politike internacionalizacije se torej v različnih okoljih implementirajo različno. S tem tudi potrjujemo ugotovitev de Wita in F. Hunter (2015, str. 2), da ni modela internacionalizacije, ki bi ustrezal vsem. ; Internationalisation of Higher Education in Slovenia and the Netherlands After the Implementation of the Bologna Process In this thesis, we discuss the different internationalisation policies of higher education in Slovenia and the Netherlands. Analysing and comparing the strategic documents about the internationalisation of higher education in the chosen countries is the basis of the following thesis. In the theoretical part, we put internationalisation in a historical perspective. We concisely describe the socioeconomic context of the development of Dutch universities and analyse the origins and development of Slovene and Dutch universities. Furthermore, we focus on the mission of universities and their related position of language in research and teaching. We also define internationalisation and present its different definitions. Additionally, we introduce the forms of internationalisation: internationalisation at home, internationalisation of the curriculum, and internationalisation abroad. In the context of the development of the Bologna Process, we present the emergence of the European Economic Community, the beginnings of the process itself, and a critique of its neo-liberal concept. Moreover, we also explore the transfer of educational policies. We conclude by presenting the language issues, i.e., the growing role of English in teaching and research in higher education, and the position of national languages. In the empirical part, we first identify similarities and differences between national policies on the internationalisation of higher education in Slovenia and the Netherlands. Then we examine the policies at the institutional level by comparing the University of Ljubljana and the University of Amsterdam. Analysis of national strategy documents shows that both Slovenian and Dutch higher education pursue similar internationalisation objectives. However, the first significant difference is the Dutch tendency to connect higher education institutions with the economy. Consequently, economic motives for internationalisation prevail. In contrast, the internationalisation of Slovenian higher education is driven primarily by political motives, as the country wants to consolidate a recognisable national higher education. Nonetheless, there is another important difference. The Dutch strategy documents emphasise the intention to make the country competitive and visible on a global level, while the Slovenian strategy documents focus on the need to establish a regional identity. The Netherlands is therefore moving towards a more global internationalisation, whereas Slovenia moves towards a regional one. At the same time, they both perceive internationalisation as the crucial factor in developing higher education. Particularly, in the context of increasing its quality. The two countries are similar in the way they see internationalisation – as the major factor in the development of their higher education and as means to enhance its quality. An analysis of the internationalisation policies of the two central universities in both countries shows that, due to its status as an international and bilingual university, internationalisation is a leading feature of the University of Amsterdam. On the contrary, the University of Ljubljana is somewhat limited in its internationalisation. Due to its strong international orientation, the University of Amsterdam holds its classes in a so-called "international classroom." Historically viewed, The Netherlands and its universities have been much more internationally opened. This has contributed to the Netherlands being one of the wealthiest countries in the world. The advantage of rich countries is not only having sufficient financial resources to implement optimal internationalisation, but also the "privilege" of setting trends in the area of internationalisation. We also look at the coherence between the strategic documents in each country and how the objectives of the Bologna Process are reflected in the objectives of the strategic documents. We have found out that there is a significantly higher congruence in the key objectives in the Dutch strategic document compared to the Slovenian ones. The reason for that could be the active involvement of Dutch universities in policymaking. The Bologna objectives are reflected in both national and both institutional internationalisation strategies. We aim to highlight the objective of promoting mobility, which appears in all four strategies. Lastly, we explore the way of how countries are addressing the issue of the language of higher education. We have discovered that the laws governing higher education emphasise care for the mother tongue in both countries. The University of Amsterdam has constructed a language strategy that explains how the instruction language is chosen and determined. By doing so, the decision for the instruction language is less complicated. At the moment, the University of Ljubljana still does not have the same approach. By comparing different higher education documents and strategies, we have shown that contemporary changes (specifically the Bologna Process) and various historical factors have influenced internationalisation today. The same internationalisation policies are therefore implemented differently in various contexts. This also confirms the observation made by de Wit and F. Hunter (2015, p. 2) that there is "no one model that fits all".