Suchergebnisse
Filter
29 Ergebnisse
Sortierung:
Profession of mediator as the professional provider of the mediation process ; Poklic mediatorja kot strokovnega nosilca postopka mediacije
The civil mediation programme, which is a court-connected programme, established as a form of alternative dispute resolution, is increasingly gaining ground as a field with its own theoretical and practical knowledge, principles and basic rules. Mediation has already set up its own body of knowledge, based on studies, classification of cases and the analyses of the results. In this article, we examine whether in the context of the development of mediation in Slovenia we might already talk about the profession of the mediator, defined as a provider of the mediation process. We examine the court-connected civil mediation and mediators who mediate at the court-connected civil mediation, and define them theoretically. By interviewing the mediation experts and mediators we examine their opinions about mediators and the court mediation. We examine the legal basis for the court-connected mediation programmes in Slovenia as well as in the European Union. Proceeding from our findings we conclude that the legal regulation of the court mediation in Slovenia is well established, and that the mediators of the court-connected civil mediation programmes can be accepted as the professional providers of the mediation process. ; Sodišču pridružena mediacija se kot alternativna metoda reševanja sporov vse bolj uveljavlja kot področje dela z lastnim teoretičnim in praktičnim znanjem, lastnimi načeli in osnovnimi pravili. Mediacija je vzpostavila lastno znanje, ki temelji na študijah, razvrstitvi primerov in analizi rezultatov. V prispevku bomo preverili, ali lahko glede na razvoj mediacije v Sloveniji govorimo o poklicu mediatorja in ga opredelimo kot strokovnega nosilca postopka mediacije. Najprej bomo sodišču pridruženo mediacijo in mediatorje, ki mediirajo v sodišču pridruženi mediaciji, teoretsko opredeliti ter s pomočjo intervjujev s strokovnjaki za mediacijo in mediatorji v nadaljevanju preverili, kakšno je njihovo mnenje o mediatorjih in sodišču pridruženi mediaciji. Proučili bomo tudi pravno podlago sodišču pridružene mediacije tako v Sloveniji kot Evropski uniji. Glede na ugotovitve bomo sklenili, da je pravna ureditev sodišču pridružene mediacije v Sloveniji dobra in da lahko o mediatorjih sodišču pridružene mediacije govorimo kot o strokovnih nosilcih mediacijskega postopka.
BASE
36. mednarodna konferenca o razvoju organizacijskih znanosti ; 36th international conference on organizational science development
Konferenca o razvoju organizacijskih znanosti je konferenca z najdaljšo tradicijo na Univerzi v Mariboru in vsako leto poveže študente, raziskovalce, gospodarstvenike in predstavnike javne uprave, ki delujejo na področju organizacije in managementa. Tema letošnje, že 36. mednarodne konference o razvoju organizacijskih znanosti, je Odgovorna organizacija in se nanaša na širino organizacije v njenem notranjem in zunanjem okolju. Odgovornost do zaposlenih, poslanstva, strategije, procesov, tehnologije, razvoja so samo nekatera izmed področij, ki jim mora organizacija slediti. Identiteta organizacije se izkazuje z njenim vsestransko odgovornim ravnanjem in kaže vrednost navzven pri kupcih ali uporabnikih storitev. V času, ki ga živimo, smo vpeti v preplet tehnološkega in socialnega napredka, ki nenazadnje rezultira v posamezniku in družbi nasploh. Ravnanje organizacije se ravno tako ne veže samo na delovanje v lokalnem okolju temveč zaradi globalnih razsežnosti učinkuje tudi v mednarodnih dimenzijah. S temo konference želimo odpreti polje vprašanj in poiskati odgovore, ki bodo doprinesli k napredku organizacijskih ved. Materialni vplivi, komuniciranje, znanje in poštenje ter nenazadnje ideal odgovornega ravnanja lahko kot pomembni dejavniki obvladujejo pogosto nemirne situacije v in izven okolja naših organizacij. Ker smo časovno in prostorsko vpeti v vzorce, ki mnogokrat ne sledijo več našim preteklim izkušnjam, je naša želja, da s srečanjem na konferenci stopimo v korak s časom in prepoznamo dobre prakse, izoblikujemo nove metode in se seznanimo z aktualnimi trendi, ki jih organizacije vsakodnevno živijo. ; The conference on Organizational Sciences Development is a conference with the longest tradition at the University of Maribor. Each year, the conference brings together students, researchers, businessmen and public administration representatives, who are active in the area of organization and management. The theme of this year's 36th international conference on Organizational Sciences Development is Responsible Organization referring to the wideness of an organization in its internal and external environment. The responsibility of the organization towards its employees, mission, strategy, processes, technology, and development are just a few areas in which the organization needs to follow the principles of responsibility. The identity of the organization is recognized through its versatile responsible activities, showing its value externally to the customers or recipients of the services offered by the organization. The concurrent mixture of technological and social progress influences individuals as well as the society. The impact of the organization is therefore not only local but global, making a mark on the international level. With this conference theme, we are opening new questions and seeking answers which could contribute to the progress of organizational sciences. Material influence, communications, knowledge, fairness, and nevertheless the ideal of responsible behaviour can be seen as influential factors which can contribute to occasional turbulent situations inside and outside our organizations. Since we are all caught up in moulded mind-sets, not following our experiences anymore, our wish was to keep up with the times and identify best practices, form new methods, and become familiar with the contemporary trends in organizations.
BASE
Internacionalizacija visokega šolstva v Sloveniji in na Nizozemskem po implementaciji bolonjskega procesa ; Internationalisation of Higher Education in Slovenia and the Netherlands After the Implementation of the Bologna Process
V magistrskem delu obravnavamo različne politike internacionalizacije visokega šolstva v Sloveniji in na Nizozemskem. Glavni temelj naloge predstavlja analiza in primerjava strateških dokumentov internacionalizacije visokega šolstva obeh izbranih držav. V teoretičnem delu izpostavimo internacionalizacijo v zgodovinski perspektivi. Na kratko opišemo družbenoekonomski kontekst razvoja nizozemskih univerz ter obravnavamo nastanek in razvoj slovenskih in nizozemskih univerz. Osredotočimo se na njihovo poslanstvo ter z njim povezanim položajem jezika v raziskovalni in pedagoški dejavnosti. Opredelimo tudi termin internacionalizacije in navedemo različne definicije. Nato predstavimo oblike internacionalizacije: internacionalizacijo doma, internacionalizacijo kurikuluma ter internacionalizacijo v tujini. V okviru razvoja bolonjskega procesa predstavimo nastanek evropske gospodarske skupnosti, začetke samega procesa ter kritiko njegove neoliberalne zasnove. Raziščemo tudi zelo relevantno temo – transfer izobraževalnih politik. Zaključimo s predstavitvijo jezikovne problematike, to je vedno večja vloga angleščine v pedagoškem in raziskovalnem visokošolskem prostoru ter položaj nacionalnih jezikov. V okviru empiričnega dela najprej ugotavljamo podobnosti in razlike med nacionalnimi politikami internacionalizacije visokega šolstva v Sloveniji in na Nizozemskem ter med politikami na institucionalni ravni – opravimo torej primerjavo Univerze v Ljubljani in Univerze v Amsterdamu. Analiza nacionalnih strateških dokumentov dokazuje, da tako slovensko kot nizozemsko visoko šolstvo sledi podobnim ciljem internacionalizacije. Kot prvo bistveno razliko pa lahko izpostavimo težnjo Nizozemske po povezovanju visokošolskih institucij z gospodarstvom in posledično prevlado gospodarskih motivov za internacionalizacijo. Nasprotno pa internacionalizacijo slovenskega visokega šolstva usmerjajo predvsem politični motivi, saj želi država utrditi prepoznavno podobo nacionalnega visokega šolstva. S tem pa je povezana tudi druga pomembna razlika. V nizozemskih strateških dokumentih je poudarjena namera po konkurenčnosti in prepoznavnosti države na globalni ravni, medtem ko je v slovenskih strateških dokumentih v ospredju potreba po vzpostavitvi regionalne identitete. Nizozemska se torej usmerja v bolj globalno internacionalizacijo, Slovenija pa v regionalno. Državi sta si podobni v tem, da vidita internacionalizacijo kot poglavitni dejavnik pri razvoju svojega visokega šolstva, ki rezultira v izboljšanje njegove kakovosti. Analiza politike internacionalizacije dveh osrednjih univerz v obeh država pokaže, da je zaradi statusa mednarodne in dvojezične univerze Univerze v Amsterdamu internacionalizacija njena ključna značilnost, medtem ko je ljubljanska univerza pri svoji internacionalizaciji dokaj omejena. Zaradi svoje izrazite mednarodne usmerjenosti Univerza v Amsterdamu izvaja pouk v t. i. mednarodni predavalnici. Nizozemska in njene univerze so že – gledano z zgodovinske perspektive – veliko bolj mednarodno odprte. Slednje pa je prispevalo k temu, da Nizozemska spada med najbogatejše države na svetu. Prednost bogatih držav pa niso le zadostna finančna sredstva za implementacijo optimalne internacionalizacije, ampak tudi »privilegij« postavljanja trendov na področju internacionalizacije. Preučujemo tudi medsebojno skladnost strateških dokumentov v posamezni državi ter način odražaja ciljev bolonjskega procesa v ciljih strateških dokumentov. Ugotovimo, da je v nizozemskih strateških dokumentih v primerjavi s slovenskimi prisotno bistveno večje ujemanje v ključnih oziroma prioritetnih ciljih, kar je mogoče pripisati aktivni vključenosti nizozemskih univerz pri oblikovaju politik. Bolonjski cilji so izraženi v obeh državnih in obeh institucionalnih strategijah internacionalizacije. Izpostavili bi cilj pospeševanja mobilnosti, ki se pojavi v vseh štirih strategijah. Na koncu raziskujemo, kako državi urejata oziroma rešujeta vprašanje jezika visokega šolstva. Ugotovili smo, da v obeh državah zakona, ki urejata področje visokega šolstva, izpostavljata skrb za materinščino. Ta naloga spada v okvir visokošolskih zavodov. Univerza v Amsterdamu ima – za razliko od Univerze v Ljubljani – oblikovano svojo jezikovno strategijo, v kateri je pojasnjeno, na kakšen način se izbere oziroma določi jezik poučevanja, s čimer je odločitev o jeziku poučevanja olajšana. Kot je pokazala primerjava različnih dokumentov s področja visokega šolstva in strategij, je današnja internacionalizacija v različnih državah pod vplivom tako sodobnih procesov, konkretneje bolonjskega procesa, kot tudi različnih zgodovinskih dejavnikov oziroma okoliščin. Enake politike internacionalizacije se torej v različnih okoljih implementirajo različno. S tem tudi potrjujemo ugotovitev de Wita in F. Hunter (2015, str. 2), da ni modela internacionalizacije, ki bi ustrezal vsem. ; Internationalisation of Higher Education in Slovenia and the Netherlands After the Implementation of the Bologna Process In this thesis, we discuss the different internationalisation policies of higher education in Slovenia and the Netherlands. Analysing and comparing the strategic documents about the internationalisation of higher education in the chosen countries is the basis of the following thesis. In the theoretical part, we put internationalisation in a historical perspective. We concisely describe the socioeconomic context of the development of Dutch universities and analyse the origins and development of Slovene and Dutch universities. Furthermore, we focus on the mission of universities and their related position of language in research and teaching. We also define internationalisation and present its different definitions. Additionally, we introduce the forms of internationalisation: internationalisation at home, internationalisation of the curriculum, and internationalisation abroad. In the context of the development of the Bologna Process, we present the emergence of the European Economic Community, the beginnings of the process itself, and a critique of its neo-liberal concept. Moreover, we also explore the transfer of educational policies. We conclude by presenting the language issues, i.e., the growing role of English in teaching and research in higher education, and the position of national languages. In the empirical part, we first identify similarities and differences between national policies on the internationalisation of higher education in Slovenia and the Netherlands. Then we examine the policies at the institutional level by comparing the University of Ljubljana and the University of Amsterdam. Analysis of national strategy documents shows that both Slovenian and Dutch higher education pursue similar internationalisation objectives. However, the first significant difference is the Dutch tendency to connect higher education institutions with the economy. Consequently, economic motives for internationalisation prevail. In contrast, the internationalisation of Slovenian higher education is driven primarily by political motives, as the country wants to consolidate a recognisable national higher education. Nonetheless, there is another important difference. The Dutch strategy documents emphasise the intention to make the country competitive and visible on a global level, while the Slovenian strategy documents focus on the need to establish a regional identity. The Netherlands is therefore moving towards a more global internationalisation, whereas Slovenia moves towards a regional one. At the same time, they both perceive internationalisation as the crucial factor in developing higher education. Particularly, in the context of increasing its quality. The two countries are similar in the way they see internationalisation – as the major factor in the development of their higher education and as means to enhance its quality. An analysis of the internationalisation policies of the two central universities in both countries shows that, due to its status as an international and bilingual university, internationalisation is a leading feature of the University of Amsterdam. On the contrary, the University of Ljubljana is somewhat limited in its internationalisation. Due to its strong international orientation, the University of Amsterdam holds its classes in a so-called "international classroom." Historically viewed, The Netherlands and its universities have been much more internationally opened. This has contributed to the Netherlands being one of the wealthiest countries in the world. The advantage of rich countries is not only having sufficient financial resources to implement optimal internationalisation, but also the "privilege" of setting trends in the area of internationalisation. We also look at the coherence between the strategic documents in each country and how the objectives of the Bologna Process are reflected in the objectives of the strategic documents. We have found out that there is a significantly higher congruence in the key objectives in the Dutch strategic document compared to the Slovenian ones. The reason for that could be the active involvement of Dutch universities in policymaking. The Bologna objectives are reflected in both national and both institutional internationalisation strategies. We aim to highlight the objective of promoting mobility, which appears in all four strategies. Lastly, we explore the way of how countries are addressing the issue of the language of higher education. We have discovered that the laws governing higher education emphasise care for the mother tongue in both countries. The University of Amsterdam has constructed a language strategy that explains how the instruction language is chosen and determined. By doing so, the decision for the instruction language is less complicated. At the moment, the University of Ljubljana still does not have the same approach. By comparing different higher education documents and strategies, we have shown that contemporary changes (specifically the Bologna Process) and various historical factors have influenced internationalisation today. The same internationalisation policies are therefore implemented differently in various contexts. This also confirms the observation made by de Wit and F. Hunter (2015, p. 2) that there is "no one model that fits all".
BASE
VLOGA DEMOSA V PROCESU SLOVENSKE OSAMOSVOJITVE IN DEMOKRATIZACIJE ; The role of Demos – Democratic Oposition of Slovenia in the process of Slovenian independence and democratization
In: Ljubljana
Namen dela je predvsem proučiti oblikovanje, delovanje, vlogo in pomen Demosa kot instrumenta in akterja nacionalne emancipacije in demokratične tranzicije na Slovenskem. Pred osrednjim delom analize so opredeljeni ključni pojmi in koncepti: definicija nacionalizma ter glavni teoretični pristopi k nacionalizmu, opredelitev demokracije in demokratizacije. Za celovito razumevanje vloge in pomena posameznih političnih akterjev, kakršen je bil konec osemdesetih in v začetku devetdesetih Demos, je potrebno dobro poznati zgodovinske okoliščine. Najprej sem v poglavju o zgodovinskih mejnikih oblikovanja slovenske nacionalne identitete poskušala dokazati, da pomembni procesi v osemdesetih in devetdesetih letih niso vznikli sami od sebe, ampak imajo dolgo zgodovinsko podlago. V nadaljevanju obravnavam širjenje političnega prostora, obdobje liberalizacije in razcveta civilne družbe ter ključne procese in dogodke na poti v pluralno družbo. Procesi liberalizacije so soustvarjali tudi politično okolje, v katerem je začela nastajati politična opozicija. Konec osemdesetih let, tik pred nastankom Demosa, sta se izoblikovala dva konsistentna in nekompatibilna narodno-politična programa, ki sta simbolizirala politično polarizacijo. Nove, alternativne 'zveze' so se začele povezovati v pričakovanju demokratičnih volitev in soočenja s skupino družbenopolitičnih organizacij z Zvezo komunistov na čelu. Osrednji del disertacije predstavlja obravnava Demosa, akterja demokratizacije. Znotraj tega obdobja namenjam posebno pozornost najvidnejši osebnosti združene demokratične opozicije Jožetu Pučniku, analiziram predvolilne programe, rezultate volitev, ter oblikovanje novih oblastnih organov. V tem kontekstu analiziram tudi njihovo sodelovanje s Predsedstvom republike Slovenije. V nadaljevanju orišem vlogo Demosa v osamosvojitvenih procesih. Demos je v svojih glavnih namerah uspel, kljub temu, da ga niso ustrezno podpirali mediji, ni imel ustrezne zaslombe v gospodarstvu, pa tudi ne v državni upravi in, razen slovenske vojske in do neke mere policije, v represivnih organih oblasti. Kljub temu je uresničil glavne cilje, za uspešno izpeljano tranzicijo oziroma bolj popolno in konsolidirano demokratizacijo pa mu je zmanjkalo tako časa kot politične moči. Proces uvedbe demokracije, kot drugi od Demosovih ciljev, je bil uresničen v institucionalnem smislu, z vzpostavitvijo temeljnih demokratičnih struktur. Istočasno pa je bil Demos ključni dejavnik ne le pri oblikovanju splošnega soglasja o nujnosti osamosvojitve slovenskega naroda, ki se izraža v visokem rezultatu slovenskega plebiscita 23. decembra 1990, ampak je bil tudi glavni akter in instrument nacionalne osamosvojitve, obrambe slovenske samostojnosti v vojni za Slovenijo ter mednarodnega priznanja. ; The purpose of the thesis is primarily to examine the creation, operations, role and importance of Demos – Democratic Opposition of Slovenia as an instrument and actor of national emancipation and democratic transition in Slovenia. Prior to the central part of the analysis key terms and concepts are identified: definition of nationalism and the main theoretical approaches to nationalism, definition of democracy and democratization. For comprehensive understanding of the role and importance of individual political actors, like Demos was in the late eighties and early nineties, we should also be familiar with historical circumstances. At first I tried to stress that the main events and processes in the eighties and nineties had not emerged by themselves but were results of long historical development. Next I discuss broadening of political space, a period of liberalization and flourishing of civil society and also key processes and events on the way to a pluralistic society. The liberalization processes co-created also the political environment, in which the political opposition started to take shape. At the end of the eighties, just before the establishment of Demos, two consistent and incompatible national-political programmes were formed which symbolized the political polarization. New, alternative 'unions' began to link pending democratic elections and confrontations with a group of the so-called socio-political organizations with the Communists Party at the head. The central part of the thesis is the analysis of Demos, the actor of democratization. Within this period I pay particular attention to Jože Pučnik, the most prominent personality of the united democratic opposition, I analyse election programs, results of elections and the creation of new public authorities. In this context, I analyse also their cooperation with the Presidency of the Republic of Slovenia and outline the role of Demos in the independence processes. Demos succeeded in its main intentions, despite the fact that it had not adequate support of the media, no support of the economy nor in the public service and, with the exception of the Slovenian Army and to some extent police forces, the repressive authorities. Despite all these Demos accomplished its main objectives, however, for a successful transition or a more complete and consolidated democratization it ran out of time and political power. The process of introducing democracy was realized in a formal sense, with the establishment of basic democratic structures. At the same time Demos was a key factor in the creation of the general consensus on the necessity of the Slovenian independency which is shown in the high score of the plebiscite on 23rd Dec 1990. Demos was also the key actor and an instrument of the national independence process, the defence of the Slovenian territory in the war for Slovenia as well as in the process of the international recognition of the new Slovenian sovereign state.
BASE
Standardizacija procesov sistema navzkrižne skladnosti za upravljanje kontrolnih sistemov ; Standardization of processes of the cross-compliance system for managing of control systems
In: Maribor
Namen magistrskega dela je bilo proučiti stanje ozaveščenosti glede sistema navzkrižne skladnosti. Ravno tako je bil namen proučiti možnosti poenotenja postopkov v izvajanju sistema, identificirati dobre prakse med deležniki in jih kot skupek dobrih praks, združenih v smernice, predstaviti vsem deležnikom, z namenom postati učinkovitejši v upravljanju kontrolnih sistemov. Pri tem smo kot osnovo za izboljšanje sistema analizirali izvedbeni model obstoječega sistema navzkrižne skladnosti, proučili akreditacijska merila, ki jih mora izpolnjevati plačilna agencija in jih nadgradili z zahtevami novega standarda ISO 9001:2015. Pri standardizaciji procesov smo sledili merilom, ki prispevajo k učinkovitejšemu upravljanju kontrolnih sistemov in ugotovitve združili v prepoznane pomanjkljivosti sistema ter predloge za izboljšanje delovanja modela za dosego večje učinkovitosti sistema vodenja in uspešnejšega izvajanja sistema. Precizen odgovor na učinkovito upravljanje nadzora je v raziskavi opredeljen kot rezultat primerljivosti ugotovitev rednih sistemskih kontrol izven sistema subvencij z ugotovitvami kontrol v subvencijskem modelu. Ugotovili smo, da idejna zasnova modela deluje, vendar pa je mogoče z uporabo predlogov izboljšav obstoječega modela in odpravo izpostavljenih pomanjkljivosti učinkovitejše upravljati kontrolne sisteme znotraj skupne kmetijske politike. V okviru magistrskega dela smo izvedli kvalitativno raziskavo s pomočjo intervjujev z udeleženci vodstvenega in operativnega nivoja deležnikov modela ter s kvantitativno raziskavo. Ta je temeljila na spletnem vprašalniku, posredovanem kmetijskim svetovalcem, kmetom in potrošnikom. Na osnovi raziskave, izvedene z deležniki modela navzkrižne skladnosti, smo ugotovili, da je bistvenega pomena za uspešno skupno politiko uskladitev ciljev kmetijske, okoljske in naravovarstvene politike, ki s svojim zakonodajnim okvirjem, smernicami in ukrepi bodisi neposredno bodisi posredno vplivajo na področje navzkrižne skladnosti. Te s svojim zakonodajnim okvirjem, smernicami in ukrepi bodisi neposredno bodisi posredno vplivajo na področje navzkrižne skladnosti. Izkoristiti je potrebno prožnost politik na ravni EU kot tudi specifike naše države ter postaviti jasno srednje ročno in daljno ročno strategijo kmetijstva, z načrtovanimi in ciljno naravnanimi ukrepi, ki jih podpirajo vse ključne politike in so v interesu kmetov ter hkrati dovolj stabilni v času. Usmerjenost k temu cilju bo privedla do skladnosti s standardi, trajnostnega razvoja kmetijstva, kakor tudi večje združljivosti skupne kmetijske politike s pričakovanji kritične družbe na splošno. Navedeni elementi so bili prepoznani kot cilji politike navzkrižne skladnosti. ; The purpose of the Master thesis was to examine the state of awareness of the cross-compliance system. It was also intended to examine the possibility of standardization of the system implementation procedures, to identify best practices among shareholders and to present these to all shareholders as a set of good practices joined in guidelines, in order to become more efficient in the management of control systems. The implementation model of the existing cross-compliance system was analyzed as a basis for the improvement of the system. Furthermore, the accreditation criteria to be met by a paying agency were also examined and upgraded with the requirements of the new ISO 9001: 2015. The criteria that contribute to more effective management of control systems were followed during the standardization processes. In order to achieve greater effectiveness of the management system and more effective implementation of the system the findings were combined in the identified deficiencies of the system and proposals for improving the functioning of the model. Within the study the precise answer to the effective management of controls is defined as a result of the comparability between findings based on regular system checks outside the subsidy system and findings of controls in the subsidy model. As established the concept of the model is in place. However, with the application of proposed improvements of the existing model and the elimination of the exposed weaknesses the control systems within the Common Agricultural Policy could be managed more effectively. In the framework of the Master thesis the quantitative survey and the qualitative research were carried out, the latest through interviews with managerial and operational level of shareholders model. The quantitative survey was based on an online questionnaire submitted to agricultural advisers, farmers and consumers. The results of the research conducted with shareholders of the cross-compliance model showed that harmonization of objectives concerning agricultural, environmental and conservation policy is essential for a successful common policy. The legislative frameworks, guidelines and measures of the above mentioned policies have either direct or indirect influence on the scope of cross-compliance. It is necessary to take advantage of the flexibility of policies at EU level as well as the specifics of our country and to set clear medium term and long-term agriculture strategy, with planned and targeted measures that are supported by all key policies, in the interests of the farmers and sufficiently stable in time. Direction towards this goal will lead to the compliance with standards, the sustainable development of agriculture and will make Common Agricultural Policy more compatible with the expectations of critical society in general. These elements are identified as the cross-compliance policy objectives.
BASE
The Political and Territorial Development of Nations without States ; O politično-teritorialnem razvoju nedržavnih narodov v Evropi
This paper analyzes the issue of nations without states in contemporary Europe between the Atlantic and the Urals. The political map of the continent comprises forty-seven countries, most of which are nation-states. However, the cultural mosaic of Europe is far more complex; there are around fifty ethnic groups (in addition to historical, territorial, or indigenous ethnic minorities and an enormous number of immigrant ethnic communities) lacking a state-based organization. Together, these people add up to 78 million, or almost 15% of the European population. Twenty-seven groups can be considered nations without states; they are culturally and ethnically based and have various forms of territorial integrity and political organization. However, they did not create a state organization, despite many attempts by some through history. Without a state organization, those communities have poorer opportunities to protect their folk culture and to reproduce various elements of ethnic identity. This is why they seek territorial autonomy or independent statehood through nationalist movements. In many cases, these ambitions are encompassed in regional movements. These movements have been popular in Europe, particularly because the idea of a "Europe of regions" as part of the European Union has had broad political support and acceptance. However, it has not actually succeeded. The EU and Europe as a whole are still a Europe of (nation)-states. In general, regional movements have been successful and through this some nations without states have attained part of their political ambitions in the form of territorial autonomy. The regionalization of former centralist states (e.g., Spain and the United Kingdom) increased the chances of ethnic survival for the Catalans, Basques, Scots, and Welsh. On the other hand, the regionalization of nations without states represented territorial division, a kind of "divide and rule" strategy serving to reduce their ambitions towards national independence. The territorial and political reconstruction of nation-states has been successful, but it did not solve all ethnic problems. The European political map reveals another interesting phenomenon: a double state for some nations. These are particularly typical for the Balkans. Because of political and territorial development after the Second World War and during the transition period in the 1990s and beyond, the principle of immutable political borders (logically encompassing the creation of new nation-states as well) led to further political and territorial divisions and (in fact, paradoxically) fragmentation. Some of these "inner" autonomous territories are functioning as de facto states. The cases of the Turkish Republic of Northern Cyprus or Republika Srpska in Bosnia-Herzegovina are good examples of these processes. This development has not garnered much political support in most European countries or at the EU level. However, it is an undesirable reality and is certainly one of changes among the political and territorial (or even greater) challenges for the Europe of tomorrow. It forces a reexamination of the phenomenon and value of nations. The existence of nations without states represents a potential for the creation of new (nation) states.
BASE
Izdelava modela notranjih institucionalnih evalvacij na Univerzi v Mariboru ; Development of an internal institutional evaluation model for the University of Maribor
In: Maribor
V magistrski nalogi smo raziskali uvajanje managementa kakovosti v visokem šolstvu, analizirali smo pristope ter modele zunanjih evalvacij v državah Evropske unije in drugih razvitih državah sveta ter podali splošne podatke o evalvacijah v visokem šolstvu. Raziskali smo procese evalvacij v visokem šolstvu in stanje v Sloveniji. S primerjavo z državami članicami Evropske unije in širše, kjer izvajajo zunanje evalvacije neodvisne institucije (agencije), smo potrdili tezo, da v Sloveniji sistem kakovosti v visokem šolstvu še ni primerljiv z evropskimi modeli. Analizirali smo postopke managementa kakovosti v slovenskem visokošolskem prostoru, kjer že dobro desetletje univerze in njihove članice redno opravljajo samoevalvacije, od leta 2006 pa nacionalni evalvacijski organ izvaja tudi zunanje institucionalne evalvacije. Prikazan je izvirni model notranjih institucionalnih evalvacij na Univerzi v Mariboru. Model je potrjen z raziskavo, ki temelji na praktičnih primerih, ki so podkrepljeni z ustrezno teorijo in izkušnjami iz primerov dobre prakse. Opisani so posamezni segmenti (pričetek evalvacijskega postopka, zahtevana dokumentacija visokoškolskega zavoda, obisk evalvacijske komisije, poročilo o notranji evalvaciji …) kot prispevek k izboljšanju in razvoju managementa kakovosti na Univerzi v Mariboru. Prikazana so spoznanja in rezultati na praktičnem primeru pilotnega projekta notranje institucionalne evalvacije. Podana je utemeljetev vpeljave notranjih institucionalnih evalvacij na Univerzi v Mariboru, ki se bo izjemno pozitivno izkazala ob neodvisni zunanji institucionalni evalvaciji posameznega visokošolskega zavoda. V okviru raziskave smo opravili še anketo med ciljno skupino zaposlenih na Univerzi v Mariboru, ki so doslej že sodelovali pri zunanjih evalvacijah. Rezultati bodo pripomogli k izboljšanju nadaljnjega načrtovanja in izvajanja dejavnosti v okviru notranjih institucionalnih evalvacij na Univerzi v Mariboru. V raziskavi smo potrdili zastavljeno delovno predpostavko, da se bodo s pomočjo modela notranjih institucionalnih evalvacij izboljšali procesi managementa kakovosti članic Univerze v Mariboru. Zato izsledki magistrske naloge predstavljajo pomemben prispevek k izboljševanju stanja kakovosti na članicah Univerze v Mariboru, še posebej na posameznih področjih managementa kakovosti ter celovitega sistema managementa kakovosti. ; This master's thesis examines the introduction of quality management in higher education, analyses different external evaluation models of EU Member States and other developed countries and provides general data on evaluations in higher education. In this paper, evaluation processes in higher education and the situation in Slovenia are examined. By comparing Slovenia with other EU Member States, as well as a few other countries, where external evaluations are conducted by independent institutions (agencies), the conclusion is drawn that quality assurance in Slovene higher education is still lagging behind other European models. We analyzed quality management in Slovenia, where for over a decade universities and their members have been performing regular self-evaluations. In addition, a national evaluation body is conducting external institutional evaluations since 2006. An original model of internal institutional evaluation at the University of Maribor is introduced. It is backed up by research based on practical examples as well as relevant theory and examples of good practice. Particular elements (initiation of the evaluation process, required documentation, visit of the evaluation committee, internal evaluation report, etc.) are described in order to contribute to the improvement and development of quality management at the University of Maribor. Findings and results of a practical pilot project are presented. In addition, reasons for introducing internal institutional evaluations at the university are given, one of them being that such evaluations will prove extremely useful when conducting independent external institutional evaluations of university members. A survey was conducted among the target group consisting of university staff that has already participated in external evaluations. Survey results will contribute to the improved planning and implementation of activities in the context of internal institutional evaluations at the University of Maribor. Our assumption that quality management will improve with the help of the introduced internal evaluation model was correct. For this reason, the findings of this thesis represent a valuable contribution to quality assurance at the University of Maribor and its members, especially in certain areas of quality management and in terms of a comprehensive system of quality management.
BASE
Politična kultura postkomunističnih držav nekdanje Jugoslavije: struktura, dejavniki in posledice ; Post-communist political culture of the former Yugoslavia: structure, developments and implications
In: Maribor
V pričujoči raziskavi smo preučili strukturo, dejavnike in posledice politične kulture in državljanske participacije v postjugoslovanskih družbah. Uporabljenih je bilo več virov kvantitativnih podatkov, med drugim raziskava 2.178 študentov družboslovja v osmih postjugoslovanskih entitetah (M starost = 19,8 leta, SD = 1,89) ; reprezentativni vzorci Evropske raziskave vrednot (2008) ; pretekli valovi Svetovne raziskave vrednot (1995/8) in podatki raziskave jugoslovanske mladine (Jupio, 1986). Analiza na agregatni ravni je pokazala, da so v socioekonomsko manj razvitih okoljih (Kosovo, BiH in NJR Makedonija) v večji meri prisotni elementi podložniške politične kulture (Almond in Verba, 1963), v okviru katere so se kot ključni elementi na individualni ravni izkazali avtoritarnost, splošni tradicionalizem, tradicionalni pogled na spolne vloge in nacionalizem. Medentitetne razlike na merah ekonomske kulture (ekonomski egalitarizem in državni paternalizem) so povečini majhne in statistično neznačilne, saj vse entitete na obeh indikatorjih dosegajo visoke povprečne vrednosti. V skladu s predvidevanji dopolnjene modernizacijske teorije je demokratična politična kultura bolj koherentna v socioekonomsko bolj razvitih postjugoslovanskih državah, v nasprotju s teorijo pa manj razvite države dosegajo višje povprečne ravni državljanske participacije. Starost in socioekonomski status sta se izkazala za najmočnejša sociodemografska dejavnika politične kulture in državljanske participacije. Višje stopnje učinkovite demokracije (Inglehart in Welzel, 2007) dosegajo socioekonomsko bolj razvite države, ki izkazujejo tudi najvišje stopnje demokratične politične kulture. Longitudinalna analiza ni pokazala enotne smeri političnokulturnih sprememb ; slednje so v zadnjih dveh desetletjih bile v smeri večanja tako demokratičnih kot tudi nekaterih podložniških orientacij (npr. avtoritarnosti). Avtorji sklenejo, da proces demokratične konsolidacije, tako političnokulturne kot tudi institucionalne, v večini postjugoslovanskih družb še ni končan. Na koncu so predstavljene implikacije raziskave. ; The present study examined structures, determinants and consequences of political culture and citizen participation in post-Yugoslav societies. Several empirical data sources were employed, among others a survey of 2,178 social science students in eight post-Yugoslav entities (M age = 19.8 years, SD = 1.89) ; representative samples from European Values Study (2008), earlier waves of World Values Survey (1995/8) and a study of Yugoslav youth Jupio carried out in 1985. The aggregate level results indicated that socio-economically less developed entities (Kosovo, BiH, and FYR Macedonia) scored higher on subject political culture (Almond and Verba, 1963), which was at the individual level found to be characterized by its four core components: authoritarianism, general traditionalism, traditional gender roles attitudes, and nationalism. Between-country differences on measures of economic cultural orientations (economic egalitarianism and state paternalism) were largely minor or insignificant, since all entities scored high on both measures. As predicted by revised modernization theory democratic political culture was found to be more coherent in socioeconomically more developed post-Yugoslav countries. Inconsistent with modernization approach results demonstrated higher levels of citizen participation in less well-off countries. Age and socioeconomic status proved to be the most potent sociodemographic predictors of political culture and citizen participation. Finally, democracy was found to be more effective (Inglehart and Welzel, 2007) in socioeconomically more developed countries, which also scored highest on measures of democratic political culture. Longitudinal analysis did not uniformly confirm substantive political culture changes with changes in the last two decades taking place in both democratic as well as authoritarian direction. Authors conclude that the process of democratic consolidation, both political-cultural as well as institutional, is far from over in the majority of post-Yugoslav entities. Implications of the results are discussed.
BASE
Poti in stranpoti pokrajinske reforme
In: Lex localis: revija za lokalno samoupravo ; journal of local self-government ; Zeitschrift für lokale Selbstverwaltung, Band 5, Heft 4, S. 1-17
ISSN: 1581-5374
Geographers play an important role in the announced & expected reform of the political & institutional system by introducing a second tier of local self-government. Their role is not only associated with preparing an appropriate subdivision of Slovenia into functionally closed areas, but also, considering contemporary social causal links between forming the regions & regional development, the effects of the polycentric settlement network layout & the decentralization of public institutions. The paper derives from an assumption that decentralization of institutions plays an important role in overcoming regional disparities. Together with appropriate organization, decentralization of institutions allows more efficient utilization of development potential. In contemporary development policy, institutions are a decisive instrument. In addition to technical innovations & a creative environment, institutions stand out as an impulse & central support point, for harmonious social development. This paper is clearly of a theoretical nature. It deals with the role, effects & consequences of the decentralization of institutions as an instrument for balanced sustainable regional development. The factors, which have an impact on the success of regionalization in a function of decentralization policy, are analyzed They are: especially formation of clear political & legal frameworks for starting the reform process, a clear indication of powerful and, if possible, interdepartmental responsible persons for management & coordination of the decentralization process, forming the concept of decentralized regionalization of Slovenia that aims at an even distribution of tasks & responsibilities such as clear forms of mutual (horizontal & vertical) coordination & mutual reciprocal inspections between different regional & state levels, an outline of state-level transfers where individual administrative & legal steps mean transfer of financial & personal competences & equipment to the participants in regional communities, & finally, measures for providing professional qualification of institutions in decentralized regional associations for taking on new tasks. Figures, References. Adapted from the source document.
Razvoj zunanje dimenzije kohezijske politike Evropske unije: Učinki Strategij EU za Podonavje in Jadransko-jonsko regijo na pristopni proces držav Zahodnega Balkana ; Development of the external dimension of the European Union's cohesion policy: Effects of the European Union Strategies for the Danub...
Makroregionalne strategije Evropske unije (EU), kot orodje kohezijske politike, predstavljajo celosten okvir, katerega namen je reševanje skupnih izzivov, ki se pojavljajo na določenem geografskem območju. Državam članicam EU, kot tudi tretjim državam, je tako omogočeno skupno spopadanje s težavami in večji izkoristek skupnih potencialov. Naloga temelji na predpostavki, da sodelovanje držav Zahodnega Balkana (ZB) znotraj makroregionalnih strategij pripomore k njihovemu lažjemu vključevanju v EU. Namen naloge je proučiti usklajenost makroregionalnih strategij EU in širitvene politike EU ter prispevati k razumevanju zunanje dimenzije kohezijske politike. V teoretičnem delu naloge opredelim ključne koncepte s področja zunanjepolitičnega delovanja EU. V empiričnem delu najprej preverim koherentnost makroregionalnih strategij EU in širitvene politike z vidika ciljev in sredstev teh politik. Nato s primerjalno analizo koherentnost teh dveh politik merim z vidika napredka držav ZB pri pristopnih poglavjih glede na posamezna vsebinska področja makroregionalnih strategij. Usklajenost ciljev in sredstev makroregionalnih strategij in širitvene politike, možnost koriščenja znanja, pridobljenega na podlagi sodelovanja znotraj makroregionalnih strategij pri pristopnem procesu držav ZB ter ne nazadnje viden napredek pri pristopnem procesu pokaže, da makroregionalne strategije krepijo pristopni proces držav k EU. ; The European Union's (EU) macro-regional strategies, as the cohesion policy tool, represent an integrated framework aimed at addressing the common challenges that arise in a given geographical area. This allows EU Member States, as well as third countries, to tackle problems together and make greater use of their common potential. The thesis is based on the assumption that the participation of the countries of the Western Balkans (WB) within macro-regional strategies helps to facilitate their integration into the EU. The aim is to examine the coherence between EU macro-regional strategies and the EU enlargement process and to contribute to the understanding of the external dimension of the cohesion policy. In the theoretical part of the thesis, I define key concepts in the field of EU foreign policy action. In the empirical part, I first check the coherence of the EU macro-regional strategies and enlargement policy in terms of goals and means of these policies. Then with a comparative analysis I measure the coherence of these two policies in terms of progress of WB countries in accession chapters according to individual content areas of macro-regional strategies. The coherence of the goals and means of macro-regional strategies and enlargement policy, the possibility of using the knowledge gained through cooperation within macro-regional strategies in the accession process of WB countries and last but not least visible progress in the accession progress show that macro-regional strategies are strengthening EU accession process.
BASE
Spreminjanje ciljev bolonjske reforme in njihovo uveljavljanje v slovenskem visokošolskem prostoru ; Changing the goals of the Bologna reform and their implementation in the Slovenian higher education area
Z začetkom bolonjskega procesa v letu 1999, ki sloni na ideji o enotnem, primerljivem, privlačnem in konkurenčnem prostoru evropskega visokega šolstva, se je za sodelujoče evropske države pričelo obdobje sprememb. Med njimi je bila tudi Slovenija, ki je postopoma sledila in uvajala cilje in načela bolonjskega procesa v slovenski visokošolski prostor. V magistrskem delu natančneje predstavim bolonjsko reformo in z njo vnesene številne spremembe ter novosti v slovenski visokošolski prostor. Skozi analizo različne literature in dokumentov je sprva predstavljen nastanek bolonjskega procesa in njegov razvoj s poudarkom na ciljih, ki so se v okviru reforme skušali doseči. Opisan je njegov razvoj od začetka do danes, saj so se od podpisa Bolonjske deklaracije dalje odvijala srečanja ministrov za visoko šolstvo, kjer se je spremljalo uresničevanje zastavljenih ciljev, ki so se skozi leta tudi dopolnjevali in spreminjali. V drugem delu naloge pa se skozi razvoj bolonjskega procesa večji del pozornosti usmeri v uveljavljanje slednjega v slovenski visokošolski prostor. Prikazane so številne novosti, ki zajemajo tako sistemske, strukturne kot organizacijske spremembe in so vplivale na sam potek izobraževanja v visokem šolstvu. Z bolonjsko reformo se v visokem šolstvu vse bolj uveljavlja koncept vseživljenjskega učenja, zato se v tretjem delu naloge prikaže, kako se to odraža skozi različne dokumente bolonjskega procesa. Vključitev Slovenije v bolonjski proces in postopno uveljavljanje bolonjske reforme pa se je odražalo tudi v samih ciljih razvoja visokega šolstva pri nas, zato se v tretjem delu naloge osredotočim še se na spreminjanje ciljev od začetka bolonjske reforme vse do danes. Bolj kot se bolonjska reforma v prostoru uveljavlja, bolj vidne so spremembe v slovenskem visokošolskem prostoru in sledenje evropski viziji v razvoju in usmerjenosti visokega šolstva ; In 1999, the Bologna process started with an idea of a united, comparable, attractive, and competitive place in the European higher education system. Among the countries that have joined was also Slovenia, which gradually followed and introduced the goals and principles of the Bologna system into the Slovenian higher education area, which had a notable impact on education. Through the analysis of various literature and documents, the text initially shows the very origin of the Bologna process, its purpose and goals, which were sought to be achieved through the process. The text also describes the development from the beginning to the present, as through the years of bologna process many meetings of ministers of higher education have taken place. There, the development of the Bologna reform has been monitored and at the same time, many novelties/innovations have been added that are important for our understanding of the Bologna process. In the second part, through the development of the Bologna Process, most of the attention is focused on the implementation of the Bologna reform in the Slovenian higher education area, where its impact on education is also explored. Numerous novelties and changes – from systemic, structural, and organizational, which influenced the course of education, are presented. There are also various documents as part of the Bologna reform, where the concept of lifelong learning in higher education is mentioned and the role and importance of it are increasingly emphasized. Slovenia's inclusion into the Bologna Process and the gradual implementation of the reform was also reflected in the goals of higher education development. This is why the third part of the thesis is focused on how the goals changed from the beginning of the reform until today. The more the Bologna reform is implemented in the place, the more visible its impact on the goals of the Slovenian higher education is, and with that following the European vision and the orientation of higher education.
BASE
Education in the Digital Transformation: Reflections on the Role of ICT in Future Education ; Izobraževanje in digitalna preobrazba: vloga IKT v izobraževanju prihodnosti
This issue focuses on the digitalisation of education and on utilising technology in teaching and learning. This is not a new topic for the magazine – and with good reason. Both in theory and practice, incorporating ICT into education is a constantly developing field and process; new knowledge and developments are introduced into the practice of teaching more quickly than they are into various official strategies. "Digital transformation" is a term used in politics and at the decision-making level to describe the various processes and recommendations to governments about incorporating technology use in schools. Recently, these processes have been guided by the European Commission's (2021) Digital Education Action Plan. In this and similar strategies, it is important to distinguish between the processes of "digitisation", "digitalisation" and "digital transformation" (Schmidt & Tang, 2020). ; Tokratna tematska številka Andragoških spoznanj se posveča digitalizaciji izobraževanja in vključevanju sodobnih tehnologij v procese učenja. To temo smo v reviji že večkrat obravnavali – z razlogom. Uvajanje IKT v izobraževalni proces je namreč področje in proces, ki se nenehno razvija – teoretsko, pa tudi v praksi –, spoznanja pa se hitreje kot v različne strategije vpeljujejo kar v samo prakso poučevanja. »Digitalna preobrazba« je pojem, s katerim se predvsem na politični, odločevalski ravni opisujejo različni procesi in priporočila vladam glede vključevanja tehnologije v šole. V zadnjem času te procese usmerja zlasti Akcijski načrt za digitalno izobraževanje, ki ga pripravlja Evropska komisija (2021). V tej in podobnih strategijah je treba ločevati med procesi »digitizacije« (angl. digitisation), digitalizacije in pa »digitalne preobrazbe« (Schmidt in Tang, 2020).
BASE
PUBLIC OVERSIGHT OF UKRAINE'S EUROPEAN INTEGRATION COURSE
In: Teorija in praksa, S. 183-198
Abstract. The article deals with the wide range of mechanisms in support of civil society institutions–government interaction in the context of developing and implementing European integration reforms in Ukraine. The
authors identified 6 strategic documents and 20 areas
of reform related to the process of European integration,
as well as the key issues concerning implementation of
the Association Agreement between Ukraine and the
EU. The authors conclude that positive trends are visible in recent decades in the institutional development
of Ukrainian civil society, which has become a driving
force of the country's European integration aspirations.
In this setting, civil society institutions (CSIs) work with
government agencies, engage in informal advocacy,
conduct monitoring policies, perform and publish policy analysis and recommendations, and work with and
lobby international agencies and other actors.
ANALIZA USPEŠNOSTI REFORME SLOVENSKE JAVNE UPRAVE ; ANALYSIS SUCCESSFUL REFORMS OF THE SLOVENIAN ADMINISTRATION
Področje javne uprave je bilo že od samega začetka zelo težko natančno razložiti. Praktično ni področja človeškega delovanja, v katerem javna uprava ne bi igrala pomembne vloge. Reforme javne uprave so v zadnjih nekaj letih zelo aktualna tema in zato jim posvečamo vedno več pozornosti. Magistrsko delo obravnava področje uspešnosti reform slovenske javne uprave in je usmerjeno predvsem v dileme oziroma kritike zastavljenih strategij. Vse reforme slovenske javne uprave se v zadnjih 20. letih lahko štejejo za uspešne v smislu metodološkega in tehničnega napredka. Napredovali smo pri racionalizaciji struktur in optimizaciji procesov. Manj se lahko pohvalimo v zvezi s spornimi postopki z vidika interesov na primeru lokalne samouprave ter sistema javnih uslužbencev in njihovih plač. Pri doseganju končnega cilja sem ugotovila, da se nekateri od zastavljenih ukrepov, ki so bili opredeljeni v strategijah, dejansko sploh niso realizirali. Glede zastavljenih strategij je precej kritik, izpostavljena je strategija razvoja slovenske javne uprave za obdobje 2015-2020, strategija e-uprave za obdobje 2006-2010 in strategija razvoja lokalne samouprave do leta 2020. Ugotovimo, da gre pri strategijah bolj za skupek dobrih želja oziroma povzetek prejšnjega stanja. Ni zastavljene nikakršne analize, ki bi bila podlaga za spremembe. Da bi zagotovili ustrezen razvoj in napredek na tem področju, bi bilo treba natančno opredeliti jasne ukrepe, ter celovito zastaviti strategije, in le tako lahko pričakujemo uspešen sistem reform. Za nadaljnji razvoj javne uprave bo bistveno, da se izvaja modernizacija na vseh področjih, predvsem tistih, ki so najbolj kritična. Večjo pozornost bo treba nameniti zastavljanju strategij razvoja javne uprave. ; To explain the public administration field in detail has always been a demanding task. In fact, the public administration has an imperative role in almost every area of human action. The public administration reforms are currently a very popular subject matter and thus more favored in receiving attention. In my (Master's) thesis I cover the field's successfulness of the public administration reforms and focus mainly on dilemmas or critics of the set strategies. All Slovenian public administration reforms that have been passed in the last 20 years can be accounted for very successful, not only in methodological, but also its technical sense. We have also improved at streamlining structures and optimizing processes. We are less successful in terms of disputable proceedings from the perspective of interests, for instance, local self-government, the public servants' system and their salaries. While reaching the final goal of my thesis I recognized that certain measures I set in strategies were not realized at all. As far as strategies are concerned, there are quite criticized - a specific stress is put on the strategy of the development of the Slovenian public administration in the periods from 2015 to 2020, the strategy of the e-management in the periods from 2006 to 2010 and the strategy of the development of the local self-government to the year 2020. I discover that strategies are more like a unit of good intentions or better to say synopsis of a previous condition. There is no specific analysis which would be the basis for changes. To secure an adequate development and progress in this field, it is imperative to take transparent measures and set strategies in their entireties. Only then can we expect a successful reform system. For further development of the public administration it is essential to modernize in all fields, particularly in those which are most critical. A more close attention will have to be put on setting up strategies for the development of the public administration.
BASE