Suchergebnisse

Konflikti so posledica ali rezultat različnosti interesov, ciljev, mnenj posameznikov in skupin, pa tudi oviranja za njihovo doseganje. Pomembno je, da njihov izvor in vrste dobro poznamo, saj nam to lahko bistveno pripomore pri ravnanju z njimi in njihovem reševanju. Mobing je nadlegovanje, trpinčenje, ustrahovanje, psihično nasilje na delovnem mestu. O mobingu govorimo, kadar se neprimerno ravnanje na delovnem mestu večkrat in dlje časa ponavlja ter ogroža zdravje in varnost zaposlenih. Vzrokov za nastanek mobinga je veliko, med njimi tudi konflikt. Mobing lahko nastane kot posledica konflikta na delovnem mestu oziroma kot stopnjevan konflikt. Magistrsko delo zadeva področje konfliktov in mobinga na delovnem mestu ter njuno medsebojno povezavo. Razdeljeno je na dva dela, teoretični in empirični del. Prvi del teoretičnega dela je namenjen področju konfliktov. Na začetku poglavja o konfliktih je pojasnjeno, kaj pravzaprav je konflikt, temu sledi predstavitev vzrokov za nastanek konflikta in posamezne vrste konfliktov. Predstavljene so tudi posledice konflikta, njegov proces nastanka, načini ravnanja s konflikti in njihovo razreševanje. Drugi del teoretičnega dela je namenjen področju mobinga. V uvodu tega poglavja je opredeljen pojem mobing, nato so, predstavljeni vzroki za nastanek mobinga, njegove posledice ter vrste in oblike. Predstavljen je tudi proces nastanka mobinga in možni načini za njegovo preprečevanje. V zadnjem delu teoretičnega dela je predstavljena raziskava Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa ter zakonodaja, ki ureja področje mobinga v Sloveniji in Evropski uniji. V empiričnem delu magistrskega dela je predstavljena raziskava, ki je bila opravljena med zaposlenimi v poslovni skupini X. Z raziskavo smo ugotavljali prisotnost, vzroke, posledice konfliktov in mobinga v poslovni skupini X ter njihovo preprečevanje in reševanje. V tem delu magistrskega dela je predstavljena tudi analiza raziskave in preverjanje hipotez. ; Conflicts appear as a consequence or as a result of different interests, goals, opinions between individuals and groups and may also appear when achieving them. It is very important that we know its source and type, because that may essentially help us with dealing and solving it. Mobbing is harassment, torture, intimidation, psychic violence at the workplace. We can talk about mobbing when inappropriate behaviour at the workplace repeats for several times and for longer period of time and threats the health and the safety of employees. Causes for mobbing to emerge are many, among them is also conflict. Mobbing can occur as a consequence of a conflict at the workplace or as an increased conflict. Master's degree concerns an area of conflicts and mobbing at the workplace and their mutual connection. It is divided in to two parts: theoretical and empirical part. The firs section of theoretical part it is meant for the area of conflicts. At the beginning of the chapter about conflicts there is an explanation what a conflict actually is, followed by the presentation of the causes for conflicts to emerge and different types of them. There are also presented the consequences of the conflict, its process of arising and ways to deal and resolve it. The second section of the theoretical part is meant for the area of mobbing. There is a definition of mobbing as the introduction to this chapter, followed by the causes for mobbing to arise, their consequences and different types of it, the same as chapter about conflicts. The process of rising mobbing and possible ways for its prevention is also presented. In the last section of theoretical part is presented the research of Clinical Institution for medicine, traffic and sports and legislation that arranges the area of mobbing in Slovenia and in European Union. In the empirical part of the master's degree is presented the research that was made among the employees in business group X. We were determining presence, causes, conflicts and mobbing consequences in the business group X and how to prevent and solve them. In this part of the master's degree is also presented the analysis of the research and verification of hypotheses.

Doktorska disertacija analizira konstituiranje funkcije predsednika republike v bivših socialističnih državah. Podrobneje je analiziran ustavni položaj predsednika republike Estonije, Latvije, Litve, Poljske, Češke, Slovaške, Slovenije, Hrvaške, Madžarske, Romunije ter Bolgarije, torej v enajstih državah članicah Evropske unije. Gre za ureditve, ki so funkcijo predsednika republike kot individualnega šefa države uvedle v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Preučevane države so se ob konstituiranju funkcije predsednika republike in umestitvi njegovega položaja zgledovale po etabliranih pravnih sistemih. Pri tem je ob upoštevanju lastnih zgodovinskih, kulturnih in političnih razlogov prelitje posameznih ustavnih institutov privedlo do vzpostavitve svojevrstnega institucionalnega (ne)ravnovesja, kar odločilno vpliva na razmerje med vlado, parlamentom in predsednikom republike ter posledično na samo delovanje državne oblasti. V nekaterih ureditvah so bile sprva prisotne tendence po uvedbi sistema z močnejšim položajem šefa države, povzetim po predsedniškem oziroma polpredsedniškem sistemu, vendar je večina teh držav skozi ustavni razvoj in stabilizacijo političnega prostora postopoma omejila predsednikove pristojnosti. Drugače je v tistih ureditvah, kjer je ustavodajalec predsedniku že ob konstituiranju funkcije podelil predvsem reprezentativne pristojnosti, zgledujoč se po sistemih z nadvlado parlamenta, in tako onemogočil, da bi lahko predsednik, skladno s svojo nevtralno vlogo, ustrezno razreševal »krizne situacije« povezane z blokado oblasti, do katere lahko pride zaradi konfliktov med parlamentom in vlado. Danes se v analiziranih ustavnih ureditvah prepletajo številni elementi, značilni za različne politične sisteme, ki determinirajo (specifičen) položaj šefa države. Položaj predsednika republike, zlasti obseg njegovih pristojnosti in iz tega izhajajoča razmerja do zakonodajnih in izvršilnih organov, pa je hkrati tudi eno izmed temeljnih meril klasične klasifikacije političnih sistemov. Na predsednikov položaj poleg pristojnosti, ki jih izvršuje (predvsem na zakonodajnem in izvršilnem področju), vpliva tudi način njegove izvolitve. V primerjavi s tradicionalnimi zahodnimi sistemi v večini obravnavanih bivših socialističnih držav način izvolitve predsednika republike ni v neposredni korelaciji z obsegom njegovih formalno določenih pristojnosti. Na podlagi opravljene primerjalnopravne analize je mogoče ugotoviti, da ima predsednik republike v slovenski ureditvi (kjer mu je ustavodajalec z neposrednimi volitvami okrepil legitimnost, na drugi strani pa mu hkrati določil šibke, predvsem reprezentativne pristojnosti) najšibkejši položaj izmed obravnavanih enajstih bivših socialističnih držav. ; This doctoral dissertation deals with the constituting i.e. formation of the function of the President of the Republic in former socialist countries. It analyses in greater detail the constitutional role of the President of the Republic of Estonia, Latvia, Lithuania, Poland, Czech Republic, Slovakia, Slovenia, Croatia, Hungary, Romania and Bulgaria, i.e. eleven Member States of the European Union. These states put in place the office of President of the Republic as the individual Head of State in the 1990s. In the process of the formation of the function of the President of the Republic, the countries analysed took inspiration from other established legal systems. In this context, while taking into account their own historical, cultural and political reasons, these states have experienced a spill-over of individual constitutional institutions leading to the creation of a sui generis institutional equilibrium i.e. separation of powers, or lack thereof, which has a decisive impact on the relations between the Government, the Parliament and the President of the Republic, as well as, consequently, on the functioning of the authority of the state itself. Some political systems initially showed a tendency to introduce a system with a stronger head of state, inspired by presidential or semi-presidential republics, but the majority of these countries gradually limited the powers of the President through the constitutional development and stabilisation of their political space. The situation is, however, different in those countries where, from the very beginning of the formation of the function of the President of the Republic, the constitutional legislator conferred upon the President mainly representative powers, following the example of systems with parliamentary supremacy, thus preventing the President, in accordance with his or her neutral role, from being able to adequately address 'crisis situations' in relation to the blocking of authorities arising from conflicts between the Parliament and Government. Hence, the analysed constitutional regimes have now seen certain elements appear which are "alien" to different political systems and which determine the (specific) position of the Head of State. The position of the President of the Republic, and in particular the extent of his or her powers and the resulting relationship with the legislative and executive bodies, is also one of the fundamental criteria of the classic classification of political systems. In addition to the powers exercised (mainly in the legislative and executive domains), the President's position is also influenced by the way he or she is elected. Compared to traditional western systems, the way in which the President of the Republic is elected in most of the former socialist states in question is not directly correlated to the extent of his or her formally defined powers. Based on the analysis of comparative law carried out, it can be concluded that in a regime like the one set up in Slovenia (where the constitutional legislator strengthened the President's legitimacy by holding direct elections, but at the same time conferred upon him or her weak, mainly representative powers), the President's position is the weakest among the eleven former socialist states analysed.

Strukturni skladi, ki predstavljajo pomemben delež proračuna Evropske unije (EU), so bili oblikovani z namenom pospeševanja razvoja in zmanjševanja razlik med regijami in državami članicami EU. Njihova finančna sredstva so pomembna predvsem za tiste regije, ki zaostajajo v razvoju, saj usmerjajo svoja sredstva v skladu s cilji EU, le-ti pa so osnova za odločanje, kateri projekti naj se podprejo z njihovo pomočjo. S članstvom v EU je tudi Slovenija postala upravičena do črpanja sredstev iz naslova strukturne politike. Prav s pomočjo teh sredstev si želi Slovenija doseči enega glavnih ciljev, in sicer uravnotežen regionalni razvoj, saj se trenutno še vedno srečuje z velikimi razvojnimi razlikami. Pomembno vlogo pri odpravljanju teh neravnovesij imata Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) in Evropski socialni sklad (ESS). Tudi Slovenija je za programsko obdobje 2007–2013 pripravila dva operativna programa za črpanje sredstev iz naslova strukturnih skladov, in sicer Operativni program krepitve regionalnih razvojnih potencialov (OP RR) in Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture (OP ROPI), za katera se je uporabljal finančni instrument ESRR. Za Slovenijo je nujno, da se usmeri v projekte, ki bodo krepili njeno konkurenčnost, blaginjo in razvitost regij in posledično tudi konkurenčnost samoupravnih lokalnih skupnosti. Pomembno vlogo ima pri tem priprava operativnih programov, ki so hkrati tudi izvedbeni dokumenti za črpanje sredstev strukturnih skladov. Poudariti je potrebno, da gre pri tem za zelo zahteven proces, pri katerem ne gre le za usklajevanje med Slovenijo in Brusljem, temveč tudi znotraj same države. To pa posledično zahteva tudi strokovno in učinkovito državno upravo, ki dobro pozna postopke za črpanje sredstev skladov EU. Na še boljše koriščenje sredstev v prihodnje bi pomembno vplivala ustanovitev pokrajin. S tem pa bi tudi regije, ki so že doslej imele dokaj dobro absorpcijsko sposobnost, slednjo le še povečevale. Pri pregledu izvajanja strukturne politike v Sloveniji lahko ugotovimo, da je ureditev zelo zapletena, saj je v sam proces vključeno veliko število institucij in uporabnikov ter da vse skupaj oblikuje zapleteno verigo odnosov. Zavedati se je namreč potrebno, da predstavljajo strukturni skladi nov način delovanja, kar pomeni, da je potreben določen čas, da se lahko slovenska administracija prilagodi na te spremembe. Uspešnost v procesu financiranja iz strukturnih skladov je odvisna namreč predvsem od kakovostno pripravljenega projekta, ki mora vsebovati predvsem dobro idejo, kakovostno pripravljeno projektno dokumentacijo in končno tudi učinkovito izvedbo samega projekta. Finančna in gospodarska kriza, ki je povzročila poslabšanje gospodarske situacije v večini slovenskih statističnih regij, se je še posebej močno odrazila v Pomurju. Zato je bila nujno potrebna intervencija Vlade RS, s sprejetjem Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju 2010–2015, ki je posebno pozornost namenjal predvsem projektom Pomurske regije pri kandidiranju za sredstva iz programov evropske kohezijske politike. Da bi pokrajina ob Muri svojim prebivalcem s pomočjo sonaravnega bivanja zagotavljala visoko kakovost življenja, potrebuje gospodarski razvoj, ki bo temeljil na razvoju novih tehnologij, turizmu, sonaravnem kmetovanju in ustvarjanju novih delovnih mest. Ključno je, da ustvarimo takšno poslovno okolje, kjer vsi potenciali, tako gospodarski kot raziskovalno-razvojni, naravni, kulturni, okoljski in človeški prispevajo k izkoriščanju razvojnih priložnosti slovenskega gospodarstva. Kot vzorčni primer uspešnega črpanja sredstev iz ESRR smo v magistrskem delu predstavili projekt občine Apače, ki je z uspešno prijavo na 2. javni razpis za prednostno usmeritev »Regionalni razvojni programi« pridobila 546.350,00 EUR evropskih sredstev za izvedbo turističnega projekta »Poti starega hrasta v občini Apače«. Projekt se je izvajal v okviru OP RR za obdobje 2007–2013. ; Die Strukturfonds, die einen wichtigen Teil des Haushalts der Europäischen Union (EU) präsentieren, wurden mit der Absicht errichtet, die Entwicklung zu fördern und die Unterschiede unter den Regionen und den Mitgliedstaaten zu verringern. Deren Finanzmittel sind wichtig besonders für Regionen, die in der Entwicklung im Rückstand stehen, denn sie kanalisieren die Mittel gemäß der Ziele der EU und diese sind die Grundlage für die Entscheidung welche Projekte mit ihrer Hilfe unterstütz werden sollen. Mit der Mitgliedschaft in der EU wurde auch Slowenien zur Nutzung der Strukturfondsmittel berechtigt. Mit Hilfe dieser Mittel will Slowenien eine ausgewogene Regionalentwicklung erlangen, da es derzeit in Slowenien noch immer große Unterschiede unter den Regionen gibt. Eine wichtige Rolle bei der Beseitigung dieser Ungleichheiten haben Europäischer Fonds für regionale Entwicklung (EFRE) und Europäischer Sozialfonds (ESF). Auch Slowenien hat für die Förderperiode 2007-2013 zwei Operationelle Programme für die Nutzung der Strukturfondsmittel vorbereitet und zwar ein Operationelles Programm für die Stärkung der regionalen Entwicklungspotenziale (OP RE) und ein Operationelles Programm für die Entwicklung der Umwelt- und Verkehrsinfrastruktur (OP EUVI), die den Finanzinstrument EFRE benutzt haben. Es ist notwendig, dass sich Slowenien auf die Projekte orientiert, die ihre Konkurrenzfähigkeit, den Wohlstand und die Regionalentwicklung und damit auch die Konkurrenzfähigkeit der Lokalgemeinschaft stärken. Dabei spielt eine wichtige Rolle die Vorbereitung der operationellen Programme, die zugleich auch Umsetzungsdokumente für die Nutzung der Strukturfondsmittel sind. Es geht um einen sehr anspruchsvollen Prozess, bei den es nicht nur um die Abstimmung zwischen Slowenien und Brüssel geht, sondern auch innerhalb des Staates. Dies wiederum erfordert eine professionelle und effiziente Staatsverwaltung, die die Verfahren für die Nutzung der EU-Mitteln sehr gut kennt. Für eine noch bessere Nutzung der Mittel würde die Gründung der Regionen einen großen Einfluss nehmen. Damit könnten die Regionen, die schon jetzt eine gute Absorptionskapazität haben, diese noch vergrößern. Bei der Überprüfung der Ausführung der Strukturpolitik in Slowenien können wir feststellen, dass die Ordnung sehr kompliziert ist, weil am diesen Prozess sehr viele Institutionen und Benutzer teil nehmen und das gestaltet eine verwickelte Kette von Beziehungen. Wir müssen nämlich wissen, dass die Strukturfonds eine neue Art der Tätigkeit vorstellen und es braucht Zeit, dass sich die slowenische Administration diesen Veränderungen anpasst. Der Erfolg im Finanzierungsprozess aus den Strukturfonds hängt von einem gut vorbereiteten Projekt, einer gute Idee, einer gut vorbereitete Projektdokumentation und einer effiziente Projektausführung ab. Die Finanz- und Wirtschaftskrise, die eine Verschlechterung der Wirtschaftsituation in den meisten statistischen Regionen Sloweniens bewirkt hat, hat sich besonders stark auch in Pomurje abgespiegelt. Es war eine Intervention der Regierung notwendig und zwar wurde ein Gesetzt über die Entwicklungsunterstützung der Region Pomurje für die Periode 2010-2015 verabschiedet. Dieser Gesetz widmete die Aufmerksamkeit vor allem den Projekten der Mur-Region bei der Kandidatur für die Mittel der Programme der EU-Kohäsionspolitik. Um eine bessere Lebensqualität der Bewohner der Mur-Region zu sichern, ist eine Wirtschafsentwicklung notwendig, die auf der Entwicklung der neuen Technologien, Tourismus, naturidentischen Landwirtschaft und Schaffung der neuen Arbeitsplätzen basiert. Es ist wichtig eine solche Geschäftsumgebung zu schaffen, in der alle Wirtschafts-, Forschungs-, Natur-, Kultur, Umwelt- und Menschenpotenziale zur Nutzung der Entwicklungsgelegenheiten der slowenischen Wirtschaft beitragen.

V magistrskem delu obravnavamo različne politike internacionalizacije visokega šolstva v Sloveniji in na Nizozemskem. Glavni temelj naloge predstavlja analiza in primerjava strateških dokumentov internacionalizacije visokega šolstva obeh izbranih držav. V teoretičnem delu izpostavimo internacionalizacijo v zgodovinski perspektivi. Na kratko opišemo družbenoekonomski kontekst razvoja nizozemskih univerz ter obravnavamo nastanek in razvoj slovenskih in nizozemskih univerz. Osredotočimo se na njihovo poslanstvo ter z njim povezanim položajem jezika v raziskovalni in pedagoški dejavnosti. Opredelimo tudi termin internacionalizacije in navedemo različne definicije. Nato predstavimo oblike internacionalizacije: internacionalizacijo doma, internacionalizacijo kurikuluma ter internacionalizacijo v tujini. V okviru razvoja bolonjskega procesa predstavimo nastanek evropske gospodarske skupnosti, začetke samega procesa ter kritiko njegove neoliberalne zasnove. Raziščemo tudi zelo relevantno temo – transfer izobraževalnih politik. Zaključimo s predstavitvijo jezikovne problematike, to je vedno večja vloga angleščine v pedagoškem in raziskovalnem visokošolskem prostoru ter položaj nacionalnih jezikov. V okviru empiričnega dela najprej ugotavljamo podobnosti in razlike med nacionalnimi politikami internacionalizacije visokega šolstva v Sloveniji in na Nizozemskem ter med politikami na institucionalni ravni – opravimo torej primerjavo Univerze v Ljubljani in Univerze v Amsterdamu. Analiza nacionalnih strateških dokumentov dokazuje, da tako slovensko kot nizozemsko visoko šolstvo sledi podobnim ciljem internacionalizacije. Kot prvo bistveno razliko pa lahko izpostavimo težnjo Nizozemske po povezovanju visokošolskih institucij z gospodarstvom in posledično prevlado gospodarskih motivov za internacionalizacijo. Nasprotno pa internacionalizacijo slovenskega visokega šolstva usmerjajo predvsem politični motivi, saj želi država utrditi prepoznavno podobo nacionalnega visokega šolstva. S tem pa je povezana tudi druga pomembna razlika. V nizozemskih strateških dokumentih je poudarjena namera po konkurenčnosti in prepoznavnosti države na globalni ravni, medtem ko je v slovenskih strateških dokumentih v ospredju potreba po vzpostavitvi regionalne identitete. Nizozemska se torej usmerja v bolj globalno internacionalizacijo, Slovenija pa v regionalno. Državi sta si podobni v tem, da vidita internacionalizacijo kot poglavitni dejavnik pri razvoju svojega visokega šolstva, ki rezultira v izboljšanje njegove kakovosti. Analiza politike internacionalizacije dveh osrednjih univerz v obeh država pokaže, da je zaradi statusa mednarodne in dvojezične univerze Univerze v Amsterdamu internacionalizacija njena ključna značilnost, medtem ko je ljubljanska univerza pri svoji internacionalizaciji dokaj omejena. Zaradi svoje izrazite mednarodne usmerjenosti Univerza v Amsterdamu izvaja pouk v t. i. mednarodni predavalnici. Nizozemska in njene univerze so že – gledano z zgodovinske perspektive – veliko bolj mednarodno odprte. Slednje pa je prispevalo k temu, da Nizozemska spada med najbogatejše države na svetu. Prednost bogatih držav pa niso le zadostna finančna sredstva za implementacijo optimalne internacionalizacije, ampak tudi »privilegij« postavljanja trendov na področju internacionalizacije. Preučujemo tudi medsebojno skladnost strateških dokumentov v posamezni državi ter način odražaja ciljev bolonjskega procesa v ciljih strateških dokumentov. Ugotovimo, da je v nizozemskih strateških dokumentih v primerjavi s slovenskimi prisotno bistveno večje ujemanje v ključnih oziroma prioritetnih ciljih, kar je mogoče pripisati aktivni vključenosti nizozemskih univerz pri oblikovaju politik. Bolonjski cilji so izraženi v obeh državnih in obeh institucionalnih strategijah internacionalizacije. Izpostavili bi cilj pospeševanja mobilnosti, ki se pojavi v vseh štirih strategijah. Na koncu raziskujemo, kako državi urejata oziroma rešujeta vprašanje jezika visokega šolstva. Ugotovili smo, da v obeh državah zakona, ki urejata področje visokega šolstva, izpostavljata skrb za materinščino. Ta naloga spada v okvir visokošolskih zavodov. Univerza v Amsterdamu ima – za razliko od Univerze v Ljubljani – oblikovano svojo jezikovno strategijo, v kateri je pojasnjeno, na kakšen način se izbere oziroma določi jezik poučevanja, s čimer je odločitev o jeziku poučevanja olajšana. Kot je pokazala primerjava različnih dokumentov s področja visokega šolstva in strategij, je današnja internacionalizacija v različnih državah pod vplivom tako sodobnih procesov, konkretneje bolonjskega procesa, kot tudi različnih zgodovinskih dejavnikov oziroma okoliščin. Enake politike internacionalizacije se torej v različnih okoljih implementirajo različno. S tem tudi potrjujemo ugotovitev de Wita in F. Hunter (2015, str. 2), da ni modela internacionalizacije, ki bi ustrezal vsem. ; Internationalisation of Higher Education in Slovenia and the Netherlands After the Implementation of the Bologna Process In this thesis, we discuss the different internationalisation policies of higher education in Slovenia and the Netherlands. Analysing and comparing the strategic documents about the internationalisation of higher education in the chosen countries is the basis of the following thesis. In the theoretical part, we put internationalisation in a historical perspective. We concisely describe the socioeconomic context of the development of Dutch universities and analyse the origins and development of Slovene and Dutch universities. Furthermore, we focus on the mission of universities and their related position of language in research and teaching. We also define internationalisation and present its different definitions. Additionally, we introduce the forms of internationalisation: internationalisation at home, internationalisation of the curriculum, and internationalisation abroad. In the context of the development of the Bologna Process, we present the emergence of the European Economic Community, the beginnings of the process itself, and a critique of its neo-liberal concept. Moreover, we also explore the transfer of educational policies. We conclude by presenting the language issues, i.e., the growing role of English in teaching and research in higher education, and the position of national languages. In the empirical part, we first identify similarities and differences between national policies on the internationalisation of higher education in Slovenia and the Netherlands. Then we examine the policies at the institutional level by comparing the University of Ljubljana and the University of Amsterdam. Analysis of national strategy documents shows that both Slovenian and Dutch higher education pursue similar internationalisation objectives. However, the first significant difference is the Dutch tendency to connect higher education institutions with the economy. Consequently, economic motives for internationalisation prevail. In contrast, the internationalisation of Slovenian higher education is driven primarily by political motives, as the country wants to consolidate a recognisable national higher education. Nonetheless, there is another important difference. The Dutch strategy documents emphasise the intention to make the country competitive and visible on a global level, while the Slovenian strategy documents focus on the need to establish a regional identity. The Netherlands is therefore moving towards a more global internationalisation, whereas Slovenia moves towards a regional one. At the same time, they both perceive internationalisation as the crucial factor in developing higher education. Particularly, in the context of increasing its quality. The two countries are similar in the way they see internationalisation – as the major factor in the development of their higher education and as means to enhance its quality. An analysis of the internationalisation policies of the two central universities in both countries shows that, due to its status as an international and bilingual university, internationalisation is a leading feature of the University of Amsterdam. On the contrary, the University of Ljubljana is somewhat limited in its internationalisation. Due to its strong international orientation, the University of Amsterdam holds its classes in a so-called "international classroom." Historically viewed, The Netherlands and its universities have been much more internationally opened. This has contributed to the Netherlands being one of the wealthiest countries in the world. The advantage of rich countries is not only having sufficient financial resources to implement optimal internationalisation, but also the "privilege" of setting trends in the area of internationalisation. We also look at the coherence between the strategic documents in each country and how the objectives of the Bologna Process are reflected in the objectives of the strategic documents. We have found out that there is a significantly higher congruence in the key objectives in the Dutch strategic document compared to the Slovenian ones. The reason for that could be the active involvement of Dutch universities in policymaking. The Bologna objectives are reflected in both national and both institutional internationalisation strategies. We aim to highlight the objective of promoting mobility, which appears in all four strategies. Lastly, we explore the way of how countries are addressing the issue of the language of higher education. We have discovered that the laws governing higher education emphasise care for the mother tongue in both countries. The University of Amsterdam has constructed a language strategy that explains how the instruction language is chosen and determined. By doing so, the decision for the instruction language is less complicated. At the moment, the University of Ljubljana still does not have the same approach. By comparing different higher education documents and strategies, we have shown that contemporary changes (specifically the Bologna Process) and various historical factors have influenced internationalisation today. The same internationalisation policies are therefore implemented differently in various contexts. This also confirms the observation made by de Wit and F. Hunter (2015, p. 2) that there is "no one model that fits all".

Temporary or permanent, local or international, voluntary or forced, legal or illegal, registered or unregistered migrations of individuals, whole communities or individual groups are an important factor in constructing and modifying (modern) societies. The extent of international migrations is truly immense. At the time of the preparation of this publication more than 200 million people have been involved in migrations in a single year according to the United Nations. Furthermore, three times more wish to migrate, mostly from sub-Saharan Africa towards some of the most economically developed areas of the world according to the estimates by the Gallup Institute (Esipova, 2011). Some authors, although aware that it is not a new phenomenon, talk about the era of migration (Castles, Miller, 2009) or the globalization of migration (Friedman, 2004). The global dimensions of migration are definitely influenced also by the increasingly visible features of modern societies like constantly changing conditions, instability, fluidity, uncertainty etc. (Beck, 2009; Bauman, 2002).The extent, direction, type of migrations and their consequences are affected by many social and natural factors in the areas of emigration and immigration. In addition, researchers from many scientific disciplines who study migrations have raised a wide range of research questions (Boyle, 2009, 96), use a variety of methodological approaches and look for different interpretations in various spatial, temporal and contextual frameworks. The migrations are a complex, multi-layered, variable, contextual process that takes place at several levels. Because of this, research on migrations has become an increasingly interdisciplinary field, since the topics and problems are so complex that they cannot be grasped solely and exclusively from the perspective of a single discipline or theory. Therefore, we are witnessing a profusion of different "faces of migration", which is reflected and at the same time also contributed to by this thematic issue of the journal Ars & Humanitas.While mobility or migration are not new phenomena, as people have moved and migrated throughout the history of mankind, only recently, in the last few decades, has theoretical and research focus on them intensified considerably. In the last two decades a number of research projects, university programs and courses, research institutes, scientific conferences, seminars, magazines, books and other publications, involving research, academia as well as politics and various civil society organizations have emerged. This shows the recent exceptional interest in the issue of migration, both in terms of knowledge of the processes involved, their mapping in the history of mankind, as well as the theoretical development of migration studies and daily management of this politically sensitive issue.Migration affects many entities on many different levels: the individuals, their families and entire communities at the local level in the emigrant societies as well as in the receiving societies. The migration is changing not only the lives of individuals but whole communities and societies, as well as social relations; it is also shifting the cultural patterns and bringing important social transformations (Castles 2010). This of course raises a number of questions, problems and issues ranging from human rights violations to literary achievements. Some of these are addressed by the authors in this thematic issue.The title "Many faces of migration", connecting contributions in this special issue, is borrowed from the already mentioned Gallup Institute's report on global migration (Esipova, 2011). The guiding principle in the selection of the contributions has been their diversity, reflected also in the list of disciplines represented by the authors: sociology, geography, ethnology and cultural anthropology, history, art history, modern Mediterranean studies, gender studies and media studies. Such an approach necessarily leads not only to a diverse, but at least seemingly also incompatible, perhaps even opposing views "on a given topic. However, we did not want to silence the voices of "other" disciplines, but within the reviewing procedures actually invited scientists from the fields represented by the contributors to this volume. The wealth of the selected contributions lies therefore not only in their coherence and complementarity, but also in the diversity of views, stories and interpretations.The paper of Zora Žbontar deals with the attitudes towards foreigners in ancient Greece, where the hospitality to strangers was considered so worthy a virtue that everyone was expected to "demonstrate hospitality and protection to any foreigner who has knocked on their door". The contrast between the hospitality of ancient Greece and the modern emergence of xenophobia and ways of dealing with migration issues in economically developed countries is especially challenging. "In an open gesture of hospitality to strangers the ancient Greeks showed their civilization".Although the aforementioned research by the United Nations and Gallup Institute support some traditional stereotypes of the main global flows of migrants, and the areas about which the potential migrants "dream", Bojan Baskar stresses the coexistence of different migratory desires, migration flows and their interpretations. In his paper he specifically focuses on overcoming and relativising stereotypes as well as theories of immobile and non-enterprising (Alpine) mountain populations and migrations.The different strategies of the crossing borders adopted by migrant women are studied by Mirjana Morokvasic. She marks them as true social innovators, inventing different ways of transnational life resulting in a bottom-up contribution to the integrative processes across Europe. Some of their innovations go as far as to shift diverse real and symbolic boundaries of belonging to a nation, gender, profession.Elaine Burroughs and Zoë O'Reilly highlight the close relations between the otherwise well-established terminology used in statistics and science to label immigrants in Ireland and elsewhere in EU, and the negative representations of certain types of migrants in politics and the public. The discussion focusses particularly on asylum seekers and illegal immigrants who come from outside the EU. The use of language can quickly become a political means of exclusion, therefore the authors propose the development and use of more considerate and balanced migration terminology.Damir Josipovič proposes a change of the focal point for identifying and interpreting the well-studied migrations in the former Yugoslavia. The author suggests changing the dualistic view of these migrations to an integrated, holistic view. Instead of a simplified understanding of these migrations as either international or domestic, voluntary or forced, he proposes a concept of pseudo-voluntary migrations.Maja Korać-Sanderson's contribution highlights an interesting phenomenon in the shift in the traditional patterns of gender roles. The conclusions are derived from the study of the family life of Chinese traders in transitional Serbia. While many studies suggest that child care in recent decades in immigrant societies is generally performed by immigrants, her study reveals that in Serbia, the Chinese merchants entrust the care of their children mostly to local middle class women. The author finds this switch of roles in the "division of labour" in the child care favourable for both parties involved.Francesco Della Puppa focuses on a specific part of the mosaic of contemporary migrations in the Mediterranean: the Bangladeshi immigrant community in the highly industrialized North East of Italy. The results of his in-depth qualitative study reveal the factors that shape this segment of the Bangladeshi diaspora, the experiences of migrants and the effects of migration on their social and biographical trajectories.John A. Schembri and Maria Attard present a snippet of a more typical Mediterranean migration process - immigration to Malta. The authors highlight the reduction in migration between Malta and the United Kingdom, while there is an increase in immigration to Malta from the rest of Europe and sub-Saharan Africa. Amongst the various impacts of immigration to Malta the extraordinary concentration of immigrant populations is emphasized, since the population density of Malta far exceeds that of nearly all other European countries.Miha Kozorog studies the link between migration and constructing their places of their origin. On the basis of Ardener's theory the author expresses "remoteness" of the emigratory Slavia Friulana in terms of topology, in relation to other places, rather than in topography. "Remoteness" is formed in relation to the "outside world", to those who speak of "remote areas" from the privileged centres. The example of an artistic event, which organizers aim "to open a place like this to the outside world", "to encourage the production of more cosmopolitan place", shows only the temporary effect of such event on the reduction of the "remoteness".Jani Kozina presents a study of the basic temporal and spatial characteristics of migration "of people in creative occupations" in Slovenia. The definition of this specific segment of the population and approach to study its migrations are principally based on the work of Richard Florida. The author observes that people with creative occupations in Slovenia are very immobile and in this respect quite similar to other professional groups in Slovenia, but also to the people in creative professions in the Southern and Eastern Europe, which are considered to be among the least mobile in Europe. Detailed analyses show that the people in creative occupations from the more developed regions generally migrate more intensely and are also more willing to relocate.Mojca Pajnik and Veronika Bajt study the experiences of migrant women with the access to the labour market in Slovenia. Existing laws and policies push the migrants into a position where, if they want to get to work, have to accept less demanding work. In doing so, the migrant women are targets of stereotyped reactions and practices of discrimination on the basis of sex, age, attributed ethnic and religious affiliation, or some other circumstances, particularly the fact of being migrants. At the same time the latter results in the absence of any protection from the state.Migration studies often assume that the target countries are "modern" and countries of origin "traditional". Anıl Al- Rebholz argues that such a dichotomous conceptualization of modern and traditional further promotes stereotypical, essentialist and homogenizing images of Muslim women in the "western world". On the basis of biographical narratives of young Kurdish and Moroccan women as well as the relationships between mothers and daughters, the author illustrates a variety of strategies of empowerment of young women in the context of transnational migration.A specific face of migration is highlighted in the text of Svenka Savić, namely the face of artistic migration between Slovenia and Serbia after the Second World War. The author explains how more than thirty artists from Slovenia, with their pioneering work in three ensembles (opera, ballet and theatre), significantly contributed to the development of the performing arts in the Serbian National Theatre in Novi Sad.We believe that in the present thematic issue we have succeeded in capturing an important part of the modern European research dynamic in the field of migration. In addition to well-known scholars in this field several young authors at the beginning their research careers have been shortlisted for the publication. We are glad of their success as it bodes a vibrancy of this research area in the future. At the same time, we were pleased to receive responses to the invitation from representatives of so many disciplines, and that the number of papers received significantly exceeded the maximum volume of the journal. Recognising and understanding of the many faces of migration are important steps towards the comprehensive knowledge needed to successfully meet the challenges of migration issues today and even more so in the future. It is therefore of utmost importance that researchers find ways of transferring their academic knowledge into practice – to all levels of education, the media, the wider public and, of course, the decision makers in local, national and international institutions. The call also applies to all authors in this issue of the journal. ; Začasne ali stalne, lokalne ali mednarodne, prostovoljne ali prisilne, legalne ali ilegalne, registrirane ali neregistrirane migracije posameznic in posameznikov, celih družbenih skupnosti ali posameznih skupin predstavljajo pomemben dejavnik v konstruiranju in spreminjanju (sodobnih) družb. Razsežnosti mednarodnih migracij so resnično ogromne, saj je bilo vanje v času nastajanja te publikacije po ocenah Združenih narodov v enem letu vključenih več kot 200 milijonov ljudi. Po ocenah Gallupovega inštituta pa se jih še trikrat toliko želi preseliti, največ iz podsaharske Afrike ter proti nekaterim gospodarsko najbolj razvitim območjem sveta (Esipova, 2011). Nekateri avtorji zato, čeprav ob zavedanju, da ne gre za nov fenomen, govorijo o dobi migracij (Castles, Miller, 2009) ali o globalizaciji migracij (Friedman, 2004). Zagotovo je na globalne razsežnosti migracij vplivalo tudi to, da so vse bolj vidne značilnosti sodobnih družb nenehno spreminjanje razmer, nestabilnost, fluidnost, negotovost ipd. (Beck, 2009; Bauman, 2002).Na obseg, smeri in vrste migracij ter na njihove posledice vplivajo številni družbeni in naravni dejavniki, tako na območjih odseljevanja kot tudi na območjih priselitev. Poleg tega si raziskovalke in raziskovalci iz številnih znanstvenih disciplin, ki proučujejo migracije, v raziskavah zastavljajo »neverjetno raznovrstna« vprašanja (Boyle, 2009, 96), uporabljajo različne metodološke pristope in iščejo različne interpretacije, in sicer v različnih prostorskih, časovnih in vsebinskih okvirih. Vse bolj prihaja do izraza, da so migracije kompleksen, večplasten, spremenljiv in kontekstualen proces, ki poteka na več ravneh. Prav zaradi tega spoznanja je raziskovanje migracij postajalo vse bolj interdisciplinarno polje, saj so teme in problemi tako kompleksni, da jih ni mogoče zagrabiti zgolj in izključno iz perspektive ene same znanosti ali teorije. Zato smo priča pravemu bogastvu »obrazov migracij«, ki ga odraža ter obenem k njemu tudi prispeva pričujoča tematska številka revije Ars & Humanitas.Čeprav mobilnost oziroma migracije niso nov pojav, saj so se ljudje selili in preseljevali skozi celotno zgodovino človeštva, pa se šele v zadnjem času, v zadnjih nekaj desetletjih, z njimi resno teoretsko in raziskovalno ukvarjamo. V zadnjih dveh desetletjih so se pojavili številni raziskovalni projekti, univerzitetni programi in predmeti, raziskovalni inštituti, znanstvene konference, posveti, revije, knjige in druge publikacije, pri katerih sodelujejo tako raziskovalna in akademska sfera kot tudi politika in različne civilnodružbene organizacije. To priča o v zadnjem času izjemnem zanimanju za vprašanje migracij, tako kar zadeva poznavanje samih procesov in njihovo mapiranje v zgodovini človeštva kot tudi teoretski razvoj migracijskih študij in vsakodnevno urejanje tega politično občutljivega vprašanja.Migracije zadevajo številne subjekte na številnih ravneh: posameznice in posameznike, njihove družine ter celotne skupnosti tako na lokalni ravni v družbi emigracije kakor tudi na vseh teh ravneh v imigrantski družbi. Z migracijami se spreminjajo ne samo življenja posameznikov in posameznic, ampak se spreminjajo celotne skupnosti oziroma družbe in družbeni odnosi, zamikajo se kulturni vzorci, prihaja do pomembnih družbenih transformacij (Castles, 2010). Ob tem se seveda odpirajo številne teme, problemi in vprašanja, ki se gibljejo v širokem razponu od kršenja človekovih pravic do literarnih presežkov. Nekaterih od njih se dotikajo tudi prispevki v pričujoči tematski številki.Povezovalni naslov prispevkov v tej tematski številki revije, »Številni obrazi migracij«, smo si sposodili iz že omenjenega poročila Gallupovega inštituta o globalnih selitvah (Esipova, 2011). Temeljno vsebinsko vodilo pri izbiri prispevkov je bila raznovrstnost, kar nakazuje tudi pregled znanstvenih disciplin, iz katerih prihajajo avtorji: sociologija, geografija, etnologija in kulturna antropologija, zgodovina, umetnostna zgodovina, sodobne sredozemske študije, študiji spola in medijski študiji. Tak pristop nujno pripelje ne le do raznolikih, ampak tudi do vsaj navidezno neskladnih, morda celo nasprotnih pogledov na obravnavane tematike. Vendar nismo želeli utišati glasov iz »drugih« znanstvenih disciplin, temveč smo raje v recenzentske postopke povabili znanstvenike s področij, s katerih so tudi avtorji. Bogastvo zbranih prispevkov torej ni v njihovi medsebojni skladnosti in potrjevanju, temveč prav v mnogoterosti pogledov, zgodb in interpretacij.Prispevek Zore Žbontar obravnava odnos do tujcev v antični Grčiji, kjer je bilo gostoljubje do tujcev tako častivredna vrlina, da je vsak moral »izkazati gostoljubje in zaščititi kateregakoli tujca, ki je potrkal na vrata«. Zlasti je izzivalen kontrast med gostoljubjem v antični Grčiji in sodobnim pojavljanjem ksenofobije ter načini soočanja z migracijsko problematiko v gospodarsko razvitih državah. »Antični Grki so v odprti gesti gostoljubja do tujcev prepoznali svojo civiliziranost.«Čeprav omenjene raziskave Združenih narodov in Gallupovega inštituta podpirajo nekatere uveljavljene stereotipe o glavnih globalnih tokovih migrantov ter o območjih, o katerih »sanjajo« potencialni migranti, Bojan Baskar opozarja na sočasen obstoj tudi drugačnih migracijskih želja, tokov migracij in njihovih interpretacij. Posebej se osredotoči na preseganje in relativizacijo stereotipov in teorij o nemobilnem in nepodjetnem (alpskem) hribovskem prebivalstvu in migracijah.O tem, kako različne strategije pri prehajanju, prestopanju in prečkanju meja razvijejo migrantke, piše Mirjana Morokvasic. Označi jih kot prave socialne inovatorke, ki izumijo različne načine transnacionalnega življenja in tako od spodaj navzgor prispevajo k integrativnim procesom po vsej Evropi. V svoji inovativnosti gredo nekatere tako daleč, da premikajo različne, tako realne kot simbolne meje pripadanja naciji, spolu in poklicu.Elaine Burroughs in Zoë O'Reilly izpostavita tesno povezanost med sicer uveljavljeno terminologijo, s katero v statistiki in tudi znanosti označujejo imigrante na Irskem in širše v EU, ter negativnimi reprezentacijami nekaterih tipov migrantov v politiki in javnosti. Razpravo navežeta zlasti na iskalce azila in nezakonite priseljence, ki pridejo iz držav zunaj EU. Raba jezika lahko hitro postane politični način izključevanja, zato predlagata razvoj in uporabo obzirnejše in pravičnejše migracijske terminologije.Za spremembo izhodišča opredeljevanja in interpretacije sicer dobro proučenih selitev v nekdanji Jugoslaviji se zavzame Damir Josipovič. Predlaga zamenjavo dualističnega pogleda na te migracije s celostnim. Namesto njihovega poenostavljenega razumevanja kot mednarodnih in notranjih ali prostovoljnih in prisilnih migracij pa se zavzema za koncept psevdoprostovoljnih migracij.Na zanimiv fenomen zamikanja ustaljenih vzorcev spolnih vlog opozori tekst Maje Korać-Sanderson, katere zaključki izhajajo iz študije družinskega življenja kitajskih trgovcev v tranzicijski Srbiji. Medtem ko številne študije ugotavljajo, da skrbstveno delo v zadnjih desetletjih v imigrantskih družbah v glavnem opravljajo migrantke, njena študija ugotavlja, da v Srbiji kitajske trgovke skrb za svoje otroke večinoma zaupajo lokalnim ženskam srednjega razreda. Ta obrat vlog pri »delitvi dela« v skrbstveni sferi, ugotavlja avtorica, je v prid obema vpletenima stranema.Specifičen del mozaika sodobnih migracij v Sredozemlju, bangladeške skupnosti imigrantov na visoko industrializiranem severovzhodu Italije, razkriva Francesco Della Puppa. Izsledki poglobljenega kvalitativnega proučevanja odstirajo dejavnike, ki oblikujejo ta segment bangladeške diaspore, izkušnje migrantov ter učinke selitve na njihove družbene in biografske trajektorije.Izsek iz bolj tipičnih sredozemskih migracijskih procesov na primeru priseljevanja na Malto predstavita John A. Schembri in Maria Attard. Ugotavljata zmanjševanje števila selitev med Malto in Veliko Britanijo ob hkratnem povečevanju priseljevanja iz ostalih držav Evrope in podsaharske Afrike. Med učinki priseljevanja na Malto izpostavita izredno zgoščenost priseljenega prebivalstva, ki presega gostote celotnih prebivalstev v nekaterih evropskih državah.Miha Kozorog obravnava povezavo med migracijami in konstruiranjem krajev, iz katerih te migracije izvirajo. S pomočjo Ardenerjeve teorije »odročnost« izrazito emigracijske Benečije izrazi ne toliko v topografskem kot v topološkem smislu, v razmerju do drugih krajev. »Odročnost« nastaja v razmerju z »zunanjim svetom«, s tistimi, ki govorijo o »odročnih krajih« iz privilegiranih središč. Na primeru umetniškega dogodka, s katerim želijo organizatorji »odpreti tak kraj zunanjemu svetu« in »spodbuditi produkcijo bolj svetovljanskega kraja«, pokaže zgolj začasnost učinka tega dogodka na zmanjšanje »odročnosti«.O temeljnih časovnih in prostorskih značilnostih selitev »prebivalcev z ustvarjalnim poklicem« v Sloveniji piše Jani Kozina. Pri opredeljevanju tega specifičnega dela prebivalstva in pristopa k proučevanju njegovega migriranja se opre zlasti na dela Richarda Floride. Ugotavlja, da so prebivalci z ustvarjalnim poklicem v Sloveniji prostorsko zelo nemobilni in po tem kriteriju precej podobni ostalim poklicnim skupinam v Sloveniji, obenem pa tudi prebivalcem z ustvarjalnimi poklici v južni in vzhodni Evropi, za katere velja, da so med najmanj mobilnimi v Evropi. Podrobnejše analize pokažejo, da se ustvarjalci bolj razvitih regij načeloma intenzivneje selijo in so tudi v večji meri pripravljeni na selitev.O izkušnjah migrantk pri dostopu do trga delovne sile v Sloveniji govori članek Mojce Pajnik in Veronike Bajt. Obstoječa zakonodaja in posamezne politike namreč migrantke potiskajo v položaj, ko, če hočejo priti do zaposlitve, pristajajo na manj zahtevna dela. Pri tem so tarče stereotipnih reakcij in praks diskriminiranja tako na podlagi spola kot tudi starosti, pripisane etnične in religiozne pripadnosti ali kakšne druge okoliščine, še posebej dejstva, da so migrantke. Obenem pa prav zadnje vpliva na to, da s strani države niso deležne nikakršne zaščite.Migracijske študije pogosto domnevajo, da so ciljne države »moderne«, države izvora pa »tradicionalne«. Razprava Anıl Al-Rebholz ugotavlja, da takšna dihotomija pojmovanja modernega in tradicionalnega dodatno spodbuja stereotipne, esencialistične in homogenizirajoče predstave o muslimanskih ženskah v »zahodnem svetu«. Na podlagi biografskih pripovedi mlade Maročanke in Kurdinje ter razmerij med materami in hčerami prikaže raznolike strategije opolnomočenja mladih žensk v transnacionalnem migracijskem kontekstu.Specifični obraz migracij prinaša tekst Svenke Savić, namreč obraz umetniških migracij med Slovenijo in Srbijo po drugi svetovni vojni. Avtorica v njem ugotavlja, da je v treh ansamblih (opernem, gledališkem in baletnem) več kot trideset umetnic in umetnikov iz Slovenije s svojim pionirskim delom pomembno zaznamovalo razvoj gledališke umetnosti v Srbskem narodnem gledališču v Novem Sadu.Verjamemo, da nam je uspelo v pričujočo tematsko številko ujeti pomemben del sodobnega evropskega raziskovalskega utripa s področja migracij. Poleg uveljavljenih znanstvenikov s tega področja se je v ožji izbor prispevkov uvrstilo tudi več mladih avtoric in avtorjev, ki začenjajo raziskovalne kariere. Njihov uspeh nas veseli, saj obeta živahnost tega raziskovalnega področja tudi v bodoče. Obenem nas veseli, da so se vabilu odzvali predstavniki tako številnih znanstvenih disciplin ter da je število prispevkov, ki smo jih prejeli, znatno presegalo največji možni obseg revije. Spoznavanje in razumevanje številnih obrazov migracij sta pomembna koraka proti celovitemu znanju, potrebnemu za uspešno soočanje z izzivi migracijske problematike danes in, kot kaže, še posebej v prihodnosti. Zato je izjemnega pomena, da raziskovalci najdemo načine prenosa svojih znanstvenih spoznanj v prakso – na vse ravni izobraževanja, v medije, širše strokovne javnosti ter seveda tudi odločevalcem v lokalnih, državnih in mednarodnih ustanovah. Poziv velja tudi vsem avtorjem prispevkov v tej številke revije.