Ali nas je COVID-19 spodbudil k večji osredotočenosti na kupovanje slovenskih prehranskih proizvodov in neposredno od kmetij

Abstract

Prehranska varnost je v skupni kmetijski politiki pridobila na pomenu v Evropski uniji (EU) in tudi na nacionalni ravni. V zadnjih dveh finančnih perspektivah so še zlasti izpostavljene kratke prehranske verige in lokalna pridelava tudi v luči omejevanja izpustov toplogrednih plinov z zmanjševanjem transporta, ki je zaradi nizkih stroškov fosilne energije in poceni delovne sile na obrobju Evrope in izven nje omogočil dobavo poceni hrane z globalnega trga. Različne krize (finančna, prehranski škandali), podnebne spremembe in vse večje zavedanje prebivalcev EU o pomenu kakovostne in varne hrane za zdravje ter zavedanje o številnih okoljskih problemih povezanih s kmetijstvom, so razlogi za spremembe prehranskih politik v okviru novega Zelenega dogovora« EU in strategije EU za prehrano in kmetijstvo »From Farm to Fork« ter za biotsko raznovrstnost do leta 2030. Med cilji do 2030 najdemo tudi zmanjšanje uporabe pesticidov za 50 %, mineralnih gnojil za 20 %, zmanjšanje porabe antibiotikov v reji živali in povečanje obsega ekološke pridelave na najmanj 25 % kmetijskih obdelovalnih površin v EU.