Suchergebnisse

Úvodník 2010/V/2 2010-10-05 10:47:56 Vážení naši přátelé a příznivci Envigogiky, od vydání minulého čísla se stala spousta věcí vpřírodě i světě lidském, my však jsme opět zde (téměř vplánovaném termínu), abychom vám připomněli, že pořád ještě trváme a o cosi se snažíme. A to přesto, že se (všichni) teď nacházíme ve zvláštním období, mezičase, podivné strnulosti mezi časy, vdobě očekávání naplněné pocitem odcházení, a spíše strachem než nadějí. Léto i první podzimní den je za námi, a před námi je změna času a tedy den či spíše noc, kdy prožijeme hodinu, která neexistuje, alespoň co se týče jejího měření či evidence, a je otázkou, jak popsat události, které se právě vní odehrají, například narození či smrt ‑ získají svůj význam pravý, osudový, když se takto vymaní zuměle vytvořených souřadnic a souslednosti? Může se lehce stát, že vtomto bezčasí se dítě narodí, stařec je spatří, zaraduje se a zemře, ale nebude možno tyto události popsat tak, jak se staly, včasové souslednosti, protože intervalu mezi nimi není vymezeno řádné trvání; dítě pak vyroste vnevědomosti, neboť podle úředních záznamů není možno, aby mu bylo požehnáno; nejdůležitější svědek události odešel, byť jen jednou, ačkoli čas jeho odchodu nastal dvakrát. O skutečném bytí či nebytí těchto podivných bytostí, které nedokázaly zaručit jedinečnost svému v(ý)stupu na jeviště světa, je ovšem třeba znovu přemýšlet: úřední (ne)existence lidské bytosti je tak trochu zpochybněna, záznam vmatrice dává ne-li novou šanci a možnost (hodinového) návratu oné hraniční události, tedy jí přiděluje alespoň zvláštní, podvojný smysl. Je možný ovšem ještě jiný výklad toho, co se děje vhodině, která ve skutečnosti není (v té dokumentované a řádně evidované skutečnosti): na tom, zda a kdy člověk (ještě nebo už) je, ve skutečnosti (doopravdy) nezáleží… Pak už jen hledíme na svět prizmatem této lhostejnosti, která by mohla vystoupit znoční hodiny, plíživě se vetřít do vnímání času jiného a třeba veškerého, i do chápání toho, co je vněm skutečné: vidíme další rozostření významů a příznaky mezičasovosti naší situace. Politika vnaší zemi je (vdobě volební, trvající ovšem téměř permanentně) stálou nadějí vnesplnitelné a zatracováním minulých pokusů jaksi plnit, byť většinou spíše peněženky než sliby a ideály. A tak žijeme mezi budoucností, pro kterou není možné cokoli (pomalu, každodenně) činit, a minulostí, se kterou je třeba rychle skoncovat; přítomný okamžik je položen do tohoto (virtuálního) přesahu, tím však zpřítomné chvíle uniká ‑ je možno vněm být pouze nehybně, spočívat vblahé nedotčenosti asi jako vymřelý druh ptáka vlihovém nálevu. Příroda vtom zdá se hraje snámi: evoluční perspektiva postupného růstu, pěstování jemných rozdílů a rozlišování subtilních významů, nuancí jí byla odebrána, zmizela spolu sdobrem přisuzovaným kdysi veškerému stvoření; ke zlému však (pomalé, každodenní) přírodní dění spět neumí – a tak se nehybnosti brání dle své (dobrem nespoutané) povahy: živelně, permanentní katarzí, skrze niž vychází najevo pouze působící složka jejího vnitřního ustrojení. Ukazuje se tak, že složka pořádající, přírodní řád, zdaleka není samozřejmou zákonitostí, ale svého druhu "rozhodnutím" přírody uskutečňovaným po kouskách každým jednotlivým projevem života, který činí vše pro dobro své, svých potomků i svého druhu, a že tyto drobné síly ve svém úhrnu dávají velké rozhodnutí o budoucnosti živého veškerenstva; dnes je tedy prováděno i vsoučinnosti srozhodováním každého jednotlivého člověka a působením obecně lidským. A tak nám letos předčasný podzim, po úvodní euforii spojené se slunečným začátkem léta nebo změnou na scéněpolitické, pro mnohé zprvu nadějnou, přinesl postupně strach, ztrátu jistot, pocit, že krize, katastrofa, povodeň může přijít kdykoli, že ji nelze předvídat a že následně se ‑ díky jejímu rozsahu a živelné síle ‑ sní jen obtížně vyrovnáme. Takže se všichni učíme plavat, pevná půda pod nohama pomalu mizí a příští velká voda ji může odplavit zcela. Nedotknutelnost lidská bere postupně za své, a sní i pocit, že jsme proti mnohému zajištěni a to se nás týkat nemusí. Za této situace je lépe pohlédnout do minulosti dávné i nedávné, kdy i příroda byla méně zarostlá netýkavkami ‑ a to právě činíme vtomto čísle Envigogiky. Najdete zde četné příspěvky rázu vzpomínkového, mezi prvními pak několik odpovědí Jana Čeřovského na otázky o jeho praxi vochraně přírody (a nejen o ní), a také jeho poněkud delší textohistorii IYF[1]. Že mapovat historii environmentálního dění, jehož dráhy či silokřivky se protínají spíše vosobnostech než vsouřadnicích místních anebo časových, má smysl, se dozvíte brzy i na příkladu prozatím utajené publikace, o jejíž existenci se včas (přesně 17.října) dozvíte vnašich Novinkách. Pro tuto chvíli si kúvahám nad tím, co bylo, ale již není, přidejte i text Františka Morkese Zhistorie školních zahrad, který své téma systematicky zpracoval od vydání Všeobecného školního řádu císařovnou Marií Terezií roku 1774 až do období před II. světovou válkou. A do příště se zkuste zamyslet (a napsat nám) i vy – zmnohých drobných náznaků se totiž zdá, že celé jedno období ochrany přírody i jejího rozumového uchopení pomalu končí a je třeba o něm vydat svědectví. Pod černobílou zástavou snápisem Co činit (vzájmu dobrého)? pluje i vlajková loď našeho časopisu – recenzovaná rubrika uvedená tentokrát textem Bohuslava Binky a Jana Labohého, kteří rozebírají dva koncepty biocentrické etiky (činí tak pomocí testu naturalistického chybného závěru G. E. Moora). Přehledně se dozvíme, co jsou vlastně principy etiky (možnost rozhodnout o tom, co by mohlo být a zatím není, a co ze současného stavu nevyplývá), a jak (jinak) ji lze chápat ve vztahu kživotu přírodnímu – text se klene nad bezmála stoletím úvah o lidské odpovědnosti a přináší závěry pro současnou praxi. Dialog sautory je ale možno zahájit otázkou: "Proč by vůle kživotu měla být (pouze) empirickým faktem?" Tak tomu je, pokud přírodu zbavíme (jakékoli) etické dimenze – což je oprávněné pouze vurčitém diskurzu… Plachty a vesla našeho plavidla jsou pak popsány hesly Jak činit (aby bylo cíle dosaženo)? i náznakem možných odpovědí vrůzných kontextech. Veronika Beňková a Jan Činčera mapují prožitkové naučné stezky i jejich vliv na environmentální interpretaci krajiny; Linda Schmutzerová a Martin Bílek se zabývají postojem patnáctiletých žáků základních škol a studentů víceletých gymnázií kenvironmentálním problémům. Jan Činčera a Magdaléna Komárková ukazují, jak rozvíjet environmentální senzitivitu mladších dětí i hodnotit výsledky tohoto působení pomocí dětské kresby. Konkrétní realizaci programu zaměřeného na pochopení souvislostí udržitelného rozvoje představuje Roman Andres – ve své výuce využívá improvizovanou hru "Tragédie obecní pastviny". Pro popis našeho (ne)udržitelného životního stylu i směřování mohou být relevantní eschatologická podobenství: to ukazuje Jiří Nečas, a ptá se zároveň po hodnotách dobrého života; přehled článků vtomto čísle Envigogiky lze uzavřít podrobnou zprávou o konferenci "Vzdělávání a udržitelný život" (Education and Sustainable Life) konané při příležitosti 15. výročí založení Svatojánské koleje. Náš dialog se čtenáři však neuzavíráme zcela, naopak prosíme o pozornost procesům, o nichž zde byla řeč (přírodním i společenským), aktuálně postupu přijímání Akčního plánu SVUR, jednání o němž bylo prozatím odloženo na neurčito – o nich vám budeme postupně referovat. Zůstaňte tedy průběžně snámi ve (virtuálním, avšak skutečném) dialogu, těšíme se na vaše texty a podněty Za redakci Envigogiky Jana Dlouhá [1] International Youth Federation for Environmental Studies and Conservation

Various authors in their works point to the fact that, despite the increasing emergence of new technologies and media that are close to the present-day young generation, who lives in a media culture that every day literally "bombs" them with various novelties such as the computer and the internet at every step, MP3 and MP4 players, etc., in kindergarten, elementary school, middle school, and even at university, the traditional way of teaching, verification and validation is still dominating. This traditional way under the skin of the educators, primary and secondary level teachers and teachers who would otherwise think they are modern educators, but still give their interpretation of the subject as the sole source of information, from which students can learn something. As some of the authors say, such lectures are good, but only if used in the right way and in suitable quantities. In other cases, it causes a gap between the participants in the educational process, which for the moment being can be reduced with the introduction of new ways and forms of teaching providing an open dialogue between everyone present in the classroom, the cooperation between the different minded, team work as a way of learning from each other and more democratic way of decision-making, expression of ideas, beliefs, . The paper presents a cross curricular connection of two subjects in the fourth grade of the nine–year elementary school (Science and technology and the Slovene language), cross curricular connections based on alternative forms of work such as research through a variety of books and the Internet, making posters using the knowledge acquired in the first triad, writing the test paper with the help of literature, making a portfolio, etc., which allow learners to maximize their involvement in the learning process, while maintaining the teacher's interpretation of the traditional form of work which enables pupils' easier, better and faster understanding of difficult concepts and management through a variety of activities included in the lesson. ; Različiti autori u svojim radovima ukazuju na činjenicu da unatoč povećanju pojava novih tehnologija i medija, koji su blizu današnjoj mladoj generaciji koja živi u multi-medijskoj kulturi koja ju svaki dan doslovno "bombardira" sa raznim novitetima, kao što su kompjuter i internet na svakom koraku, MP3 i MP4 playeri itd., u vrtiću, osnovnoj školi, srednjoj školi, pa čak i na fakultetu, dominira tradicionalni način učenja, provjere i ocjenjivanja, koji je pisan na kožu odgojiteljima, osnovnoškolskim i srednjoškolskim nastavnicima i profesorima koji za sebe misle da su suvremeni i moderni pedagozi, ali još uvijek postavljaju u prvi plan svoju interpretaciju materijala kao jedini izvor informacija iz kojeg učenici mogu nešto naučiti. Takav način izlaganja materijala, kako kažu, neki autori, je dobar, ali samo ako se koristi na pravi način i u odgovarajućim količinama. U drugim slučajevima, to stvara među sudionicima u obrazovnom procesu provaliju, provaliju koju se zasad još može smanjiti uvođenjem novih metoda i oblika nastave koji stavljaju u prvi plan otvorenu raspravu među svim prisutnima u razredu, suradnju između različito mislećih, skupni rad kao način učenja jedni od drugih i demokraciju kod odlučivanja, izražavanja ideja, uvjerenja . U radu je predstavljen primjer korelacije između dva školska predmeta u četvrtom razredu devetogodišnje osnovne škole (znanost i tehnologija te slovenski jezik) koji se temelji na alternativnim oblicima rada, kao što su istraživanje koristeći razne knjige i internet, izrada plakata koristeći znanje stečeno u prva tri razreda, pisanje testa uz pomoć literature, priprema portfolija – mape učenika itd. koji omogućavaju učenicima najveću moguću uključenost u sam proces učenja, ali istodobno zadržava tumačenje učitelja kao tradicionalni oblik rada koji omogućuje da učenici lakše, bolje i brže razumiju teške koncepte odnosno vođenje kroz različite aktivnosti koje su uključene u školski sat. ; Različni avtorji v svojih delih opozarjajo na to, da, kljub vse večjemu pojavu novih tehnologij in medijev, ki so blizu današnji mladi generaciji, ki živi v multimedijski kulturi, ki jo vsak dan dobesedno »bombardirajo« z raznimi novostmi kot so na primer računalnik in internet na vsakem koraku, MP3 in MP4 predvajalniki ipd., v vrtcu, osnovni šoli, srednji šoli in celo na fakulteti prevladuje tradicionalen način poučevanja, preverjanja in ocenjevanja, ki je pisan na kožo vzgojiteljem, osnovnošolskim in srednješolskim učiteljem ter profesorjem, ki zase sicer mislijo, da so sodobni in moderni pedagogi, vendar še vedno postavljajo v ospredje svojo razlago snovi kot edini vir informacij, iz katerih se učenci lahko nekaj naučijo. Tak način podajanja snovi je, kot pravijo nekateri avtorji, sicer dober, vendar le, če je uporabljen na pravi način in v primernih količinah. V drugih primerih pa povzroča med udeleženci v vzgojno – izobraževalnem procesu prepad, prepad, ki ga je za enkrat sicer še mogoče zmanjšati z uvedbo novih načinov in oblik poučevanja, ki postavljajo v ospredje odprt dialog med vsemi prisotnimi v razredu, sodelovanje med različno mislečimi, skupinsko delo kot način učenja drug od drugega in demokratičnost pri sprejemanju odločitev, izražanju idej, prepričanj … V prispevku bom predstavila primer medpredmetne povezave pri dveh predmetih v četrtem razredu devetletne osnovne šole (naravoslovje in tehnika ter slovenski jezik), primer medpredmetne povezave, ki sicer temelji na alternativnih oblikah dela kot so na primer raziskovanje s pomočjo različnih knjig in interneta, izdelava plakatov s pomočjo znanja pridobljenega v prvi triadi, pisanje testa s pomočjo literature, izdelava portfolija – mape učenca itn., ki omogočajo učencem čim večjo vključenost v sam proces učenja, hkrati pa ohranja učiteljevo razlago kot tradicionalno obliko dela, ki omogoča učencem lažje, bolje in hitrejše razumevanje težjih pojmov oziroma vodenje skozi različne dejavnosti, ki so vključene v uro.

Autorzy tekstów zgromadzonych w tym numerze "Przeglądu Kulturoznawczego" na tę właśnie różnorodność zjawisk stanowiących o dzisiejszym obliczu cyberkultury zwracają szczególną uwagę. W polu analizowanych zjawisk pojawiają się nowomedialne transformacje tradycyjnych dyscyplin artystycznych, nowe wzorce społeczno-kulturowe, gry komputerowe jako nabierający znaczenia paradygmat praktyk artystycznych i społecznych, dialog sztuki z nauką. Wypowiadają się w tym numerze badacze kultury, artyści, naukowcy. Z ich cząstkowych obserwacji, uogólniających wniosków i prób teo

Ekspanzija digitalnih tehnologija koja je sveprisutna u savremenom obrazovnom kontekstu ukazuje na neophodnost analize različitih pojmova koji su usko povezani s njihovom implementacijom u visoko školstvo, kao i na problematizaciju njihove upotrebe iz polazišta različitih pedagoških koncepcija. Jedan od najrasprostranjenijih vidova upotrebe digitalnih tehnologija predstavlja e-učenje koje sve više nalazi svoje mesto u visokoškolskom obrazovanju. Imajući u vidu činjenicu da se pojmovi e-učenja i učenja na daljinu veoma često koriste kao sinonimi, u ovom radu se pre svega vrši njihovo razgraničenje. Stavljanjem fokusa na e-učenje, analizira se njegova rasprostranjenost i upotreba u savremenom visokoškolskom obrazovanju, dva osnovna modela e-učenja (sinhroni i asinhroni), kao i Mudl (Moodle) i Blekbord (Blackboard), najrasprostranjenije platforme za e-učenje koje se koriste u visokoškolskoj nastavi. Pored prikaza nekih osnovnih elemenata e-učenja neophodnih za njegovo razumevanje, fokus je stavljen i na analizu e-učenja u kontekstu karakterističnih elemenata kritičke pedagogije Paula Freirea dva koncepta obrazovanja, političnost i dijalog. ; Èkspansiâ cifrovyh tehnologij, povsemestno rasprostranennyh v sovremennom obrazovatel'nom kontekste, ukazyvaet na neobhodimost' analiza različnyh koncepcij, tesno svâzannyh s ih vnedreniem v vysšem obrazovanii, a takže problematizaciej ih ispol'zovaniâ s točki zreniâ različnyh pedagogičeskih koncepcij. Odnim iz naibolee rasprostranennyh vidov ispol'zovaniâ cifrovyh tehnologij âvlâetsâ èlektronnoe obučenie, kotoroe vse bol'še nahodit svoe mesto v vysšem obrazovanii. Prinimaâ vo vnimanie fakt, čto terminy "èlektronnoe obučenie" i "distancionnoe obučenie" očen' často ispol'zuûtsâ v kačestve sinonimov, v stat'e v pervuû očered' provoditsâ ih razgraničenie. Sosredotočiv vnimanie na èlektronnom obučenii, dalee analiziruetsâ ego rasprostranennost' i ispol'zovanie v sovremennom vysšem obrazovanii, zatem dve osnovnye modeli èlektronnogo obučeniâ (sinhronnoe i asinhronnoe), a takže Mudl (Moodle) i Blekbord (Blackboard), naibolee rasprostranennye platformy èlektronnogo obučeniâ, ispol'zuemye v vysšem obrazovanii. V dopolnenie k predstavleniû nekotoryh osnovnyh èlementov èlektronnogo obučeniâ, neobhodimyh dlâ ego ponimaniâ, v stat'e dal'še analiziruetsâ èlektronnoe obučenie v kontekste harakternyh èlementov kritičeskoj pedagogiki Pola Frejre, dvuh koncepcij obrazovaniâ, politiki i dialoga. ; The expansion of digital technologies, omnipresent in the contemporary educational context, suggests the need for analysis of various concepts closely related to their implementation in higher education, as well as the problematization of their use from the position of different pedagogical conceptions. One of the most widespread forms of use of digital technologies is e-learning, which is increasingly finding its place in higher education. In view of the fact that the concepts of e-learning and distance learning are frequently used interchangeably, this paper seeks to draw a distinction between them. Focusing on e-learning, we analyze its prevalence, and the use in contemporary higher education of two basic e-learning models (synchronous and asynchronous), as well as Moodle and Blackboard, the two prevalent e-learning platforms in higher education. The paper looks at some basic elements of e-learning necessary for its comprehension, and also provides an analysis of e-learning in the context of the characteristic elements of Paulo Freire's critical pedagogy, two concepts of education, politicality and dialog.

Evropske države so se povezale v EU na podlagi nekaterih skupnih temeljnih vrednot med katerima vidno mesto zavzemata demokracija in pravna država. S tem v zvezi sta medijsko zelo izpostavljeni Madžarska in Poljska, ki sta v zadnjem času sprejeli vrsto zakonov, ki nasprotujejo evropskim temeljem. Gradita neliberalno demokracijo, saj naj bi bila po njunem mnenju liberalna preživeta. EU pa pri varovanju svojih vrednot za enkrat ni najbolj uspešna, zato se v nalogi sprašujem, kaj vse bi EU morala postoriti, da bi se države vrnile v evropske okvirje. Pri tem pa ne zagovarjam niti ostrih posegov v posamezno državo, niti ne visokih denarnih sankcij. Skozi nalogo ves čas opozarjam, da je potrebno nasloviti problem pri njegovih vzrokih ter da je nujno, da se med vsemi vpletenimi stranmi vzpostavi dialog ter da se skupaj poišče rešitev in skupno pot naprej. ; European countries have connected into the EU on the grounds of common fundamental values, most notably democracy and the rule of law. In regard to the latter two values, Hungary and Poland attract the most media coverage, as they have in the recent time changed a few laws that contradict the European foundations. In their own words, they are building an illiberal democracy, as they believe that the liberal one is outdated. EU is at present not very successful at protecting its values ; this is why I am wandering in this article what does the EU has to do in order to bring the country back into the European frame. I am not in favour of either any intervention into the country neither am I in favour of the high financial sanctions. Through this piece I am continuously arguing that the problem needs to be addressed at its roots and that all the actors involved need to run a dialogue to find a suitable solution together for a united path forward.

Poniższa dyskusja odbyła się we wrześniu 2018 w Szkole Głównej Handlowej w Warszawie. Skupiła zarówno badaczy problematyki polityki senioralnej, ekspertów, analityków. Dyskusję moderował i zaplanował Andrzej Klimczuk, związany z SGH, natomiast zaproszenie do dyskusji przyjęli: Barbara Szatur-Jaworska, polityk społeczny i gerontolog z Uniwersytetu Warszawskiego, Paweł Kubicki, ekonomista, SGH, Marek Niezabitowski, socjolog z Politechniki Śląskiej, Ryszard Majer, polityk społeczny, Agnieszka Cieśla, architektka i urbanistka, Politechnika Warszawska, Marzena Rudnicka, fundatorka oraz prezeska Krajowego Instytutu Gospodarki Senioralnej (biogramy na końcu debaty). Paneliści podczas dyskusji analizowali następujące zagadnienia: I. początki polityki senioralnej, jej definiowanie, dokumenty strategiczne państwa, II. rola samorządów w animowaniu działań w obrębie polityki senioralnej oraz organizacji pozarządowych, III. powstanie i rola ustawy o seniorach, IV. zróżnicowanie środowiska osób w wieku senioralnym, V. działania w innych krajach w obrębie polityki senioralnej, VI. zmiany w świadomości społecznej, ewolucja postaw wobec osób starszych, starości, starzenia się, VII. rynek produktów i usług dla seniorów, VIII. aktywność seniorów, formalna i nieformalna, infrastruktura aktywności, IX. mieszkalnictwo dla osób starszych i starzejącej się ludności X. rola państwa i samorządu w polityce senioralnej, dialog z władzą, partnerstwo publiczno-prywatne, XI. wyzwania i kierunki rozwoju polityki senioralnej, XII. deficyt usług opiekuńczych XIII. polityka senioralna i emerytalna, XIV. konwergencja i dywergencja w polityce senioralnej. The following discussion took place in September 2018 at the Warsaw School of Economics. It focused on both senior politics, experts, and analysts. The discussion was moderated and planned by Andrzej Klimczuk, associated with the Warsaw School of Economics, and invited to the discussion: Barbara Szatur-Jaworska, social politician and gerontologist from the University of Warsaw, Paweł Kubicki, ...

Begunska kriza se je v zadnjem letu dni spremenila v človeško tragedijo, ki po mnogočem spominja na čas druge svetovne vojne. Sredozemsko morje, opevani mare nostrum, je postalo grozljiva skupna grobnica brezštevilnih. Posledica vojne pa so tudi uničevanja zgodovinskih mestnih središč, spomenikov in druge kulturne dediščine na t. i. kriznih območjih, ki so dosegla nedoumljive razsežnosti. Muzeji po svetu so se aktivno odzvali na družbene potrebe. Cilj je bil sodobno družbo pozvati k razmisleku in odprtemu dialogu ter ublažiti strah pred neznanim in zmanjšati plimo sovraštva, preden doseže vseuničujočo razsežnost. Z begunsko krizo se je meddružbeni dialog pokazal kot nuja in ultimativni imperativ, nekaj, brez česar družbe prihodnosti ni več mogoče zagotoviti. Muzejem je sodobna družba namenila vlogo verodostojnega medija za komunikacijo dediščinskih vsebin. Z rabo metaforičnega in metonimičnega opredmetenega »jezika« imajo izjemno veliko družbeno moč ter predstavljajo most med znanostjo in sodobno družbo, med družbami preteklosti in sedanjosti, med elitami in obrobjem. Reformatorji muzejev iz druge polovice 20. stoletja so menili, da tradicionalni muzeji kljub reorganizacijam ne morejo streči potrebam sodobne družbe. To je bil vzrok nastanka nove muzeologije, ki muzej razume kot družbeno odgovorno ustanovo. Opremlja jo s specifičnimi teoretskimi znanji, ki omogočajo spreminjanje dediščine v družbeno relevantno komunikacijo neverbalnega značaja. Članek, njegova teoretska vsebina, argumentira sodobne koncepte muzeja in z njimi presoja družbeno odgovornost v delovanju slovenskih muzejev. Sodobni muzeji ali postmuzeji so ustanove z aktivnimi družbenimi nalogami. Angažiran način prinaša družbeno odgovornost in nevarnost »političnega zdrsa«. Nasprotno pa »znanstvena objektivnost« in »apolitičnost« zagotavljata družbeno sinekuro. Vendar ustanove, ki se vzdržujejo z davkoplačevalskim denarjem, niso politično nevtralne in s svojo politično korektnostjo dejansko skupnosti odtujujejo sodobna »orodja« demokratizacije in hromijo njen razvoj. Stanje družbene ohromelosti, kakršna se je izostrila v času begunske krize, ustreza slovenski družbi, ki se ne želi soočiti s svojo pravo podobo. Govoriti o begunski krizi pomeni posredno izpostavljati trpljenje ljudi na begu ter pokazati na krivdo vseh nas; pomeni vtikati prst v najgloblje in najsramotnejše rane Evrope; pomeni prevzemati družbeno in osebno odgovornost. To vključujejo tudi sodobni koncepti muzeja.

V letu, ko Ljubljana kot svetovna prestolnica knjige gosti celo vrsto knjižnih in bralnih dogodkov, postavlja na ogled svoj prispevek tudi revija Ars & Humanitas.
Z željo »zagrabiti« knjigo v vseh njenih razsežnostih in jo predstaviti tako z literarnega kot materialnega vidika, smo skušali privabiti razmišljanja, ki bi knjigo predstavila skozi »rabe in prakse« in s stališča različnih razmerij in vlog, v katere vstopa, ter tako ovrednotiti njeno večplastno pojavnost.Knjiga je namreč tako čtivo kot predmet, je nosilec zgodbe – vhod v povsem novi svet, zvočna mojstrovina, pa tudi čudovit estetski objekt, tržni artikel, orodje in orožje, likovni motiv, simbol, umetniški eksponat. Čeprav ključna, branje tako nikakor ni edina in tudi nikoli povsem avtonomna oblika »rabe« knjig, saj ga vselej prežema (mu predhaja, sledí ali z njim soobstaja) cela vrsta navezanih protokolov (posedovanje, nabava, izposoja, podarjanje, zbiranje, podčrtovanje ...), kamor se vtisne sled uporabnikov. Takšen zastavek je spodbudil prispevke, da so izza zgodbeno-besedilne dimenzije pokukali tudi v druge bivanjske razsežnosti knjige.

Kljub takemu izhodišču, ki dialog s tekstom razume kot le eno od oblik druženja s knjigo, in dejstvu, da živimo v času, ko se na trgu dnevno pojavljajo različni nosilci knjižnih vsebin, je nabor uredništvo prispelih prispevkov pričakovano potrdil prevladujoče razumevanje knjige kot predvsem literature v obliki klasičnega kodeksa. A niz objavljenih člankov je vendarle pester.

Na začetek smo postavili kratek filozofski premislek, v katerem Nadežda Čačinovič obdela znamenito Mallarméjevo metaforo knjige kot odmeva vsega doživetega in na ta način simbolno zaobjame tudi vse sledeče prispevke, ki sicer vsak zase osvetljujejo partikularne zgodbe o knjigi.

Temu sledijo trije članki, ki se knjige lotevajo primarno kot literarnega motiva, četudi z opazno prisotnostjo njene predmetne pojavnosti. Kristian Donko obravnava figuro bralca v pretežno nemški literaturi 19. stoletja, Irena Prosenc Šegula analizira vsepovsodnost knjig v delih Prima Levija; članek Johanna Lughoferja pa se ukvarja z vlogo, ki jo je knjiga – kot objekt in subjekt – zavzela v literarni produkciji nemško govorečih pregnancev.

T. i. »literarnemu« sklopu sledita prispevka, ki osvetljujeta zgodovinsko oddaljen čas in v ospredje postavljata pomenljivo razmerje med tedanjo rokopisno in tiskano knjižno kulturo. Študija Ivana Lupića pokaže na pomen marginalij oziroma robnih zabeležk, ki se v opisanem primeru izkažejo kot dragocen vir informacij raziskovalcem shakespearijancem; Emma J. Clery pa skozi analizo delovanja prve zasebne britanske založbe in tiskarne – Strawberry Hill Horacea Walepola – tematizira telesnost knjige v širšem kontekstu ustvarjalnega procesa produkcije in potrošnje.

Prispevka zaznamujeta prehod od pretežno tekstualnih k zunajbesedilnim vidikom knjige in s tem k zadnjemu vsebinskemu razdelku, ki knjigo predstavi skozi pogled gledalca in ne bralca.

Članek Alenke Spacal na primeru del renesančne slikarke Sofonisbe Anguissola knjigo obravnava kot avtoportretni atribut in preučuje njeno spremenljivo sporočilnost, najizraziteje pa onkraj besednega poseže projekt nizozemske oblikovalke Fleur Thio z naslovom New Ways of Reading, ki z domiselnim poigravanjem s klasično knjižno formo ponuja duhovit komentar k sodobnim bralnim praksam. Kot je ob fotografijah svojih del za Ars & Humanitas zapisala avtorica, so »preoblikovane knjige nastale kot posledica mojega preizpraševanja o tem, kaj se zgodi, če malce posežeš v ustaljeno knjižno formo, in ali lahko že drobcena sprememba vpliva na to, kako beremo. Vsaka od petih knjig predstavlja različne bralne profile in vabi k premisleku«. Fotografije s kratko avtorsko razlago – tudi z namenom opozoriti na večrazsežnost fenomena knjige – razločujejo posamične skupine člankov.

Tematsko številko Ars & Humanitas o knjigi sklepa besedilo gostujoče urednice, ki ponudi panoramski pregled vse številčnejših knjig o branju (in nebranju) ter se ob tem navezuje na nove bralne in knjižne trende.

Revija tako ponuja devet gledišč, ki skušajo knjigo ujeti na križpotju njenih raznoterih pojavnosti in s tem obogatiti vsakdanja srečevanja s knjigami – v kakršnikoli obliki in vlogi že.

Od zasnivanja u 70-im godinama 20. stoljeća, kurikulum filozofije za djecu bio je napadnut s raznih strana. Kao što Maughn Gregory ističe u njegovom članku o tim kritikama, filozofija za djecu privukla je »preklapajuće i proturječne kritike« od religijskih i društvenih konzervativaca do edukacijskih psihologa, filozofa i kritičkih teoretičara (Gregory 2011, 199). Konzervativna kritika filozofije za djecu često ide protiv struje filozofije i liberalnog obrazovanja općenito te se može promatrati kao stari spor koji se konstantno pojavljuje unatoč naporu filozofa, dok se argumenti psihologa da filozofijsko mišljenje nije moguće kod djece određene dobi danas lako pobijaju istraživanjima Kierana Egana (2002) i Alison Gopnik (2009). S druge strane, čini se da kritika kritičkih teoretičara seže dublje nego druge jer razmatra intelektualno relevantan problem filozofskog obrazovanja: umjesto da ispuni svoje obećanje da će osloboditi subjekte, ustvari ih interpelira u ideologiju slobodnog tržišta. Kao što Gert Biesta nastoji pokazati, kurikuli filozofije za djecu »trebaju razviti spektar vještina, uključujući kognitivne vještine i vještine mišljenja, moralne i društvene vještine te demokratske vještine« (Biesta 2011, 310) te na taj način instrumentaliziraju filozofiju da bi postigli određeni cilj, što je dvojben i alarmantan pothvat koji se »može okarakterizirati kao ideološki« (ibid., 309). Da bi se uhvatilo u koštac s problemom instrumentalizacije filozofije (o čemu raspravlja i Vansieleghem (2005)), ovaj rad sugerira da kurikuli filozofije za djecu trebaju promovirati sokratski dijalog s djecom (te u nekim slučajevima biti reformirani u tom smjeru), gdje se naglasak stavlja na slušanje djeteta te davanje glasa, a ne na »nastavne vještine«. Ovaj rad stoga tvrdi da upravo kroz filozofski dijalog dijete može biti saslušano kao dijete, jer takav dijalog intrinzično pretpostavlja prepoznavanje partnera u razgovoru kao ravnopravnog sugovornika. Tako se kurikuli filozofije za djecu mogu smatrati važnim dijelom rastućeg polja »pedagogije slušanja« (v. Rinaldi 2001). ; Since its inception in the seventies, philosophy for children (P4C) curricula have been under attack from various sides. As Maughn Gregory points out in his paper dealing with various criticisms, P4C attracted "overlapping and conflicting criticism" from religious and social conservatives to educational psychologists, philosophers, and critical theorists (Gregory 2011, 199). Conservative criticism of P4C often goes against the grain of philosophy and liberal education in general and can probably be seen as an age-old dispute constantly resurfacing against the effort of philosophers, while psychologists' arguments that philosophical thinking is beyond children of certain age are today easily refuted by the work of Kieran Egan (2002) and Alison Gopnik (2009). Critical theorists' critique, however, seems to go deeper than all other criticisms by raising intellectually pertinent problem of philosophy education: that instead of fulfilling its promise of liberating subjects it in fact interpellates them into free market ideology. As Gert Biesta (2011) tries to show, P4C curricula "are supposed to develop a range of skills, including cognitive and thinking skills, moral and social skills, and democratic skills" (Ibid. 310) and thereby instrumentalize philosophy in order to achieve a certain goal, a dubious and alarming undertaking that "can be characterized as ideological" (Ibid. 309). In order for P4C to tackle this problem of instrumentalization of philosophy (raised also in Vansieleghem (2005)) the present paper suggests that P4C curricula should be seen (and in certain cases reformed) as promoting a Socratic dialogue with children, whereby the emphasis lies on listening to a child and giving her a voice, and not on "teaching skills". This paper thus argues that it is precisely through philosophical dialogue that a child can be heard as a child, since such a dialogue intrinsically presupposes recognition of the conversational partner as an equal interlocutor. P4C curricula can thus be regarded as an important part of emerging field of "Pedagogy of Listening" (cf. Rinaldi 2001). ; Depuis sa création dans les années 70, le programme éducatif de philosophie a été attaqué de divers côtés. Comme le souligne Maughn Gregory dans son article consacré à ces critiques, la philosophie pour les enfants a attiré des « critiques qui s'imbriquent et se contredisent », partant des conservateurs religieux et sociaux et allant jusqu'aux psychologues de l'éducation, philosophes et théoriciens critiques (Gregory 2011, 199). La critique conservatrice de la philosophie pour les enfants va souvent à l'encontre du courant de la philosophie et de l'éducation libérale en général et peut être vue comme un vieux conflit qui réapparait constamment malgré l'effort des philosophes, bien que les arguments du psychologue, selon lesquelles une pensée philosophique chez les enfants d'un certain âge n'est pas possible, aient été facilement réfutés par les recherches de Kieran Egan (2002) et Alison Gopnik (2009). Toutefois, il semblerait que la critique des théoriciens critiques va plus loin que les autres car elle met en avant un problème intellectuellement pertinent pour l'éducation philosophique : au lieu de tenir sa promesse en vue de la libération des sujets, elle interpelle à vrai dire ces mêmes sujets au sein d'une idéologie de marché libre. À la manière dont Gert Berta tente de le montrer, les programmes éducatifs de philosophie pour les enfants «sont supposés mettre en oeuvre un éventail de compétences, comportant des compétences cognitives et des compétences de la pensée, des compétences morales et sociales, et des compétences démocratiques » (Biesta 2011, 310). Ainsi, ces programmes instrumentalisent la philosophie pour arriver à leurs fins, entreprise douteuse et alarmante « qui peut être caractérisée d'idéologique » (Ibid, 309). Afin de s'attaquer au coeur du problème de l'instrumentalisation de la philosophie (problème également abordé par Vansieleghem (2005)), ce travail suggère que les programmes de philosophie pour les enfants promeuvent les dialogues socratiques avec les enfants (et, dans certains cas, soient réformés en vue de cette voie), dialogues où l'accent est mis sur l'écoute de l'enfant et sur le fait de lui donner la parole, et non sur les « compétences de l'enseignement ». Par là, ce travail stipule que c'est précisément à travers un dialogue philosophique que l'enfant peut être entendu en tant qu'enfant car un dialogue de la sorte suppose de manière intrinsèque la reconnaissance du partenaire dans la conversation comme interlocuteur égal. Ainsi, les programmes éducatifs peuvent être perçus comme une partie importante du domaine émergeant de « la pédagogie de l'écoute » (v. Rinaldi 2001). ; Seit ihrer Einführung in den Siebzigerjahren waren die Curricula der Philosophie für Kinder (PfK) von verschiedenen Seiten her den Angriffen ausgesetzt. Wie Maughn Gregory in seinem Artikel über die unterschiedlichen Kritiken darauf hinweist, zog die PfK "eine sich überlappende und widersprüchliche Kritik" auf sich, von Religions- und Sozialkonservativen bis zu pädagogischen Psychologen, Philosophen und kritischen Theoretikern (Gregory 2011, 199). Die konservative Kritik an der PfK schwimmt oftmals gegen den Strom der Philosophie und der liberalen Erziehung im Allgemeinen und kann vermutlich als ein uralter Disput angesehen werden, der trotz der Bemühungen der Philosophen andauernd auftaucht, während die Argumente der Psychologen, das philosophische Denken sei für Kinder im bestimmten Alter unbegreiflich, heutzutage leicht durch das Werk von Kieran Egan (2002) und Alison Gopnik (2009) widerlegt werden. Die Kritik der kritischen Theoretiker scheint andererseits tiefer zu reichen als alle anderen Kritiken, indem sie ein intellektuell relevantes Problem der Philosophieerziehung anschneidet: dass sie, statt ihr Versprechen der Befreiung der Subjekte einzuhalten, sie in der Tat in die Ideologie des freien Markts einfügt. Wie Gert Biesta (2011) zu zeigen versucht, "sollen" die Curricula der PfK "eine Reihe von Fertigkeiten entwickeln, einschließlich der kognitiven und Denkfertigkeiten, der moralischen und sozialen Fertigkeiten sowie der demokratischen Fertigkeiten" (ebd., 310), und instrumentalisieren dadurch die Philosophie, um ein bestimmtes Ziel zu erreichen, was ein fragwürdiges und alarmierendes Unternehmen ist, das "sich als ideologisch charakterisieren lässt" (ebd., 309). Damit die PfK dieses Problem der Instrumentalisierung der Philosophie in Angriff nimmt (erörtert auch von Vansieleghem (2005)), schlägt der vorliegende Artikel vor, die Curricula der PfK (in bestimmten Fällen in dieser Richtung reformiert) sollten den sokratischen Dialog mit Kindern fördern, wobei der Schwerpunkt darin liege, dem Kind zuzuhören und die Stimme zu geben, und nicht in den "Lehrfertigkeiten". Aufgrund dessen argumentiert diese Arbeit, gerade durch den philosophischen Dialog könne ein Kind als Kind gehört werden, da ein solcher Dialog intrinsisch die Anerkennung des Gesprächspartners als eines gleichberechtigten Gesprächsteilnehmers voraussetze. Die Curricula der PfK können demnach als ein wichtiger Teil des aufstrebenden Felds der "Pädagogik des Zuhörens" betrachtet werden (vgl. Rinaldi 2001).

Background: Recent policy is marked by a shift towards enabling people with dementia to remain at home and in their neighbourhoods, yet little is known about the wider perspective of neighbourhood as an everyday place of connection, practice and meaning in the lives of people with experience of dementia. Aims: The aim of this thesis is twofold. The first aim is to explore the neighbourhood as an everyday place for people with experiences of dementia. The second aim is to explore neighbourhood as a place for practice. Methods and Designs: Five studies are included in the thesis with both quantitative and qualitative designs. Study I had a cross-sectional exploratory and descriptive design. A total cohort of 17, 405 people with a dementia diagnosis were identified and matched with data about home care services and housing, and were then associated with socio-demographic factors in three county councils: Östergötland, Stockholm and Västerbotten. Study II had a phenomenological design; 14 community-dwelling people diagnosed with dementia in the County of Östergötland participated using walking interviews. Study III had an inductive and exploratory qualitative design including 14 community-dwelling people living alone with dementia in England, Scotland and Sweden involving multiple data collection methods. Study IV had an inductive and explorative qualitative design that included 22 people with the lived, personal and professional experiences of dementia and used semi-structured individual and group interviews. Study V had an inductive and explorative qualitative design where the perspectives of 18 participants (registered and specialist nurses) were included using shadowing as the main method for data collection. Findings: In study I, 72% of the cohort was living in ordinary housing and 28% in special housing of the total of 17, 405 people with a dementia diagnosis. Overall, 52% of 17, 405 people with dementia in three county councils (Östergötland, Stockholm and Västerbotten) were living alone. Study II revealed that walking in the neighbourhood was an integral part of their day-to-day activities that helped them to manage life with dementia. Connection to nature by being outdoors was a restorative practice for people living with dementia. Neighbourhood was often described as a social context, although some participants living alone revealed that their social contacts were mainly staff working in municipal home care. In study III, participants across all three field sites channelled their efforts to stay connected to the neighbourhood into creating new ways of maintaining social networks and relationships. By participating in several activities (provided in the United Kingdom by the third-sector and charitable groups, and in Sweden, by the municipalities), bonds of friendship were created. However, the impact of stigma surrounding dementia was highlighted by the participants, which caused experiences of involuntary solitude or loneliness. Despite the impact of stigma, participants took control over their lives by searching for new daily social connections in the neighbourhood and were by no means passive in the face of the challenges in everyday life. In study IV, the participants discussed how dementia was stigmatized in the community. People living with dementia were often not being respected as active citizens with their own resources in the community. Being socially active in a group or in public spaces were strategies to maintain a social role in the community. Participants with different experiences of dementia wanted the day care centres and teams to be more centrally involved in person-centred care and health-promoting improvements. Finally, in study V, participants struggled with the commonly held view of their role and their workplace within the health care system, interpreting it as being invisible, as if placed in a black box. The tasks and responsibilities of the participants were shifting to assistant nurses, neighbours and family members according to the socio-economic level of the municipality. Nonetheless, the participants were clearly part of the neighbourhood. The findings of this thesis have been integrated into a combined thematic analysis based on the five studies to reach an overall representation of people's experiences of neighbourhood as an everyday place and a place for practice in the context of dementia. Five main themes (and three sub-themes) emerged from the analysis: (1) walkable attachment to the lived neighbourhood; (2) daily activities promote health and well-being; (3) opportunities for social connections; (4) just treat us as active citizens; (5) neighbourhood: a place for practice. The analysis suggested the neighbourhood was not only described as a walkable, social and citizenship arena in the context of dementia; it was also a place where practice was ongoing around the clock (studies II, III, IV and V) because most of the people with dementia are living in ordinary housing (study I). Conclusion: The thesis presents a new foundation and knowledge to understand neighbourhood as a place for everyday life and practice by applying a new lens for understanding. The neighbourhood can be understood as a place linked by connections that people actively searched out, and where the meaning of place emerges via movement of the body through the world. It is also a site where practices support everyday life for people with dementia, especially for those living alone with dementia. This points to the need to re-think nursing practice, where "neighbourhood nursing" as a formal model with a lifeworld perspective has to be established in dialogue with citizens. ; Bakgrund: Den senaste samhällsutvecklingen och de politiska ambitionerna har utgått alltmer från att göra det möjligt för personer med demenssjukdom att bo kvar allt längre i sina hem och grannskap. Trots denna utveckling finns det lite kunskap utifrån det bredare perspektivet om grannskapet som en vardaglig plats för relationer, omvårdnad samt vilken mening det har för personer som har erfarenhet av demens. Syfte: Syftet med avhandlingen var för det första att undersöka grannskapet som en plats i vardagen för personer som har erfarenheter av demens, och för det andra, att undersöka grannskapet som en plats för omvårdnad. Design och metod: Avhandlingen inkluderar fem delstudier med både kvalitativ och kvantitativ design. Studie I hade en explorativ och beskrivande tvärsnittsdesign. Totalt ingick det 17 405 personer med en demensdiagnos som identifierades och samkördes med information av hemtjänstinsatser och boende. Denna informationen förenades sedan med de socio-demografiska faktorerna i de tre regionerna Östergötland, Stockholm och Västerbotten. Studie II hade en femenologisk design som inkluderade 14 personer som bodde i ett eget boende med en demensdiagnos i Östergötlands län och som deltog i ´promenad intervjuer´. Studie III hade en induktiv och beskrivande kvalitativ design vilket inkluderade 14 personer som bodde ensamma i ett eget boende med en demensdiagnos i England, Skottland och Sverige. De 14 personer som bodde i ett eget boende med en demensdiagnos i Studie III deltog i flera datainsamlingsmetoder. Studie IV hade en induktiv och beskrivande kvalitativ design som inkluderade 22 personer med levda, personliga och professionella erfarenheter av demens som deltog i semistrukturerade individuella och gruppintervjuer. Slutligen, Studie V hade också en induktiv och beskrivande kvalitativ design där 18 deltagare (legitimerade sjuksköterskor och specialistsjuksköterskor) inkluderades skuggning som är den huvudsakliga metoden för datainsamlingen. Resultat: I Studie I fann vi att 72 % av den totala befolkningen av 17 405 personer med en demensdiagnos bodde i ordinärt boende och 28 % i särskilt boende. Sammantaget bodde 52 % av de 17 405 personerna med demens i singelhushåll i de tre regionerna Östergötland, Stockholm och Västerbotten. Studie II påvisade att promenader i grannskapet var en betydelsefull del av deras dagliga aktiviteter som hjälpte personer med en demensdiagnos att hantera ett liv med demens. Att vara utomhus i naturen medförde att personer med demens knöt an till naturen och genom det återhämtade sig. Grannskapet beskrivs ofta som ett socialt sammanhang, även om vissa deltagare som bodde ensamma berättade att deras sociala kontakter främst var med personalen som arbetade i den kommunala hemsjukvården (och hemtjänsten). I studie III beskrev personer med demens i England, Skottland och Sverige hur de ansträngde sig för att hålla kvar kontakten med grannskapet men också hur de skapade nya sätt att upprätthålla och hitta nya sociala nätverk och kontakter. Dessa vänskapsband skapades genom att delta i olika aktiviteter (som tillhandahålls i England av tredje sektorn och välgörenhetsgrupper, och i Sverige, av kommunerna). Även effekterna av stigmatiseringen kring att leva med demens betonades av deltagarna, de beskrev detta som en orsak till ofrivillig ensamhet. Trots påverkan av stigmatiseringen tog personerna med demens, kontroll över sina liv, genom att finna nya dagliga sociala kontakter i grannskapet. Personer med demens är intressearde av att anta nya utmaningarna i vardagen. I studie IV diskuterade personerna med olika erfarenheter av demens hur demenssjukdomen som ett stigmatiserat tillstånd i samhället påverkade dem. De ansåg att deltagarna som lever med en demensdiagnos ofta inte respekterades som aktiva medborgare med sina egna resurser i samhället. Personerna med olika erfarenhet av demens framhöll också att vara socialt aktiv i en grupp eller i offentliga rum var strategier för att upprätthålla en social roll i samhället. Förutom betydelsen av det sociala livet påpekade personerna med olika erfarenheter av demens att de skulle önska att dagverksamheterna och demensteamen skulle utgå mer utifrån person-centrerad vård och hälsofrämjande förhållningssätt. Slutligen, i studie V observerades det hur legitimerade sjuksköterskor och specialistsjuksköterskor kämpade med den vanligt förekommande synen på deras profession och arbetsplatsen inom hälso-och sjukvården som gav sig uttryck som osynlig. Deras uppgifter och ansvar hade även förändrats och allt mer hade överlåtits till undersköterskor, grannar och familjemedlemmar och kommunernas socioekonomiska status hade betydelse. Legitimerade sjuksköterskor och specialistsjuksköterskorna var en självklar del av grannskapet. Resultaten av denna avhandling har integrerats i en sammansatt tematisk analys baserad på de fem studierna för att nå en övergripande representation av människors upplevelser av grannskapet som en plats för det dagliga livet och omvårdnad med utgångspunkt utifrån erfarenheter av demens. Analysen resulterade i fem huvudteman (och tre underteman): (1) anknytning till det existerade grannskapet via promenader (2) dagliga aktiviteter främjar hälsa och välbefinnande; (3) möjligheter för sociala kontakter; (4) behandla oss som aktiva medborgare; (5) grannskapet som en plats för omvårdnad. Grannskapet beskrivs inte bara som en framkomlig, social medborgarskapsarena i relation till demens, utan var även en plats där sjuksköterskepraxis pågick dygnet runt (studierna II, III, IV och V) eftersom de flesta personer som lever med demens bor i ordinärt boende (studie I). Konklusion: Avhandlingen presenterar ett nytt underlag och ny kunskap för att förstå grannskapet som en plats för dagligt liv och omvårdnad genom att använda ett nytt perspektiv för att få förståelse. Grannskapet kan förstås som en plats förenad genom förbindelser som människor aktivt söker efter och där betydelsen av grannskapet inträder genom kroppens rörelse ut mot världen. Det är också en plats där omvårdnad sker som i sin tur stödjer vardagslivet för personer med demens, särskilt för dem som lever ensamma med demens. Detta visar på behovet av att tänka om i praktiken vad det gäller omvårdnaden, där "omvårdnad i grannskapet" som en modell med ett livsvärldsperspektiv behövs i dialog med medborgarna. ; Pozadina: Nedavni trend demencije ogleda se u ovome da osobe koje žive sa demencijom ostanu u kući ili u susjedstvu, ali još uvijek nije poznato mnogo u široj perspektivi koju nude ta susjedstva kao svakodnevno mjesto povezivanja, medicinske njege, te samog značaja u životu onih koji žive sa demencijom. Ciljevi: Cilj je istražiti susjedstvo kao svakodnevno mjesto boravka za ljude koji žive od demencije, te kao drugo istražiti susjedstva kao mjesta gdje bi se pružala medicinska njega. Metode i dizajni: Ukupno pet studija uključeno je u rad sa kvantitativnim i kvalitativnim dizajnom. Studija I imala je istraživački i opisni dizajn. Populacija od 17. 405 ljudi sa dijagnozom demencije bila je identifikovana, te usklađena sa podacima o kućnoj njezi i mjestu prebivališta, a zatim povezana sa tri općine: Östergötland, Štokholm i Vasterboten. Studija II imala je fenomenološki dizajn gdje je 14 osoba koje žive sa demencijom u porodičnoj kuci učestovalo u Östergötlandu u intervju pri šetnji. Studija III imala je induktivni i istraživački kvalitativni dizajn koji je uključivao 14 ljudi iz porodičnog domaćinstva koji žive sami sa demencijom u Engleskoj, Škotskoj i Švedskoj, uključujući više metoda prikupljanja podataka. Studija IV imala je induktivni i istraživački kvalitativni dizajn koji je obuhvatio 22 osobe koje žive, ili imaju lično i profesionalno iskustvo sa demencijom, gdje su se koristili pojedinačni i grupni intervju. Studija V imala je induktivni i istraživački kvalitativni dizajn gdje je uljućeno ukupno 18 medicinskih sestara, a kao glavna metoda za prikupljanje podataka korištena je metoda praćenja i posmatranja. Završni rezultati: U studiji I, 72% od 17. 405 ljudi koji su imali demenciju živjeli su porodičnim kućama a 28% u starački domovima. Ukupno 52% od 17. 405 ljudi koji žive sa demencijom u tri općine su Östergötland, Štokholm i Vasterboten žive sami. Studija II otkrila je kako svakodnevna šetanja je sastavni dio njihovih aktivnosti koje su im pomogle u životu sa demencijom. Može se reći da je boravak na otvorenom, te povezivanje sa prirodom je vrlo praktično za ljude koji žive sa demencijom. Susjedstvo je često opisano kao socijalni kontekst, iako su neki učesnici u istraživanju koji žive sami otkrili kako je njihov jedini društveni kontakt bio sa uposlenicima kućne njege. U studiji III učesnici ispitivanja u Engleskoj, Škotskoj i Švedskoj su sve svoje napore da ostanu povezani sa susjedstvom kako bi stvorili nove načine koji bi pomogli stvaranje novih veza i odnosa. Učestvovanjem u nekoliko aktivnosti (koje su u Velikoj Britaniji omogućile dobrotvorne i slobodne organizacije, a u Švedskoj općine) stvorene su veze i prijateljstva. Međutim, utjecaj predrasuda povezanih s demencijom, što su i naglašavali sudionici, vodilo je kao iskustvu samoće i usamljenosti. Uprkos utjecaju predrasuda, učesnici su preuzeli kontrolunad svojim životima, te su tražili nove svakodnevne društvene veze u susjedstvu, ne pokazujući tako pasivnost prema svakodnevnim izazovima s kojima se susreću. U studiji IV učesnici su razgovarali o predrasudama o demenciji u zajednici. Ljudi koji žive sa demencijom često nisu uvaženi kao aktivni članovi koji mogu doprinijeti zajednici. Kako bi održali svoje uloge u zajednici vrlo je bitno da ostanu društveno aktivni. Učesnici sa različitim iskustvom demencije izrazili su želju da se centri za svakodnevnu njegu i timovi više baziraju kao unapređenju njege i zdravlja, kao i da se akcenat stavi na osobu za demencijom. Na kraju, u studiji V medicinske sestre su se borile sa općeprihvaćenim stavom o njima i njihovoj ulozi, te njihovom radnom mjestu u sistemu zdravstvene zaštite, opisujući to kao nevidljivo. Zadaci i odgovornosti medicinskih sestara prebacivali su se na pomoćne sestre, komšije i članove porodica prema društveno-ekonomskom nivou opštine. Unatoč tome, medicinske sestre su očito bile dio susjedstva. Iskustva, odnosno pronalasci u ovoj tezi integrisani su u kombinovanu analizu prema pet tematski obrađenih studija, kako bi se dostigao sveobuhvatan prikaz iskustava u susjedstvu kao svakodnevnom mjestu, te mjestu zdravstvene podrške u kontekstu demencije. Iz ove analize pojavilo se pet glavnih tema (kao i tri podteme): (1) povezanost sa susjedstvom; (2) svakodnevne aktivnosti promovišu zdravlje i dobrobit; (3) mogućnosti za socijalne veze; (4) tretiranje kao aktivne građane; (5) susjedstvo je mjesto za medicinske prakse neprekidno traju. Analize pokazuju kako se susjedstvo ne opisuje samo kao prohodno, socijalno i građansko polje u kontekstu demencije, već kao i mjesto gdje medicinske prakse neprekidno traju (studije II, III, IV i V), jer većina ljudi s demencijom žive u običnom domaćinstvu (studija I). Zaključak: Teza predstavlja nove temelje i znanja, kako bi se lakše razumio pojam susjedstva kao svakodnevnog mjesta za život, kao i njege kroz nove objektive razumijevanja. Susjedstvo bi se moglo shvatiti kao mjesto spojeno vezama koje ljudi aktivno potražuju gdje se značenje mjesta spaja sa kretanjem tijela kroz svijet. To je također mjesto gdje je svakodnevno obezbjeđena njega za ljude koji žive sa demencijom, posebno za one koji žive sami. Ovo ukazuje na potrebu da se preispita medicinska praksa, gdje se ''njega u susjedstvima'' kao formalni model sa životnom perspektivom treba uspostaviti u dijalogu sa građanima. ; Ytterligare forskningsfinansiärer: Swedish Riksbankens Jubileumsfond, Economic and Social Research Council (ESRC), National Institute for HealthResearch (NIHR), Norrköping Municipality Research and Development Fund (Norrköpings fond för forskning och utveckling), County Council of Östergötland, Linköping University from its strategic research fund for Health Care and Welfare.

Background: Recent policy is marked by a shift towards enabling people with dementia to remain at home and in their neighbourhoods, yet little is known about the wider perspective of neighbourhood as an everyday place of connection, practice and meaning in the lives of people with experience of dementia. Aims: The aim of this thesis is twofold. The first aim is to explore the neighbourhood as an everyday place for people with experiences of dementia. The second aim is to explore neighbourhood as a place for practice. Methods and Designs: Five studies are included in the thesis with both quantitative and qualitative designs. Study I had a cross-sectional exploratory and descriptive design. A total cohort of 17, 405 people with a dementia diagnosis were identified and matched with data about home care services and housing, and were then associated with socio-demographic factors in three county councils: Östergötland, Stockholm and Västerbotten. Study II had a phenomenological design; 14 community-dwelling people diagnosed with dementia in the County of Östergötland participated using walking interviews. Study III had an inductive and exploratory qualitative design including 14 community-dwelling people living alone with dementia in England, Scotland and Sweden involving multiple data collection methods. Study IV had an inductive and explorative qualitative design that included 22 people with the lived, personal and professional experiences of dementia and used semi-structured individual and group interviews. Study V had an inductive and explorative qualitative design where the perspectives of 18 participants (registered and specialist nurses) were included using shadowing as the main method for data collection. Findings: In study I, 72% of the cohort was living in ordinary housing and 28% in special housing of the total of 17, 405 people with a dementia diagnosis. Overall, 52% of 17, 405 people with dementia in three county councils (Östergötland, Stockholm and Västerbotten) were living alone. Study II revealed that walking in the neighbourhood was an integral part of their day-to-day activities that helped them to manage life with dementia. Connection to nature by being outdoors was a restorative practice for people living with dementia. Neighbourhood was often described as a social context, although some participants living alone revealed that their social contacts were mainly staff working in municipal home care. In study III, participants across all three field sites channelled their efforts to stay connected to the neighbourhood into creating new ways of maintaining social networks and relationships. By participating in several activities (provided in the United Kingdom by the third-sector and charitable groups, and in Sweden, by the municipalities), bonds of friendship were created. However, the impact of stigma surrounding dementia was highlighted by the participants, which caused experiences of involuntary solitude or loneliness. Despite the impact of stigma, participants took control over their lives by searching for new daily social connections in the neighbourhood and were by no means passive in the face of the challenges in everyday life. In study IV, the participants discussed how dementia was stigmatized in the community. People living with dementia were often not being respected as active citizens with their own resources in the community. Being socially active in a group or in public spaces were strategies to maintain a social role in the community. Participants with different experiences of dementia wanted the day care centres and teams to be more centrally involved in person-centred care and health-promoting improvements. Finally, in study V, participants struggled with the commonly held view of their role and their workplace within the health care system, interpreting it as being invisible, as if placed in a black box. The tasks and responsibilities of the participants were shifting to assistant nurses, neighbours and family members according to the socio-economic level of the municipality. Nonetheless, the participants were clearly part of the neighbourhood. The findings of this thesis have been integrated into a combined thematic analysis based on the five studies to reach an overall representation of people's experiences of neighbourhood as an everyday place and a place for practice in the context of dementia. Five main themes (and three sub-themes) emerged from the analysis: (1) walkable attachment to the lived neighbourhood; (2) daily activities promote health and well-being; (3) opportunities for social connections; (4) just treat us as active citizens; (5) neighbourhood: a place for practice. The analysis suggested the neighbourhood was not only described as a walkable, social and citizenship arena in the context of dementia; it was also a place where practice was ongoing around the clock (studies II, III, IV and V) because most of the people with dementia are living in ordinary housing (study I). Conclusion: The thesis presents a new foundation and knowledge to understand neighbourhood as a place for everyday life and practice by applying a new lens for understanding. The neighbourhood can be understood as a place linked by connections that people actively searched out, and where the meaning of place emerges via movement of the body through the world. It is also a site where practices support everyday life for people with dementia, especially for those living alone with dementia. This points to the need to re-think nursing practice, where "neighbourhood nursing" as a formal model with a lifeworld perspective has to be established in dialogue with citizens. ; Bakgrund: Den senaste samhällsutvecklingen och de politiska ambitionerna har utgått alltmer från att göra det möjligt för personer med demenssjukdom att bo kvar allt längre i sina hem och grannskap. Trots denna utveckling finns det lite kunskap utifrån det bredare perspektivet om grannskapet som en vardaglig plats för relationer, omvårdnad samt vilken mening det har för personer som har erfarenhet av demens. Syfte: Syftet med avhandlingen var för det första att undersöka grannskapet som en plats i vardagen för personer som har erfarenheter av demens, och för det andra, att undersöka grannskapet som en plats för omvårdnad. Design och metod: Avhandlingen inkluderar fem delstudier med både kvalitativ och kvantitativ design. Studie I hade en explorativ och beskrivande tvärsnittsdesign. Totalt ingick det 17 405 personer med en demensdiagnos som identifierades och samkördes med information av hemtjänstinsatser och boende. Denna informationen förenades sedan med de socio-demografiska faktorerna i de tre regionerna Östergötland, Stockholm och Västerbotten. Studie II hade en femenologisk design som inkluderade 14 personer som bodde i ett eget boende med en demensdiagnos i Östergötlands län och som deltog i ´promenad intervjuer´. Studie III hade en induktiv och beskrivande kvalitativ design vilket inkluderade 14 personer som bodde ensamma i ett eget boende med en demensdiagnos i England, Skottland och Sverige. De 14 personer som bodde i ett eget boende med en demensdiagnos i Studie III deltog i flera datainsamlingsmetoder. Studie IV hade en induktiv och beskrivande kvalitativ design som inkluderade 22 personer med levda, personliga och professionella erfarenheter av demens som deltog i semistrukturerade individuella och gruppintervjuer. Slutligen, Studie V hade också en induktiv och beskrivande kvalitativ design där 18 deltagare (legitimerade sjuksköterskor och specialistsjuksköterskor) inkluderades skuggning som är den huvudsakliga metoden för datainsamlingen. Resultat: I Studie I fann vi att 72 % av den totala befolkningen av 17 405 personer med en demensdiagnos bodde i ordinärt boende och 28 % i särskilt boende. Sammantaget bodde 52 % av de 17 405 personerna med demens i singelhushåll i de tre regionerna Östergötland, Stockholm och Västerbotten. Studie II påvisade att promenader i grannskapet var en betydelsefull del av deras dagliga aktiviteter som hjälpte personer med en demensdiagnos att hantera ett liv med demens. Att vara utomhus i naturen medförde att personer med demens knöt an till naturen och genom det återhämtade sig. Grannskapet beskrivs ofta som ett socialt sammanhang, även om vissa deltagare som bodde ensamma berättade att deras sociala kontakter främst var med personalen som arbetade i den kommunala hemsjukvården (och hemtjänsten). I studie III beskrev personer med demens i England, Skottland och Sverige hur de ansträngde sig för att hålla kvar kontakten med grannskapet men också hur de skapade nya sätt att upprätthålla och hitta nya sociala nätverk och kontakter. Dessa vänskapsband skapades genom att delta i olika aktiviteter (som tillhandahålls i England av tredje sektorn och välgörenhetsgrupper, och i Sverige, av kommunerna). Även effekterna av stigmatiseringen kring att leva med demens betonades av deltagarna, de beskrev detta som en orsak till ofrivillig ensamhet. Trots påverkan av stigmatiseringen tog personerna med demens, kontroll över sina liv, genom att finna nya dagliga sociala kontakter i grannskapet. Personer med demens är intressearde av att anta nya utmaningarna i vardagen. I studie IV diskuterade personerna med olika erfarenheter av demens hur demenssjukdomen som ett stigmatiserat tillstånd i samhället påverkade dem. De ansåg att deltagarna som lever med en demensdiagnos ofta inte respekterades som aktiva medborgare med sina egna resurser i samhället. Personerna med olika erfarenhet av demens framhöll också att vara socialt aktiv i en grupp eller i offentliga rum var strategier för att upprätthålla en social roll i samhället. Förutom betydelsen av det sociala livet påpekade personerna med olika erfarenheter av demens att de skulle önska att dagverksamheterna och demensteamen skulle utgå mer utifrån person-centrerad vård och hälsofrämjande förhållningssätt. Slutligen, i studie V observerades det hur legitimerade sjuksköterskor och specialistsjuksköterskor kämpade med den vanligt förekommande synen på deras profession och arbetsplatsen inom hälso-och sjukvården som gav sig uttryck som osynlig. Deras uppgifter och ansvar hade även förändrats och allt mer hade överlåtits till undersköterskor, grannar och familjemedlemmar och kommunernas socioekonomiska status hade betydelse. Legitimerade sjuksköterskor och specialistsjuksköterskorna var en självklar del av grannskapet. Resultaten av denna avhandling har integrerats i en sammansatt tematisk analys baserad på de fem studierna för att nå en övergripande representation av människors upplevelser av grannskapet som en plats för det dagliga livet och omvårdnad med utgångspunkt utifrån erfarenheter av demens. Analysen resulterade i fem huvudteman (och tre underteman): (1) anknytning till det existerade grannskapet via promenader (2) dagliga aktiviteter främjar hälsa och välbefinnande; (3) möjligheter för sociala kontakter; (4) behandla oss som aktiva medborgare; (5) grannskapet som en plats för omvårdnad. Grannskapet beskrivs inte bara som en framkomlig, social medborgarskapsarena i relation till demens, utan var även en plats där sjuksköterskepraxis pågick dygnet runt (studierna II, III, IV och V) eftersom de flesta personer som lever med demens bor i ordinärt boende (studie I). Konklusion: Avhandlingen presenterar ett nytt underlag och ny kunskap för att förstå grannskapet som en plats för dagligt liv och omvårdnad genom att använda ett nytt perspektiv för att få förståelse. Grannskapet kan förstås som en plats förenad genom förbindelser som människor aktivt söker efter och där betydelsen av grannskapet inträder genom kroppens rörelse ut mot världen. Det är också en plats där omvårdnad sker som i sin tur stödjer vardagslivet för personer med demens, särskilt för dem som lever ensamma med demens. Detta visar på behovet av att tänka om i praktiken vad det gäller omvårdnaden, där "omvårdnad i grannskapet" som en modell med ett livsvärldsperspektiv behövs i dialog med medborgarna. ; Pozadina: Nedavni trend demencije ogleda se u ovome da osobe koje žive sa demencijom ostanu u kući ili u susjedstvu, ali još uvijek nije poznato mnogo u široj perspektivi koju nude ta susjedstva kao svakodnevno mjesto povezivanja, medicinske njege, te samog značaja u životu onih koji žive sa demencijom. Ciljevi: Cilj je istražiti susjedstvo kao svakodnevno mjesto boravka za ljude koji žive od demencije, te kao drugo istražiti susjedstva kao mjesta gdje bi se pružala medicinska njega. Metode i dizajni: Ukupno pet studija uključeno je u rad sa kvantitativnim i kvalitativnim dizajnom. Studija I imala je istraživački i opisni dizajn. Populacija od 17. 405 ljudi sa dijagnozom demencije bila je identifikovana, te usklađena sa podacima o kućnoj njezi i mjestu prebivališta, a zatim povezana sa tri općine: Östergötland, Štokholm i Vasterboten. Studija II imala je fenomenološki dizajn gdje je 14 osoba koje žive sa demencijom u porodičnoj kuci učestovalo u Östergötlandu u intervju pri šetnji. Studija III imala je induktivni i istraživački kvalitativni dizajn koji je uključivao 14 ljudi iz porodičnog domaćinstva koji žive sami sa demencijom u Engleskoj, Škotskoj i Švedskoj, uključujući više metoda prikupljanja podataka. Studija IV imala je induktivni i istraživački kvalitativni dizajn koji je obuhvatio 22 osobe koje žive, ili imaju lično i profesionalno iskustvo sa demencijom, gdje su se koristili pojedinačni i grupni intervju. Studija V imala je induktivni i istraživački kvalitativni dizajn gdje je uljućeno ukupno 18 medicinskih sestara, a kao glavna metoda za prikupljanje podataka korištena je metoda praćenja i posmatranja. Završni rezultati: U studiji I, 72% od 17. 405 ljudi koji su imali demenciju živjeli su porodičnim kućama a 28% u starački domovima. Ukupno 52% od 17. 405 ljudi koji žive sa demencijom u tri općine su Östergötland, Štokholm i Vasterboten žive sami. Studija II otkrila je kako svakodnevna šetanja je sastavni dio njihovih aktivnosti koje su im pomogle u životu sa demencijom. Može se reći da je boravak na otvorenom, te povezivanje sa prirodom je vrlo praktično za ljude koji žive sa demencijom. Susjedstvo je često opisano kao socijalni kontekst, iako su neki učesnici u istraživanju koji žive sami otkrili kako je njihov jedini društveni kontakt bio sa uposlenicima kućne njege. U studiji III učesnici ispitivanja u Engleskoj, Škotskoj i Švedskoj su sve svoje napore da ostanu povezani sa susjedstvom kako bi stvorili nove načine koji bi pomogli stvaranje novih veza i odnosa. Učestvovanjem u nekoliko aktivnosti (koje su u Velikoj Britaniji omogućile dobrotvorne i slobodne organizacije, a u Švedskoj općine) stvorene su veze i prijateljstva. Međutim, utjecaj predrasuda povezanih s demencijom, što su i naglašavali sudionici, vodilo je kao iskustvu samoće i usamljenosti. Uprkos utjecaju predrasuda, učesnici su preuzeli kontrolunad svojim životima, te su tražili nove svakodnevne društvene veze u susjedstvu, ne pokazujući tako pasivnost prema svakodnevnim izazovima s kojima se susreću. U studiji IV učesnici su razgovarali o predrasudama o demenciji u zajednici. Ljudi koji žive sa demencijom često nisu uvaženi kao aktivni članovi koji mogu doprinijeti zajednici. Kako bi održali svoje uloge u zajednici vrlo je bitno da ostanu društveno aktivni. Učesnici sa različitim iskustvom demencije izrazili su želju da se centri za svakodnevnu njegu i timovi više baziraju kao unapređenju njege i zdravlja, kao i da se akcenat stavi na osobu za demencijom. Na kraju, u studiji V medicinske sestre su se borile sa općeprihvaćenim stavom o njima i njihovoj ulozi, te njihovom radnom mjestu u sistemu zdravstvene zaštite, opisujući to kao nevidljivo. Zadaci i odgovornosti medicinskih sestara prebacivali su se na pomoćne sestre, komšije i članove porodica prema društveno-ekonomskom nivou opštine. Unatoč tome, medicinske sestre su očito bile dio susjedstva. Iskustva, odnosno pronalasci u ovoj tezi integrisani su u kombinovanu analizu prema pet tematski obrađenih studija, kako bi se dostigao sveobuhvatan prikaz iskustava u susjedstvu kao svakodnevnom mjestu, te mjestu zdravstvene podrške u kontekstu demencije. Iz ove analize pojavilo se pet glavnih tema (kao i tri podteme): (1) povezanost sa susjedstvom; (2) svakodnevne aktivnosti promovišu zdravlje i dobrobit; (3) mogućnosti za socijalne veze; (4) tretiranje kao aktivne građane; (5) susjedstvo je mjesto za medicinske prakse neprekidno traju. Analize pokazuju kako se susjedstvo ne opisuje samo kao prohodno, socijalno i građansko polje u kontekstu demencije, već kao i mjesto gdje medicinske prakse neprekidno traju (studije II, III, IV i V), jer većina ljudi s demencijom žive u običnom domaćinstvu (studija I). Zaključak: Teza predstavlja nove temelje i znanja, kako bi se lakše razumio pojam susjedstva kao svakodnevnog mjesta za život, kao i njege kroz nove objektive razumijevanja. Susjedstvo bi se moglo shvatiti kao mjesto spojeno vezama koje ljudi aktivno potražuju gdje se značenje mjesta spaja sa kretanjem tijela kroz svijet. To je također mjesto gdje je svakodnevno obezbjeđena njega za ljude koji žive sa demencijom, posebno za one koji žive sami. Ovo ukazuje na potrebu da se preispita medicinska praksa, gdje se ''njega u susjedstvima'' kao formalni model sa životnom perspektivom treba uspostaviti u dijalogu sa građanima. ; Ytterligare forskningsfinansiärer: Swedish Riksbankens Jubileumsfond, Economic and Social Research Council (ESRC), National Institute for HealthResearch (NIHR), Norrköping Municipality Research and Development Fund (Norrköpings fond för forskning och utveckling), County Council of Östergötland, Linköping University from its strategic research fund for Health Care and Welfare.

Thearticle deals with the review of contemporary state of the study of the political discourse addressee phenomenon. Theoverview of the existing points of view on discourse's content as a linguistic scientific notion is presented, with considerationto its debatable character in scientific thought; a debatable character of this discourse kind's components and basic qualities isunderlined. The understanding of political discourse at the present-day stage of discourse studies' development is analyzed; ashort overview of its research directions is suggested. Attention is given to the ambiguity of researchers' interpretation of the'genre' notion as to political discourse, as well as of the set of genres as related to this discourse kind; this situation existsnotwithstanding a considerable numbers of papers on separate genres of political discourse. The concept of mass/collectiveaddressee is analyzed, as well as the coverage of its study as related to political discourse. The lack of special research on theaddressee of political discourse, its specific features, parameters and qualities is emphasized; the assumption is expressed as tothe causes of this situation. A short overview of non-linguistic spheres studying and practically applying the collectiveaddressee's parameters is suggested, this collective addressee being understood as a mass customer of political information.With consideration to cognitive basis of political discourse communication, a hypothesis is expressed as to the possibility andadvisability of studying the addressee of political discourse of the basis of the cognitive aspect of research, as related variouspolitical discourse genres; the necessity of exercising it on the interdisciplinary and multi-module basis is underlined, in casethe related disciplines study other aspects of political discourse and its addressee. The article also suggests the directions forfurther research of the political discourse addressee. References Baranov, Anatolii. 2001. Vvedenie v prikladnuyu lingvistiku. Moskva: Flinta: Nauka.Baranov, Anatolii. 2009. Lingvisticheskaya Ekspertiza Teksta: Teoriya i Praktika. Moskva: Flinta: Nauka.Blommaert, Joseph. 2005. Discourse: a Critical Introduction. Cambridge: Cambridge University Press.Cap, Piotr. 2013. Analyzing Genres in Political Communication: Theory and Practice. N. Y.: John BenjaminPublishers.5. Dijk van, Teun. 1998. "What is political discourse analysis?" Political Linguistics. Amsterdam: Benjamins 11–52. doi.org/10.1075/bjl.11.03dij6. Egorchenkova, Natalia. 2014. "Strategicheskii potencial multimodalnoi interakcii v media-politicheskomdiskurse". Vestnik Tomskogo Gosudarstvennogo Universiteta. Filologiya 5(31):24–37. dx.doi.org/10.15688/volsu2.2016.1.147. Fairclough, Natan. 2001. Language and Power. London: Longman.8. Karasik, Vladimir. 2002. Yazykovoi Krug: Lichnost, Kontsepty, Diskurs. Volgograd: Peremena.9. Kolbetch, Genri. 2004. Polityka (pereklad z angliiskoi). Kyiv: KM "Akademia".10. Kondratenko, Nataliya. 2017. "Typolohiia movlennievykh zhanriv ukrainskoho politychnoho dyskursy".Zbirnyk naukovykh prats. Filolohichni studii 9:18–22.11. Levshenko, Yuliya. 2012. "Politicheskij diskurs: Analiticheskii obzor teoretiko-metodologichskih podhodov".http://www.gramota.net/materials/3/2012/7-2/12. Lotman, Yurij. 2010. Nepredskazuemye Mekhanizmy Kultury. Tallinn: TLU Press.13. Maksimchik, Oleg. 2016. "Manipulirovanie massovym soznaniem v angloyazychnom mediadiskurse:lingvopragmaticheskij aspect". Slovo, vyskazyvanie, tekst v kognitivnom, pragmaticheskom i kulturologicheskomaspektah. Chelyabinsk: Enciklopediya 2:308–311.14. Mykhaliova, Olga. 2009. Politicheskii dyskurs. Spetsyfika manipuliativnoho vozdeistviia. Moskva: Knizhnyidom «LYBROKOM».15. Parshin, Pavel. 2000. "Ot takogo slyishu: o soderzhanii i uzuse ponyatiya manipulyatsiya". Trudymezhdunarodnoi konferentsii Dialog' 2000. [www.dialog-21.ru / archive/ 2001.Parshin,htm].16. Pereverzev, Evgenii, Kozhemyakin Egor. 2008. "Politicheskiy diskurs: mnogoparametralnaya model". VestnikVGU. Seriya: Lingvistika i Mezhkulturnaya Kommunikatsiya 2:74–79.17. Pochepcov, Georgij. 2006. Teoriya kommunikacii. Mоskva: Refl-buk. Vakler.18. Svinarenko, Natalia. 2017. "Osobennosti politicheskogo diskursa (na primere rechi Baraka Obamy poslepobedy na vyborakh v 2012 godu)". PhD diss. www.gramota.net/materials/1/2017/1/19. Slavova, Lyudmyla. 2010. Movna osobystists polityka: kohnityvno-dyskursyvnyi aspekt. Zhytomyr:Vydavnytstvo ZhDU im. I. Franko.20. Slavova, Liudmyla. 2012. Movna osobystist lidera u dzerkali politychnoi linhvopersonolohii: SShA – Ukraina:Monohrafiia. Zhytomyr: Vydavnytstvo ZhDU im. I. Franka.21. Sorokin, Yurij. 1999. "Chelovek iz budushhego, kotorogo u nego net: Grigorii Yavlinskii". Politicheski Diskursv Rossii. Materialy Rabochego Soveshhaniya.22. Suhanov Yurij. 2018. "Politicheskiy diskurs kak obekt lingvisticheskogo analiza". Vestnik RUDN. Seriya:Teoriya yazyika. Semiotika. Semantika.1: 200-212. doi.10.22363/2313-2299-2018-9-1-200–21223. Shapochkin, Dmitrij. 2012. Politicheskii diskurs: kognitivnyj aspekt: monografiya. Tyumen: TyumenskiiGosudarstvennyi Universitet.24. Sharova, Anna. 2009. "Lingvistychnui vymir politychnoi informatsii: stanovlennia politychnoi lingvistyky".Npchdupol_2009_110_97_23.pdf.Sharova – Adobe Acrobat Reader DC25. Shejgal, Elena. 2000. Semiotika Politicheskogo Diskursa: Monografiya. Moskva; Volgograd: Peremena.26. Shevchenko, Irina; Morozova, Elena. 2003. "Diskurs kak myislekommunikativnoe obrazovanie". VisnykKharkivskoho natsionalnoho universytetu im. V. N. Karazina 586:33–38. dspace.univer.kharkov.ua/handle/123456789/1109427. Shevchenko, Irina. 2015. "Diskurs kak kognitivno-kommunikativnyi fenomen: edinitsy i kategorii".Lingvisticheskiye issledovaniya: sbornik statej EGU. Erevan: Limush 5:146–158.28. theusa.one_24.09.201229. Wodak, Ruth. 1989. Language, Power and Ideology: Studies in Political Discourse. Amsterdam; Philadelphia:John Benjamins.30. Wodak, Ruth. 2018. Language and Politics. English language: description, variation, and context. Basingstoke:Palgrave Macmillan. ; Стаття присвячена огляду сучасного стану вивчення такого дискурсивного феномену, як адресат політичногодискурсу. Надано огляд наявних поглядів на сутність дискурсу як мовознавчого наукового поняття з огляду на йогодискусійність у науковій думці; наголошено також на дискусійності компонентів та базових чинників цього видудискурсу. Проаналізовано розуміння політичного дискурсу на нинішньому етапі розвитку дискурсології за уваги догенези та періодів становлення лінгвістичного та міждисциплінарного дослідження політичного дискурсу,запропоновано короткий огляд напрямів дослідження. Акцентовано увагу на неоднозначності трактуваннімовознавцями поняття жанрів політичного дискурсу та набору конкретних жанрів, незважаючи на численність робіт,присвячених окремими жанрам цього виду дискурсу. Схарактеризовано поняття «масовий/колективний адресат», атакож його висвітлення стосовно політичного дискурсу. Звернуто увагу на відсутність наукових робіт, спеціальноприсвячених аналізу адресата політичного дискурсу, його специфіки, параметрів і якостей, висловлено припущеннящодо причин такого явища. Запропоновано короткий огляд немовознавчих царин, у яких вивчаються і здійснюютьсяна практиці параметри колективного адресата в розумінні масового споживача політичної інформації. З огляду накогнітивне підґрунтя комунікації в політичному дискурсі висловлено гіпотезу про можливість і доцільність вивченняадресата політичного дискурсу з опорою на когнітивний аспект і відносно різних політичних жанрів; наголошено напотребі залучення при цьому даних суміжних дисциплін, що вивчають політичний дискурс в інших аспектах, атакож мультимодальний підхід при вивченні цього об'єкта дослідження. Сформульовано напрями подальшоговивчення колективного адресата політичного дискурсу.

The article is devoted to the Witness – one of the participants in the English-language parliamentary discourse. The role of the Witness as the addressee in the witnesses questioning process is determined. The witnesses questioning process has three stages: the stage of contact setting, contact extension and unlocking. It was found that the activation of the speech activity of the Witnesses in the Parliament of the Great Britain and in the US Congress takes place at all stages of the communicative event. The definition of strategy and tactic is considered. An attempt is made to determine the communicative strategies and tactics of the Witness as an addressee in the witnesses questioning process during the committees' meeting. Comparison of strategic and tactical arsenal of Witnesses in the Parliament of the Great Britain and in the US Congress is made. Thus, the author concludes that the chosen cooperative strategy for speech communication is common to both Witnesses. Tactics of the cooperative strategy realization are common and different. 15 common tactics were identified: tactics of supposition, generalization, clarification, confirmation / consent, providing additional information, rhetorical question, reference / quoting, clarification / reciprocal, correction, fact, objection / disagreement, redirection, ignorance, self-presentation, promise. The tactic of the presentation is identified in the tactic arsenal of the Witness in the Parliament of Great Britain. For the cooperative strategy realization the Witness in the US Congress uses five more tactics, with the exception of the abovementioned tactics common with the Witness in the Parliament of Great Britain, namely the tactic of reaction, request, own understanding, changing the topic focus, approval. The ranking of tactics, which are most often used by Witnesses for the cooperative strategy realization, is determined. Strategies and tactics of speech communication are embodied in speech acts that form discourses (texts) as units of communication. In turn, speech acts are realized by language (lexical, grammatical and stylistic) and non-native means. References1. Andreychuk, N. I. 2011. Semiotyka linhvokulturnoho prostoru Anhliyi kintsia XV – pochatku XVII stolittia. Lviv: Vyd-vo Lvivskoi politekhniky.2. Andrusiak, I. V. 2008. "Leksyka politychnoi korektnosti: nominatyvnyi ta prahmatychnyy aspekty". Suchasnidoslidzhennya z inozemnoyi filolohiyi, 6: 41–46. Uzhhorod: Papirus-F.3. Borisova, Y. N. 1996. "Diskursivnye stratehii v razgovornom dialoge". Russkaya razgovornaia rech kak yavlenie gorodskoy kultury, 21–48. Ekaterinbug: ARGO.4. Butova, I. S. 2011. "Prahmatyko-funktsionalni osoblyvosti politychnoho dyskursu SSHA ta Ukrainy XXI stolittya". PhD diss., Lviv. nats. un-t imeni Ivana Franka.5. Holovan, V. O. 2016. "Moderatsiia katehorychnosti v parlamentskomu dyskursi (na materiali zasidanYevroparlamentu)". PhD diss., Kyyiv. nats. un-t im. Tarasa Shevchenka.6. Demyankov, V. Z. 2002. "Politicheskiy diskurs kak predmet politologicheskoi filologii". Politicheskaia nauka.Politicheskiy diskurs: istoriia isovremennye issledovaniia, 32–43.7. Donets, P. M. 2005. "Natsionalno-kulturna spetsyfika dyskursu". Dyskurs yak kohnityvo-komunikatyvnyi fenomen, 98–232. Kharkiv: Konstanta.8. Issers,O. S. 2012. Kommunikativnye strategii i taktiki russkoi rechi. M.: Izd-vo LKY.9. Karasik, V. I. 2000. "O tipakh diskursa". Yazykovaia lychnost: institutsionalnyi i personalnyi diskurs, 5–20.Volgograd: Peremena.10. Kryvenko, S. O. 2015. "Avtor politychnoho tekstu ta yoho rol u politychnomu dyskursi". Visnyk Dnipropetrovskoho universytetu, 1: 90–98. http://nbuv.gov.ua/UJRN/vdufsp_2015_1_15.11. Kusko, K. YA. 2001. "Problemy dyskursnoyi linhvistyky". Inozemna filolohiya. L.: LNU.12. Matvieyeva, T. V. 2003. Uchebnyislovar: russkyi yazyk, kultura rechi, stilistika, ritorika, 284–285. M.: Flinta; Nauka.13. Ryabokon, H. L. 2005. "Dyskursyvni osoblyvosti internet-publikatsiy debativ brytanskoho parlamentu". PhD diss., Lviv. nats. un-t imeni Ivana Franka.14. Selivanova, O. O. 2011. Linhvistychna entsyklopediia. Poltava: Dovkillya-K.15. Skovorodnikov, A. P. 2004. "O neobkhodimosti razgranicheniia poniatiy «ritoricheskiy priem», «stilisticheskaia figura», «rechevaia taktika», «rechevoi zhanr» v praktike terminologicheskoi leksikografii". Ritorika↔Lingvistika, 5: 5–12.16. Fomenko, O. S. 1998. "Linhvistychnyi analiz suchasnoho politychnoho dyskursu SSHA (90-ti roky XX stolittya)". PhD diss., Kyiv.17. Yashenkova, O. V. 2010. Osnovy teorii movnoi komunikatsii. K.: Akademiya ; Стаття присвячена одному з учасників англомовного парламентського дискурсу – Свідкові. Визначено роль свідка як адресата в процесі опитування свідків. Процес опитування свідків має три етапи – етап контактовстановлення, контактопролонгації та розмикання. Виявлено, що активація мовленнєвої діяльності свідків Парламенту Великої Британії та Конгресу США відбувається на всіх етапах протікання комунікативної події. Розглянуто визначення понять стратегія і тактика. Зроблено порівняння стратегічно-тактичного арсеналу Свідків Парламенту Великої Британії та Конгресу США. Тактики реалізації кооперативної стратегії також є спільними і відмінними. Спільних тактик було виявлено 15, а відмінних – 6. Визначено рейтинг тактик, якими найчастіше послуговуються Свідки для реалізації кооперативної стратегії. Стратегії і тактики мовленнєвого спілкування втілюються в мовленнєвих актах, які, в свою чергу, реалізуються мовними (лексичними, граматичними і стилістичними) і немовними засобами. Джерела та література 1. Андрейчук Н. І. Семіотика лінгвокультурного простору Англії кінця XV – початку XVІІ століття :монографія / Н. І. Андрейчук. – Львів : Вид-во Львівської політехніки, 2011. – 280 с.2. Андрусяк І. В. Лексика політичної коректності: номінативний та прагматичний аспекти / І. В. Андрусяк // Сучасні дослідження з іноземної філології : зб. наук. пр. – Ужгород : ТзОВ «Папірус-Ф», 2008. – Вип. 6. – С. 41–46.3. Борисова И. Н. Дискурсивные стратегии в разговорном диалоге / И. Н. Борисова // Русская разговорная речь как явление городской культуры : сб. науч. трудов / отв. ред. Т. В. Матвеева. – Екатеринбург : АРГО, 1996. – С. 21–48.4. Бутова І. С. Прагматико-функціональні особливості політичного дискурсу США та України ХХІ століття :автореф. дис. … канд. філол. наук : спец. 10.02.04 «Германські мови» / І. С. Бутова. – Львів, 2011. – 23 с.5. Головань В. О. Модерація категоричності в парламентському дискурсі (на матеріалі засіданьЄвропарламенту) : дис. . канд. філол. наук : 10.02.04 / В. О. Головань. – Київ : Київ. нац. ун-т ім. ТарасаШевченка, 2016. – 222 с.6. Демьянков В. З. Политический дискурс как предмет политологической филологии / В. З. Демьянков // Политическая наука. Политический дискурс: история и современные исследования. – М. : ИНИОН РАН, 2002. – № 3. – С. 32–43.7. Донець П. М. Національно-культурна специфіка дискурсу / П. М. Донець // Дискурс як когнітивокомунікативний феномен / під заг. ред Шевченко І. С. – Харків : Константа, 2005. – С. 198–232.8. Иссерс О. С. Коммуникативные стратегии и тактики русской речи / О. С. Иссерс. – М. : Изд-во ЛКИ,2012. – 304 с.9. Карасик В. И. О типах дискурса / В. И. Карасик // Языковая личность: институциональный и персональный дискурс : сб. науч. тр. – Волгоград : Перемена, 2000. – С. 5–20.10. Кривенко С. О. Автор політичного тексту та його роль у політичному дискурсі / С. О. Кривенко // Вісник Дніпропетровського університету. Серія : Філософія. Соціологія. Політологія. – 2015. – № 1. – С. 90–98. – [Електронний ресурс]. – Режим доступу : http://nbuv.gov.ua/UJRN/vdufsp_2015_1_15.11. Кусько К. Я. Проблеми дискурсної лінгвістики / К. Я. Кусько // Іноземна філологія : укр. наук. зб. – Л. :ЛНУ, 2001. – 158 c.12. Матвеева Т. В. Учебный словарь: русский язык, культура речи, стилистика, риторика / Т. В. Матвеева. – М. : Флинта: Наука, 2003. – С. 284–285.13. Рябоконь Г. Л. Дискурсивні особливості інтернет-публікацій дебатів британського парламенту : дис. .канд. філол. наук : 10.01.08 / Г. Л. Рябоконь. – Львів : Львів. нац. ун-т ім. І. Франка, 2005.– 276 с.14. Селіванова О. О. Лінгвістична енциклопедія / О. О. Селіванова. – Полтава : Довкілля-К, 2011. – 844 с.15. Сковородников А. П. О необходимости разграничения понятий «риторический прием», «стилистическая фигура», «речевая тактика», «речевой жанр» в практике терминологической лексикографии / А. П.Сковородников // Риторика↔Лингвистика : сб. науч. ст. –Смоленск : СГПУ, 2004. –Вып. 5. –С. 5–12.16. Фоменко О. С. Лінгвістичний аналіз сучасного політичного дискурсу США (90-ті роки ХХ ст.) : автореф. дис. … канд. філол. наук : спец. 10.02.04 «Германські мови» / О. С. Фоменко. – К., 1998. – 18 с.17. Яшенкова О. В. Основи теорії мовної комунікації / О. В. Яшенкова. – К. : Академія, 2010. – 309 с.