Abstract. The article deals with the wide range of mechanisms in support of civil society institutions–government interaction in the context of developing and implementing European integration reforms in Ukraine. The authors identified 6 strategic documents and 20 areas of reform related to the process of European integration, as well as the key issues concerning implementation of the Association Agreement between Ukraine and the EU. The authors conclude that positive trends are visible in recent decades in the institutional development of Ukrainian civil society, which has become a driving force of the country's European integration aspirations. In this setting, civil society institutions (CSIs) work with government agencies, engage in informal advocacy, conduct monitoring policies, perform and publish policy analysis and recommendations, and work with and lobby international agencies and other actors.
Evropska sosedska politika (v nadaljevanju ESP) je politika urejanja odnosov s sosednjimi državami EU, ki jim ni bilo ponujeno članstvo v EU. Na Južnem Kavkazu, kjer so po letu 1991 nastale države Azerbajdžan, Gruzija, Armenija, se je sosedska politika okrepila po letu 2003, ko se je spremenila politična struktura v Gruziji in, ko se je s pridružitvijo Romunije in Bolgarije EU širila še bolj proti vzhodu. Velik del »evropeizacije« te regije temelji na širjenju pojma EU »kot edino pravega« razvoja družbe s pomočjo človekovih pravic in svoboščin, demokracije, liberalizacije, urejenega pravnega reda in prostovoljnega skupnega sodelovanja ter na postopni integraciji teh držav v politični, pravni in gospodarski red EU. V magistrski nalogi iščem odgovor na vprašanje ali je ta način promocije evropskih vrednot učinkovit za povezovanje z vsemi sosednjimi državami ali pa utegne imeti negativne posledice v odnosih z njimi. S pravno, gospodarsko in politično analizo evropske sosedske politike v Armeniji, Gruziji in Azerbajdžanu, spoznavanjem njenih prednosti in slabosti, ugotavljam perspektive za prihodnji razvoj. Za oblikovanje ključnih vidikov povezovanja je pomembno poznavanje zgodovinskih, etničnih, geografskih, kulturnih in političnih razlik ter poznavanje problematike območij z velikim varnostnim tveganjem kot so Gorski Karabah, Južna Osetija in Abhazija. Države Armenija, Azerbajdžan in Gruzija se nahajajo na pomembnem območju, kjer se prepletajo geostrateški interesi Rusije, ZDA, Turčije, Irana in v zadnjem času tudi Kitajske. EU se srečuje z novimi izzivi, med katerimi vedno večjo vlogo igra njena sosedska politika do tretjih držav. Ker je v primeru Južnega Kavkaza splošno zaznati obširnost evropskih virov, t. j. dogovorov in politik (pridružitveni sporazumi, sporazumi o partnerstvu in sodelovanju, finančni instrumenti, Vzhodno partnerstvo, Sinergija Črnega morja, sporazumi po sektorjih), v nalogi ugotavljam, ali bi bilo potrebno vzpostaviti enotnejšo in s tem preglednejšo sosedsko politiko do vsake posamezne države. ; The European Neighbourhood Policy (ENP) is an instrument for governing relations with the EU's neighbourhood countries which are not to become members of the EU. In the South Caucasus, where Azerbaijan, Georgia and Armenia declared independence in 1991, the ENP was strengthened after 2003 with change of political structure in Georgia and after EU's enlargement further to the east with joinder of Romania and Bulgaria. A big part of Europeanisation of this region is based on promotion of the EU's values as being »the only right way« of developing societies, through strengthening human rights and liberties, democracy, liberalisation, the rule of law, voluntary cooperation and gradual integration of these countries into the EU's political, legal and economic framework. In this master's thesis I am looking for an answer to a question whether such way of promoting European values will result in cooperation with all the neighbouring countries or whether it might bring negative consequences in the EU's relationship with them. With legal, economic and political analysis of the ENP in Armenia, Georgia and Azerbaijan and with identification of the ENP's advantages and disadvantages, I am trying to find possibilities for its further development. Understanding historic, ethnic, geographic, cultural and political differences and understanding problems coming from areas considered major security risks, such as Nagorno-Karabakh, South Ossetia and Abkhazia, is important for developing key areas of cooperation. Countries Armenia, Azerbaijan and Georgia are located in the important area where geostrategic interests of Russia, USA, Turkey, Iran and recently China intersect. The EU has been facing new challenges, one of them being the increasing importance of its policy towards the neighbouring countries. As there has been a significant amount of European sources, such as arrangements and politics (e.g. association agreements, partnership and cooperation agreements, financial instruments, Eastern Partnership, Black Sea Synergy, sectoral agreements) in the South Caucasus, I am discussing in this thesis whether there should be a more unified and consequently more transparent neighbourhood policy for each partner country.
Evropska unija (EU) je Bosni in Hercegovini (BiH) obljubila podpis stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma pod pogojem, da BiH prestrukturira svoj razdrobljen policijski sistem po treh načelih EU, ki predvidevajo centralizirano in enotno policijo. Ker pa policije v različnih državah članicah EU niso vedno centralizirane, so lokalni akterji izkoristili argument neenotnih standardov pri upravičevanju odpora do predvidene reforme. V magistrskem delu raziskujem razsežnosti učinkov, ki jih ima odsotnost skupnega normativnega okvira na prizadevanja mednarodne organizacije po prenosu norm v tretje države. Raziskava temelji na preseku teoretskih sklopov reforme varnostnega sektorja¬ ter prenosa norm ; skozi to prizmo analiziram pristop EU k reformi varnostnega sektorja ter študijo primera reforme policije v BiH, z modelom zunanjih spodbud pa učinke neenotnih standardov v državah članicah EU na to reformo. Foucaultovski pristop k fenomenu prenosa norm omogoča, da proces pogojevanja razumemo kot dinamično in kompleksno razmerje moči med EU in lokalnimi akterji. Ugotavljam, da lahko odpor lokalnih akterjev do prenosa norm resno ošibi moč EU, kadar ta ne temelji na močnih normativnih temeljih. V primeru reforme policije v BiH je visoki predstavnik za BiH, avtor treh načel EU, zanemaril, da EU pri svojem zunanjem delovanju nastopa kot normativna moč. Ob odsotnosti normativnega okvirja, torej odsotnosti enotnih standardov na področju policije, pa je bila moč EU ohromljena, posledica tega pa je bila neuspešna reforma policije v BiH. ; The reform of a fragmented police system according to three European Union (EU) principles, which foresee a centralized and unified police force, was set as a condition by the EU to sign the Stabilization and Association Agreement with Bosnia and Herzegovina (BiH). However, as the police in the different EU Member States are not always centralized, local actors have used the argument of divergent standards to justify their resistance to the envisaged reform. This Master's thesis effects of the absence of a common normative framework within an international organization on the norm diffusion to a third country. The research is based on the convergence of theories dealing with security sector reform and norm transfer. Through such a lens, I analyse the EU approach to security sector reform and contextualise it via the study of police reform in BiH. The Foucault's approach to norm transfer understands the process of conditionality as a dynamic and complex power relation between the EU and local actors. Findings show that genuine resistance from local actors can seriously undermine the EU's normative power when the latter is not based on strong normative foundations. In the case of police reform in BiH, the author of the three EU principles – the High Representative for BiH – neglected the EU's role of normative power in its external action. The absence of a normative framework, in this case, the absence of harmonized standards regarding policing undermined the power of the EU and resulted in the failure of police reform in BiH.
Magistrska naloga obravnava in analizira odnose med županom kot najvišjim političnim funkcionarjem in direktorjem občinske uprave kot najvišjim javnim uslužbencem. V prvem delu sta predstavljeni zgodovina lokalne samouprave v Sloveniji in Ustava Republike Slovenije, ki je najvišji splošni pravni akt in lokalni samoupravi posveča svoje poglavje. Načela, ki vodijo lokalno samoupravo in so pomembna za uspešno delovanje in razvoj lokalne samouprave, so načelo avtonomije, načelo subsidiarnosti in načelo regionalizacije. Slovenske občine se vedno bolj vključujejo v skupne občinske uprave za opravljanje posameznih nalog, saj so občinske uprave v manjših občinah kadrovsko nedohranjene. Prav tako se občine vključujejo v združenja občin, saj lahko na ta način bolje zagotavljajo svoj skupni interes na področju lokalne samouprave. Občine med seboj sodelujejo tudi na podlagi sporazumov o pobratenju, ki ima pozitivne učinke na lokalno samoupravo in lokalno okolje, saj gre za stik z mednarodnimi partnerji, izmenjavo izkušenj in pridobitev različnih novih znanj. V nadaljevanju naloge so predstavljene ravni lokalne samouprave v sosednjih državah Republiki Hrvaški in Republiki Avstriji. V drugem, raziskovalnem delu naloge je prikazana primerjava lokalnih skupnosti v dveh izbranih evropskih državah. Na podlagi intervjujev je bila izvedena primerjava odnosov med oblastjo v lokalni samoupravi in politiko. V intervjujih so sodelovali župani in direktorji občinskih uprav manjših slovenskih, hrvaških in avstrijskih občin. V nalogi so predstavljena tudi mnenja županov in direktorjev občinskih uprav o njihovih odnosih v občinah. ; This research work discusses and analyses the relationship between the mayor, as the highest political official and the director of municipal administration as senior civil servant. The first section presents the history of local government in Slovenia and the Constitution of the Republic of Slovenia, which is the highest general legal act and the local government has its own chapter in the Constitution. Principles that lead local government and are important for a successful operation and development of local self-government is the principle of autonomy, the principle of subsidiarity and the principle of regionalization. Slovenian municipalities are increasingly involved in Joint Municipal Administration to perform specific tasks, as the municipal administration in small municipalities are understaffed. In addition, the municipalities integrate themselves in the Association of Municipalities to ensure their common interests better in the field of local self-government. Municipalities cooperate with each other based on agreements of town, which has a positive impact on local government and the local environment, because of the contact with international partners, exchange of experience and the acquisition of various new skills. In the following part of the work levels of local government in the neighbouring countries, the Republic of Croatia and the Republic of Austria are presented. The second part of the research work, a comparison of local communities in the two selected European countries, is presented. A comparison was made about relations between the authorities and the local government policy based on interviews. In the interviews, the mayors and directors of municipal administrations of small Slovenian, Croatian and Austrian municipalities participated. The thesis also shows the opinions of mayors and the directors of municipal administrations of their relations in the municipalities.
Predmet doktorske disertacije je upravljanje zunanjetrgovinske politike države ob upoštevanju delovanja nadnacionalnih entitet, pri čemer je naš osrednji cilj identificirati optimalen način realizacije nacionalnih interesov v okviru nadnacionalne entitete (tj. Evropske unije). Zunanjetrgovinska politika je eno izmed najstarejših ekonomskih področij, o katerem so tekle resne akademske razprave že v Antični Grčiji pred več kot 2000 leti. Vendar o razvoju svetovne trgovine kot sistematičnem globalnem načinu trgovanja govorimo šele od 15. stoletja dalje. Za boljše razumevanje področja v doktorski disertaciji najprej opredelimo teoretska izhodišča, v okviru katerih predstavimo teorije mednarodne menjave ter analiziramo vlogo države in ekonomske diplomacije skozi različna zgodovinska obdobja (merkantilizem, liberalizem, protekcionizem, intervencionizem ter obdobje liberalizacije in globalizacije). Kot najpomembnejše teoretično izhodišče od Davida Ricarda dalje identificiramo ugotovitev, da svet ni ničelna vsota – vse države z zunanjo trgovino pridobivajo. Kljub temu da so države skozi različna zgodovinska obdobja (glede na gospodarske razmere) vodile različne zunanjetrgovinske politike (protekcionistične ali liberalne), teorija in praksa potrjujeta, da liberalna zunanjetrgovinska politika povečuje konkurenčnost gospodarstva. Študije ekonomistov (Sachs in Warner 1995, 35 ; Frey v Pruslecki 2008, 5 ; Krueger 1980, 289) namreč kažejo, da države z liberalno zunanjetrgovinsko politiko dosegajo višjo gospodarsko rast od tistih s protekcionistično. Kot potrditev teze navajamo izsledke analiz, ki kažejo na višje stopnje gospodarske rasti v t. i. hitro rastočih gospodarstvih (državah BRIICS ‒ Braziliji, Rusiji, Indiji, Indoneziji, Kitajski in Južni Afriki). Slednje so na podlagi liberalizacije trgov v zadnjih dvajsetih letih dosegale višje stopnje gospodarske rasti od razvitih gospodarstev. Glede na to da je predmet disertacije zunanjetrgovinska politika v okviru Evropske unije (EU), ki jo Slovenija sooblikuje, se v okviru analize ukrepov osredotočimo na ukrepe zunanjetrgovinske politike EU, vlogo nacionalnih in nadnacionalnih (vladnih in nevladnih) akterjev ter povezavo vsebin z drugimi politikami. Ključni akterji v procesu formalnega delovanja na področju zunanjetrgovinske politike EU so: Evropska komisija (Direktorat za trgovino), Svet EU (Odbor za zunanjetrgovinsko politiko, Coreper in Svet za zunanje zadeve), Evropski parlament ter nevladni akterji (združenja, nevladne organizacije) kot nadnacionalni akterji in (vladni in nevladni) akterji na nacionalni ravni držav članic EU. Prioriteta zunanjetrgovinske politike EU je multilateralna zunanja trgovina, vzporedno pa potekajo pogajanja s številnimi državami oz. regijami za sklenitev preferencialnih trgovinskih sporazumov. Med ukrepi zunanjetrgovinske politike EU je pomembna še Strategija dostopa na trg, v okviru katere se dosegajo sinergije na podlagi okrepljenega partnerstva med Evropsko komisijo, državami članicami in gospodarstvom. Ugotavljamo, da postaja v obdobju globalizacije zunanjetrgovinska politika izrazito večplastna ter da izginjajo meje med zunanjimi in notranjimi politikami. Na primeru pogajanj t. i. Razvojne agende iz Dohe, ki potekajo v okviru Svetovne trgovinske organizacije, potrdimo tezo o prepletanju pogajanj na različnih ravneh (bilateralni, regionalni in multilateralni) in vsebinski povezanosti zunanjetrgovinske politike z drugimi politikami (z razvojno, s kmetijsko ipd.). Slednje potrjujejo tudi strateški dokumenti EU (Strategija Evropa 2020 ; Trgovina, rast in svetovne zadeve ter Globalna Evropa: konkurenčna v svetu), v katere je zunanjetrgovinska politika vključena kot pomemben sestavni del politike konkurenčnosti. ; The doctoral thesis focuses on a country's external trade policy management in relation to the processes witin subnational entities. Our main goal is to identify an optimal approach to realizing national interests in the context of a subnational entity (i.e., the European Union). External trade policy is one of the oldest economic policies. The first discussions on trade issues started among philosophers in Greece 2000 years ago, but global trade as a systematic process emerged in the 15th century. At the beginning of the doctoral thesis, the focus is on the theoretical background ‒ theories of external economic co-operation. We analyse the role of the state and economic diplomacy in different historical periods (mercantilism, liberalism, protectionism, interventionism, liberalisation and globalisation). The most important theoretical finding is (discovered by David Ricardo and confirmed in subsequent theories) that all states, engaged in external trade, gain (we talk about the so called positive sum). Although countries led different external trade policies during various historical periods (liberal or protectionist), theory and experience show that the liberal external trade policy increases competitiveness of an economy. Studies of several economists (Sachs and Warner 1995, 35 ; Frey 1984 ; Pruslecki 2008, 5 ; Krueger 1980, 289) also confirm, that countries with a liberal external trade policy record higher growth rates than those in favour of protectionism. Emerging economies (the so called BRIICS countries ‒ Brasil, Russia, India, Indonesia, China, and South Africa) record higher growth rates in the last twenty years – after liberalising their markets. We analyse the European Union (EU) external trade policy measures, the role of national and subnational (state and non-state) actors, and the interconnectedness of the external trade policy and other national policies. The key actors in the formal process of creating EU external trade policy are: European Commission (Directorate General for Trade), Council of the EU (Trade Policy Committee – formerly 133 Committee ; Coreper, Foreign Affairs Council), European Parliament, non-state actors (associations, non-governmental organisations (NGOs)) as well as actors in the member states (state and non state actors: ministries, diplomatic network, business associations, chambers of commerce, NGOs, etc.). The priority of the EU external trade policy is multilateral trade – successful conclusion of the WTO Doha Development Agenda. In parallel, EU is negotiating preferential trade agreements with several countries and regions. One of the most important trade policy measures is also Market Access Partnership, where active involvement of member states and the business sector is expected. Globalisation has changed the patterns of global economic co-operation and global trade. External trade has become more complex (linked to the competition, energy, environment and sustainable development policies) and the number of actors (state and non-state) involved in the policy has increased significantly. The boundaries between external and internal policies disappear as well. We show the interactions between different actors, negotiating levels, and policies on the World Trade Organisation Doha Development Agenda case, where the positions of the negotiations have to be agreed on at different levels: national, bilateral, regional, and multilateral. External trade policy is an important part of the EU strategic documents (Global Europe: competing in the world, EU 2020), and therefore an important element of the competitiveness policy. The thesis also confirms that the role of economic diplomacy in trade issues has gained importance during the last twenty years. Saner and Yiu (2003) argue that the main function of the post-modern economic diplomacy is representation in the international organisations and influence on other countries' policies.