Suchergebnisse

Ekonomski interesi treh ključnih velikih sil, Združenih držav Amerike, Rusije in Kitajske, ki se uveljavljajo oziroma uresničujejo skozi njihove konkretne politike in dejanja, imajo pomemben, če že ne velik vpliv na varnost in politične razmere drugih držav. Ker so ekonomski interesi ključni za katerokoli državo, so medsebojna dinamika, prepletanje in vplivanje teh interesov izrednega pomena za razumevanje trenutnih razmer v mednarodnih odnosih. Analiza primarnih in sekundarnih virov, predvsem pa poglobljeni intervjuji s strokovnjaki nakazujejo, da se politične in varnostne posledice ekonomskih interesov velikih sil največkrat manifestirajo na regionalni ravni. Izjema pri tem so ZDA, ki za doseganje svojih ekonomskih interesov politično in varnostno spreminjajo razmere na globalni ravni. Pri tem so najbolj osredotočene na širitev neoliberalnih ekonomskih praks in zagotovitev energetske varnosti, ki velikokrat poteka s pomočjo znatne uporabe vojaške moči. Rusija, po drugi strani, je trenutno še osredotočena na svojo vlogo energetskega velikana, pri čimer najbolj konkretno vpliva na države iz bližnje soseščine, tudi preko političnih pritiskov in industrijskih sabotaž. Analiza trendov sicer kaže, da bo cilj ekonomske diverzifikacije postajal še pomembnejši v prihodnosti. V osnovi ta zaključek pomeni, da bo Rusija skušala zmanjšati svojo odvisnost od izvoza energentov in na tak način zagotoviti večjo ekonomsko, kot tudi politično in varnostno stabilnost države. Ključna karakteristika ekonomske politike Kitajske je usmeritev v zagotavljanje energetskih virov za rastoče gospodarstvo. V ta namen se poslužuje multisektorske politike, ki je najbolj jasno vidna v Afriki. Ta poseben, quid pro quo pristop se kaže v velikih infrastrukturnih investicijah na strani Kitajske, v zameno za zagotovitve izvoza energentov iz določenih afriških držav. Analiza vse treh držav jasno kaže, da ekonomski interesi vidno vplivajo na odnose med državami v mednarodni skupnosti in usodno določajo dinamiko in ravnovesje sil. ; Economic interests of great powers, specifically United States of America, Russia and China, and the process of attaining these interests through the set of concrete policies and actions has considerable, if not predominantly important effects on political and security situation of other countries. Since economic interests are of pivotal importance for any state, the recognition and understanding of intertwined dynamics and cross-section of these interests is essential for establishing an accurate perception of the current situation in contemporary international relations. Analysis of primary and secondary resources, and especially the in- depth interviews with experts revealed that the majority of political and security implications of the process of attaining economic interests have been manifesting on the regional level. An exception to this rule is the United States, which is affecting political and security characteristics around the globe. In doing so, it is mostly concentrated on continuous expansion of neoliberalism, as well as ensuring energy security, often through utilization of military power. Meanwhile, Russia is currently still focused on its role as an energy giant, and has the ability to strongly influence the countries in its near vicinity through considerate political pressures and industrial sabotage. Many trends within the country and its internal policies seem to suggest that this is likely to change in the near future, and the goal of economic diverzification will become even more important. Essentially, this means that Russia will attempt to reduce its dependence on energy exports, and thus ensure far greater economic, but also political and security stability of the country. Finally, we analyzed China. The key characteristic of its economic policy is focus on ensuring energy resources for its growing economy. In order to succeed, China has been utilizing a multisectoral approach, most clearly visible in Africa. These quid pro quo deals were realized through large infrastrucral investment on the Chinese side, and accompanying insurance of energy exports on the side of the African countries. The analysis of all three states draws the conclusion that economic interests are thus visibly affecting the nature of the intra- state relationships in the international community, and faithfully account for the ultimate dynamics and balance of world powers.

When something or someone is being declared "the best of everything possible" this a priori and a posteriori wrong. This is not useful for that "something" or that "someone" because their natural competitors do not share that thought and they do not sleep. Nobody can stop the development, regardless of the direction, in some or other assessment criteria. Long ago the political democracy has been declared such a perfect "something". But credibility in it begins to fall exactly where it has taken strong roots. For opponents, this is a thing that has been known long ago. Now there are empirically on the subject, but there are no convincing explanations of the data. The article offers a possible interpretation of that crisis of confidence in democracy. Specific tools developed by author and called by him Scanner, were used for the analysis. The conclusions are: democratization as a process is supported by its actual effectivity, and it is cyclical; there are many different democratic models competing with each other; nowhere ever has existed uninterrupted and one-way democratic development; democratic content is most often helpless a form countering undemocratic aggression outside. The text is not a requiem for democracy, but an attempt to breathe new life into the political process and to understand the emerging new phenomena in the world understood in today's mainstream as a subversion of modernity – for example in USA (Trump (UK (Brexit (China (Xi Jinping (Russia (Putin (Philippines (DuTerte (South Africa (Zuma (Turkey (Erdogan (and many other places in the 21st century.

V magistrskem delu smo obravnavali razsežnosti fenomena korupcije z vidika njegovih vplivov na različne ravni gospodarstva in možnosti, ki so podjetjem v okviru mednarodnega poslovanja na voljo za zaščito pred tem fenomenom. Zavedati se namreč moramo, da korupcija predstavlja negativen fenomen, katerega navidezne koristi občutijo le posamezniki ali peščica posameznikov, njegove posledice, ki se odražajo prek vpliva na ostale udeležence gospodarskih procesov in na celotne gospodarske sisteme, pa občutijo vsi ostali. Zaradi omenjenih dejavnikov je pomembno, da se zavedamo razsežnosti posledic, ki jih ta pojav povzroča, in se jih skušamo čim bolj izogniti, kar pa zahteva, da poznamo različne vidike tega pojava, katere smo obravnavali v magistrskem delu. V prvem delu magistrskega dela smo zato z vidika različnih avtorjev, predpisov in zakonov držav ter mednarodnih institucij opredelili sam pojem korupcije in opredelili razlike med posameznimi definicijami. Temu je sledila opredelitev indikatorjev prisotnosti korupcije, njenih pojavnih oblik, vzvodov za njen nastanek, oblik, v katerih se korupcija pojavlja, in sektorjev ter panog, ki so temu fenomenu najbolj izpostavljeni z vidika posledic korupcije. Poznavanje spremenljivk, ki smo jih obravnavali v prvem delu magistrskega dela, predstavlja pomemben dejavnik, ki gospodarskim in drugim subjektom omogoči, da se z omenjenim fenomenom soočijo. V drugem delu magistrskega dela smo zato opredelili mehanizme in instrumente, ki naj bi podjetjem, državam in tudi posameznikom omogočili boljše poznavanje razsežnosti tega fenomena, ter hkrati omejili njegovo nastajanje, zmanjšali njegovo prisotnost ter podjetjem omogočili, da se pred obravnavanim fenomenom zaščitijo tudi sama. Ker se med državami pojavljajo razlike tako v stopnji prisotnosti korupcije kot tudi vzvodov, ki vplivajo na nastanek tega pojava, pa tudi instrumentov, ki so posameznim državam in subjektom znotraj njih na voljo za obrambo pred fenomenom korupcije, je v tretjem delu sledil prikaz omenjenih spremenljivk in stanja na področju štirih držav. Ob tem smo namenoma izbrali države, ki so jih v preteklosti zaznamovale politične, družbene in ekonomske spremembe ter so opredeljene z različnimi stopnjami korupcije. Za zaključek smo v četrtem delu obravnavali še stanje v slovenskih podjetjih glede njihovega odnosa do samega pojava korupcije in delo sklenili z analizo izkušenj slovenskih podjetij na tržiščih prej obravnavanih držav. ; In der Magisterarbeit haben wir verschiedene Dimensionen des Phänomens Korruption aus der Sicht seines Einflusses auf verschiedene Ebenen der Wirtschaft und der Möglichkeiten, die den Firmen in Rahmen des internationalen Handels zum Schutz vor Korruption zur Verfügung stehen dargestellt. Es muss uns nämlich bewusst sein, dass die Korruption ein negatives Phänomen darstellt, wessen scheinbare Vorteile nur einzelne Personen oder wenige Auserwählte fühlen. Seine Folgen die durch dem Einfluss auf andere Teilnahemer in der Wirtschaft übertragen werden fühlen aber alle anderen betroffenen Personen. Wegen der erwähnten Faktoren ist es wichtig, dass wir uns über die Konsequenzen der Korruption bewusst sind um sie so gut wie möglich vermeiden zu können, was aber auch Kenntnis über verschiedene Sichtweisen des Phänomens erfordert, welche wir in der Magisterarbeit bearbeitet haben. Deswegen haben wir im ersten Teil der Magisterarbeit das Phänomen Korruption aus der Sicht verschiedener Autoren, Vorschriften, Gesetze und internationaler Organisationen definiert und die Unterschiede zwischen den Definitionen dargestellt. Dem folgte dann die Definition der Indikatoren die auf die Anwesenheit der Korruption anzeigen, die Definition verschiedener Erscheinungsformen der Korruption, die Definition irrer Quellen, die Definition der Sektoren und Branchen die dem Phänomen besonders ausgesetzt sind und die Definition der Konsequenzen der Korruption. Die Kenntnis über verschiedene Variablen, der Korruption mit denen wir uns im ersten Teil der Arbeit befasst haben ist ein wichtiger Faktor, der denn Subjekten in der Wirtschaft und auch anderen die Bekämpfung des Phänomens ermöglicht. Im zweiten teil der Arbeit haben wir deshalb die Mechanismen und andere Instrumente die den Firmen, Ländern und einzelnen Personen bessere Kenntnis über die Auswirkungen der Korruption ermöglichen, den Subjekten helfen die Zahl der neu erschienenen und der vorhandenen Fälle zu verringern, und den Firmen Möglichkeiten des Selbstschützes zur Verfugung stellen dargestellt. Weil zwischen verschiedenen Ländern sowohl Unterschiede in dem Umfang der vorhandenen Korruption, sowohl auch Unterscheide in Gründen für ihre Erstehung und den Möglichkeiten die einzelnen Ländern und Subjekten innerhalb dieser Länder zum Schutz vor dem Phänomen zur Verfugung stehen bestehen folgte im dritten Teil die Darstellung der vorher aufgezählten Variablen an Beispielen von vier Ländern. Dabei haben wir uns vorsätzlich Länder ausgesucht die in der Vergangenheit von politischen, gesellschaftlichen und ökonomischen Veränderungen gezeichnet wurden und außerdem mit unterschiedlichen Stufen der Korruption gezeichnet sind. Im vierten Teil haben wir uns dann mit der Haltung von Slowenischen Firmen zu dem Problem Korruption befasst. Die Arbeit haben wir dann mit der Analyse der Erfahrungen Slowenischer Firmen auf den vorher erwähnten Märkten beendet.

Evropska sosedska politika (v nadaljevanju ESP) je politika urejanja odnosov s sosednjimi državami EU, ki jim ni bilo ponujeno članstvo v EU. Na Južnem Kavkazu, kjer so po letu 1991 nastale države Azerbajdžan, Gruzija, Armenija, se je sosedska politika okrepila po letu 2003, ko se je spremenila politična struktura v Gruziji in, ko se je s pridružitvijo Romunije in Bolgarije EU širila še bolj proti vzhodu. Velik del »evropeizacije« te regije temelji na širjenju pojma EU »kot edino pravega« razvoja družbe s pomočjo človekovih pravic in svoboščin, demokracije, liberalizacije, urejenega pravnega reda in prostovoljnega skupnega sodelovanja ter na postopni integraciji teh držav v politični, pravni in gospodarski red EU. V magistrski nalogi iščem odgovor na vprašanje ali je ta način promocije evropskih vrednot učinkovit za povezovanje z vsemi sosednjimi državami ali pa utegne imeti negativne posledice v odnosih z njimi. S pravno, gospodarsko in politično analizo evropske sosedske politike v Armeniji, Gruziji in Azerbajdžanu, spoznavanjem njenih prednosti in slabosti, ugotavljam perspektive za prihodnji razvoj. Za oblikovanje ključnih vidikov povezovanja je pomembno poznavanje zgodovinskih, etničnih, geografskih, kulturnih in političnih razlik ter poznavanje problematike območij z velikim varnostnim tveganjem kot so Gorski Karabah, Južna Osetija in Abhazija. Države Armenija, Azerbajdžan in Gruzija se nahajajo na pomembnem območju, kjer se prepletajo geostrateški interesi Rusije, ZDA, Turčije, Irana in v zadnjem času tudi Kitajske. EU se srečuje z novimi izzivi, med katerimi vedno večjo vlogo igra njena sosedska politika do tretjih držav. Ker je v primeru Južnega Kavkaza splošno zaznati obširnost evropskih virov, t. j. dogovorov in politik (pridružitveni sporazumi, sporazumi o partnerstvu in sodelovanju, finančni instrumenti, Vzhodno partnerstvo, Sinergija Črnega morja, sporazumi po sektorjih), v nalogi ugotavljam, ali bi bilo potrebno vzpostaviti enotnejšo in s tem preglednejšo sosedsko politiko do vsake posamezne države. ; The European Neighbourhood Policy (ENP) is an instrument for governing relations with the EU's neighbourhood countries which are not to become members of the EU. In the South Caucasus, where Azerbaijan, Georgia and Armenia declared independence in 1991, the ENP was strengthened after 2003 with change of political structure in Georgia and after EU's enlargement further to the east with joinder of Romania and Bulgaria. A big part of Europeanisation of this region is based on promotion of the EU's values as being »the only right way« of developing societies, through strengthening human rights and liberties, democracy, liberalisation, the rule of law, voluntary cooperation and gradual integration of these countries into the EU's political, legal and economic framework. In this master's thesis I am looking for an answer to a question whether such way of promoting European values will result in cooperation with all the neighbouring countries or whether it might bring negative consequences in the EU's relationship with them. With legal, economic and political analysis of the ENP in Armenia, Georgia and Azerbaijan and with identification of the ENP's advantages and disadvantages, I am trying to find possibilities for its further development. Understanding historic, ethnic, geographic, cultural and political differences and understanding problems coming from areas considered major security risks, such as Nagorno-Karabakh, South Ossetia and Abkhazia, is important for developing key areas of cooperation. Countries Armenia, Azerbaijan and Georgia are located in the important area where geostrategic interests of Russia, USA, Turkey, Iran and recently China intersect. The EU has been facing new challenges, one of them being the increasing importance of its policy towards the neighbouring countries. As there has been a significant amount of European sources, such as arrangements and politics (e.g. association agreements, partnership and cooperation agreements, financial instruments, Eastern Partnership, Black Sea Synergy, sectoral agreements) in the South Caucasus, I am discussing in this thesis whether there should be a more unified and consequently more transparent neighbourhood policy for each partner country.

Predmet doktorske disertacije je upravljanje zunanjetrgovinske politike države ob upoštevanju delovanja nadnacionalnih entitet, pri čemer je naš osrednji cilj identificirati optimalen način realizacije nacionalnih interesov v okviru nadnacionalne entitete (tj. Evropske unije). Zunanjetrgovinska politika je eno izmed najstarejših ekonomskih področij, o katerem so tekle resne akademske razprave že v Antični Grčiji pred več kot 2000 leti. Vendar o razvoju svetovne trgovine kot sistematičnem globalnem načinu trgovanja govorimo šele od 15. stoletja dalje. Za boljše razumevanje področja v doktorski disertaciji najprej opredelimo teoretska izhodišča, v okviru katerih predstavimo teorije mednarodne menjave ter analiziramo vlogo države in ekonomske diplomacije skozi različna zgodovinska obdobja (merkantilizem, liberalizem, protekcionizem, intervencionizem ter obdobje liberalizacije in globalizacije). Kot najpomembnejše teoretično izhodišče od Davida Ricarda dalje identificiramo ugotovitev, da svet ni ničelna vsota – vse države z zunanjo trgovino pridobivajo. Kljub temu da so države skozi različna zgodovinska obdobja (glede na gospodarske razmere) vodile različne zunanjetrgovinske politike (protekcionistične ali liberalne), teorija in praksa potrjujeta, da liberalna zunanjetrgovinska politika povečuje konkurenčnost gospodarstva. Študije ekonomistov (Sachs in Warner 1995, 35 ; Frey v Pruslecki 2008, 5 ; Krueger 1980, 289) namreč kažejo, da države z liberalno zunanjetrgovinsko politiko dosegajo višjo gospodarsko rast od tistih s protekcionistično. Kot potrditev teze navajamo izsledke analiz, ki kažejo na višje stopnje gospodarske rasti v t. i. hitro rastočih gospodarstvih (državah BRIICS ‒ Braziliji, Rusiji, Indiji, Indoneziji, Kitajski in Južni Afriki). Slednje so na podlagi liberalizacije trgov v zadnjih dvajsetih letih dosegale višje stopnje gospodarske rasti od razvitih gospodarstev. Glede na to da je predmet disertacije zunanjetrgovinska politika v okviru Evropske unije (EU), ki jo Slovenija sooblikuje, se v okviru analize ukrepov osredotočimo na ukrepe zunanjetrgovinske politike EU, vlogo nacionalnih in nadnacionalnih (vladnih in nevladnih) akterjev ter povezavo vsebin z drugimi politikami. Ključni akterji v procesu formalnega delovanja na področju zunanjetrgovinske politike EU so: Evropska komisija (Direktorat za trgovino), Svet EU (Odbor za zunanjetrgovinsko politiko, Coreper in Svet za zunanje zadeve), Evropski parlament ter nevladni akterji (združenja, nevladne organizacije) kot nadnacionalni akterji in (vladni in nevladni) akterji na nacionalni ravni držav članic EU. Prioriteta zunanjetrgovinske politike EU je multilateralna zunanja trgovina, vzporedno pa potekajo pogajanja s številnimi državami oz. regijami za sklenitev preferencialnih trgovinskih sporazumov. Med ukrepi zunanjetrgovinske politike EU je pomembna še Strategija dostopa na trg, v okviru katere se dosegajo sinergije na podlagi okrepljenega partnerstva med Evropsko komisijo, državami članicami in gospodarstvom. Ugotavljamo, da postaja v obdobju globalizacije zunanjetrgovinska politika izrazito večplastna ter da izginjajo meje med zunanjimi in notranjimi politikami. Na primeru pogajanj t. i. Razvojne agende iz Dohe, ki potekajo v okviru Svetovne trgovinske organizacije, potrdimo tezo o prepletanju pogajanj na različnih ravneh (bilateralni, regionalni in multilateralni) in vsebinski povezanosti zunanjetrgovinske politike z drugimi politikami (z razvojno, s kmetijsko ipd.). Slednje potrjujejo tudi strateški dokumenti EU (Strategija Evropa 2020 ; Trgovina, rast in svetovne zadeve ter Globalna Evropa: konkurenčna v svetu), v katere je zunanjetrgovinska politika vključena kot pomemben sestavni del politike konkurenčnosti. ; The doctoral thesis focuses on a country's external trade policy management in relation to the processes witin subnational entities. Our main goal is to identify an optimal approach to realizing national interests in the context of a subnational entity (i.e., the European Union). External trade policy is one of the oldest economic policies. The first discussions on trade issues started among philosophers in Greece 2000 years ago, but global trade as a systematic process emerged in the 15th century. At the beginning of the doctoral thesis, the focus is on the theoretical background ‒ theories of external economic co-operation. We analyse the role of the state and economic diplomacy in different historical periods (mercantilism, liberalism, protectionism, interventionism, liberalisation and globalisation). The most important theoretical finding is (discovered by David Ricardo and confirmed in subsequent theories) that all states, engaged in external trade, gain (we talk about the so called positive sum). Although countries led different external trade policies during various historical periods (liberal or protectionist), theory and experience show that the liberal external trade policy increases competitiveness of an economy. Studies of several economists (Sachs and Warner 1995, 35 ; Frey 1984 ; Pruslecki 2008, 5 ; Krueger 1980, 289) also confirm, that countries with a liberal external trade policy record higher growth rates than those in favour of protectionism. Emerging economies (the so called BRIICS countries ‒ Brasil, Russia, India, Indonesia, China, and South Africa) record higher growth rates in the last twenty years – after liberalising their markets. We analyse the European Union (EU) external trade policy measures, the role of national and subnational (state and non-state) actors, and the interconnectedness of the external trade policy and other national policies. The key actors in the formal process of creating EU external trade policy are: European Commission (Directorate General for Trade), Council of the EU (Trade Policy Committee – formerly 133 Committee ; Coreper, Foreign Affairs Council), European Parliament, non-state actors (associations, non-governmental organisations (NGOs)) as well as actors in the member states (state and non state actors: ministries, diplomatic network, business associations, chambers of commerce, NGOs, etc.). The priority of the EU external trade policy is multilateral trade – successful conclusion of the WTO Doha Development Agenda. In parallel, EU is negotiating preferential trade agreements with several countries and regions. One of the most important trade policy measures is also Market Access Partnership, where active involvement of member states and the business sector is expected. Globalisation has changed the patterns of global economic co-operation and global trade. External trade has become more complex (linked to the competition, energy, environment and sustainable development policies) and the number of actors (state and non-state) involved in the policy has increased significantly. The boundaries between external and internal policies disappear as well. We show the interactions between different actors, negotiating levels, and policies on the World Trade Organisation Doha Development Agenda case, where the positions of the negotiations have to be agreed on at different levels: national, bilateral, regional, and multilateral. External trade policy is an important part of the EU strategic documents (Global Europe: competing in the world, EU 2020), and therefore an important element of the competitiveness policy. The thesis also confirms that the role of economic diplomacy in trade issues has gained importance during the last twenty years. Saner and Yiu (2003) argue that the main function of the post-modern economic diplomacy is representation in the international organisations and influence on other countries' policies.