Globalizirani svet, v katerem živimo danes, je zaznamovan z gospodarsko odvisnostjo, ki jo lahko merimo z medsebojnim sodelovanjem držav. Zaradi tega je tudi gospodarstvo z leti prevzelo osrednjo vlogo pri diplomatskem delovanju. Razlika med tradicionalno in moderno diplomacijo je vse manjša. Gospodarska diplomacija je postopoma postala osrednja aktivnost diplomacije in mednarodnih odnosov. Analizirana in obdelana je bila na teoretičnem področju, kjer jo lahko razumemo kot sredstvo zunanje politike. To velja tudi za Republiko Hrvaško, ki je država z zelo dolgo zgodovino diplomacije. Že v času Dubrovniške republike je oblast prepoznala pomen mednarodnega sodelovanja za doseganje medsebojnih koristi. Tudi danes, v globaliziranem svetu, lahko prepoznamo pomen gospodarske odvisnosti in s tem tudi intenziviranja gospodarskih odnosov med državami. Da bi gospodarsko dobro sodelovala z ostalimi državami, je tudi Hrvaška razvila model gospodarske diplomacije, s katerim lahko zaščiti svojo gospodarsko rast in razvoj ter se pozicionira v mednarodnem okolju. Veliko vlogo pri tem ima Hrvaška gospodarska zbornica, ki je odprla svoja Predstavništva v različnih delih sveta. Cilj tega delovanja je promocija hrvaških podjetnikov ter privabljanje tujih naložb in s tem tudi večanje ugleda države v mednarodni areni. Hrvaška gospodarska zbornica ima velik vpliv na hrvaško gospodarstvo zaradi delovanja v tretjih državah, kjer sodeluje pri organizaciji sejmov in celotni promociji države. Tako delovanje Hrvaške gospodarske zbornice predstavlja most med državo in gospodarstvom in je zaradi aktivne udeležbe na mednarodnih trgih njeno delovanje velikega pomena za hrvaško zunanjo politiko in (gospodarsko) diplomacijo. ; The globalized world we live in today is marked by economic dependance, which can be measured by the mutual cooperation of countries. As a result, the economy has also taken on a central role in diplomatic action over the years. The gap between traditional and modern diplomacy is getting weaker, since they often overlap. Economic diplomacy has gradually become a central activity of diplomacy and international relations. Economic diplomacy has been analyzed in the theoretical field, is understood as means of foreign policy. This also applies to the Republic of Croatia, a country with a long history of diplomacy. The authorities in the times of the Republic of Dubrovnik already recognized the importance of economic dependance and thus the intensification of economic relations between countries. In order to cooperate economically with other countries, Croatia has also developed a model of economic diplomacy with which it can protect its economic growth and development, while also positioning itself in the international environment. The Croatian Chamber of Commerce plays an important role with opening different Representative Offices all over the world. The aim of these operations is to promote Croatian enterpreneurs and attract foreign investment. The Croatian Chamber of Commerce has a great influence on the Croatian economy, especially because of its operations in third countries. Thus, operations of the Croatian Chamber of Commerce represent a bridge between the state and the economy, and due to its active participation in international markets, its operations are important for Croatian foreign policy and (economic) diplomacy.
V sodobni obrambnodiplomatski praksi vse pogosteje zasledimo gostujoče obrambne atašeje. Države so jih začele vpeljevati zaradi pritiskov po racionalizaciji obrambnodiplomatske dejavnosti, ki so se okrepili z začetkom zadnje finančne krize in gospodarske recesije. Z nalogo proučujemo funkcionalnost gostujočih obrambnih atašejev ter njihove prednosti in slabosti v primerjavi z rezidenčnimi diplomati. Posamezne slabosti poizkušamo relativizirati z vidika razvoja sodobnih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter okrepljenega zaupanja in spremenjene miselnosti mednarodnih odnosov, zaradi katerih se spreminjajo tudi naloge in funkcije obrambne diplomacije. Na podlagi mednarodne primerjave oblikujemo priporočila za organizacijo dela in izvajanje diplomatske dejavnosti gostujočih atašejev, med prednostmi pa podrobneje razdelamo njihovo vlogo v funkciji razvoja karierne poti. Slednja bi lahko še posebej koristila državam z omejenim diplomatskim aparatom, ki nimajo vzpostavljenih inštrumentov kadrovske selekcije ter inštitucij za izobraževanje in usposabljanje bodočih diplomatov. Hkrati proučujemo prevladujoče čine v obrambni diplomaciji ter obseg obrambnodiplomatskega delovanja, tako na strani držav pošiljateljic kot držav sprejemnic. Na splošno so čini obrambnih diplomatov bolj kot od značilnosti držav in oboroženih sil odvisni od različnih političnih, gospodarskih in kadrovskih dejavnikov, vključno z načelom recipročnosti, politično propagando, izzivi vojaškega kariernega razvoja ter promocijo vojaško-industrijskega kompleksa. Z vidika držav sprejemnic pa najštevilčnejše obrambnodiplomatske aparate ter diplomate z najvišjimi čini najdemo v vodilnih vojaških in političnih velesilah, s čimer jim države pošiljateljice izkazujejo posebno priznanje, pozornost in čast. Čini obrambnih predstavnikov pri mednarodnih organizacijah pa odražajo predvsem obseg prevzetih obveznosti posamezne države do konkretne mednarodne inštitucije. Kot zanimivost velja izpostaviti še izjemno nizek delež žensk v obrambni diplomaciji. Poglavitne ugotovitve obeh raziskav apliciramo na slovenski obrambnodiplomatski sistem. ; Contemporary defence diplomacy is earmarked by Roving Defence Attachés. Countries started to introduce them under the pressure to rationalize defence diplomacy, culminating in the last financial crisis and economic recession. Master's Thesis examines the functionality of Roving Defence Attachés, and their advantages and disadvantages compared to Resident Defence Attachés. Particular disadvantages are relativized and diminished in the light of modern information and communication technologies, increased mutual trust and mind-set shift in international relations, resulting in changes of tasks and functions of defence diplomacy. Based on international comparative analysis we put forward recommendations for work organization and activities management of Roving Defence Attachés. Among the advantages of Roving Attachés we elaborate in more detail the function of career development. The latter could be especially beneficial for countries with limited diplomatic apparatus, lacking human resource selection tools along with the education and training institutions for future diplomats. At the same time we examine prevailing military ranks in defence diplomacy and the scope of defence diplomacy engagement, from both perspectives of sending and receiving states. The military ranks of defence diplomats depend more political, economic and human resource factors, including reciprocity principle, political propaganda, the challenges of military career development and the promotion of military industrial complex, than the characteristics of states and their armed forces. From the viewpoint of receiving states the largest defence diplomacy corps and the diplomats with the highest military ranks can be found in leading military and political superpowers, as the sending states try to express special recognition, attention and honour to them. The military ranks of defence representatives in international organizations by-and-large reflect the assumed responsibilities of a country towards respective international entity. You may find interesting the extremely low proportion of women in defence diplomacy. Main research findings are applied to Slovenian defence diplomacy system.
Predmet doktorske disertacije je upravljanje zunanjetrgovinske politike države ob upoštevanju delovanja nadnacionalnih entitet, pri čemer je naš osrednji cilj identificirati optimalen način realizacije nacionalnih interesov v okviru nadnacionalne entitete (tj. Evropske unije). Zunanjetrgovinska politika je eno izmed najstarejših ekonomskih področij, o katerem so tekle resne akademske razprave že v Antični Grčiji pred več kot 2000 leti. Vendar o razvoju svetovne trgovine kot sistematičnem globalnem načinu trgovanja govorimo šele od 15. stoletja dalje. Za boljše razumevanje področja v doktorski disertaciji najprej opredelimo teoretska izhodišča, v okviru katerih predstavimo teorije mednarodne menjave ter analiziramo vlogo države in ekonomske diplomacije skozi različna zgodovinska obdobja (merkantilizem, liberalizem, protekcionizem, intervencionizem ter obdobje liberalizacije in globalizacije). Kot najpomembnejše teoretično izhodišče od Davida Ricarda dalje identificiramo ugotovitev, da svet ni ničelna vsota – vse države z zunanjo trgovino pridobivajo. Kljub temu da so države skozi različna zgodovinska obdobja (glede na gospodarske razmere) vodile različne zunanjetrgovinske politike (protekcionistične ali liberalne), teorija in praksa potrjujeta, da liberalna zunanjetrgovinska politika povečuje konkurenčnost gospodarstva. Študije ekonomistov (Sachs in Warner 1995, 35 ; Frey v Pruslecki 2008, 5 ; Krueger 1980, 289) namreč kažejo, da države z liberalno zunanjetrgovinsko politiko dosegajo višjo gospodarsko rast od tistih s protekcionistično. Kot potrditev teze navajamo izsledke analiz, ki kažejo na višje stopnje gospodarske rasti v t. i. hitro rastočih gospodarstvih (državah BRIICS ‒ Braziliji, Rusiji, Indiji, Indoneziji, Kitajski in Južni Afriki). Slednje so na podlagi liberalizacije trgov v zadnjih dvajsetih letih dosegale višje stopnje gospodarske rasti od razvitih gospodarstev. Glede na to da je predmet disertacije zunanjetrgovinska politika v okviru Evropske unije (EU), ki jo Slovenija sooblikuje, se v okviru analize ukrepov osredotočimo na ukrepe zunanjetrgovinske politike EU, vlogo nacionalnih in nadnacionalnih (vladnih in nevladnih) akterjev ter povezavo vsebin z drugimi politikami. Ključni akterji v procesu formalnega delovanja na področju zunanjetrgovinske politike EU so: Evropska komisija (Direktorat za trgovino), Svet EU (Odbor za zunanjetrgovinsko politiko, Coreper in Svet za zunanje zadeve), Evropski parlament ter nevladni akterji (združenja, nevladne organizacije) kot nadnacionalni akterji in (vladni in nevladni) akterji na nacionalni ravni držav članic EU. Prioriteta zunanjetrgovinske politike EU je multilateralna zunanja trgovina, vzporedno pa potekajo pogajanja s številnimi državami oz. regijami za sklenitev preferencialnih trgovinskih sporazumov. Med ukrepi zunanjetrgovinske politike EU je pomembna še Strategija dostopa na trg, v okviru katere se dosegajo sinergije na podlagi okrepljenega partnerstva med Evropsko komisijo, državami članicami in gospodarstvom. Ugotavljamo, da postaja v obdobju globalizacije zunanjetrgovinska politika izrazito večplastna ter da izginjajo meje med zunanjimi in notranjimi politikami. Na primeru pogajanj t. i. Razvojne agende iz Dohe, ki potekajo v okviru Svetovne trgovinske organizacije, potrdimo tezo o prepletanju pogajanj na različnih ravneh (bilateralni, regionalni in multilateralni) in vsebinski povezanosti zunanjetrgovinske politike z drugimi politikami (z razvojno, s kmetijsko ipd.). Slednje potrjujejo tudi strateški dokumenti EU (Strategija Evropa 2020 ; Trgovina, rast in svetovne zadeve ter Globalna Evropa: konkurenčna v svetu), v katere je zunanjetrgovinska politika vključena kot pomemben sestavni del politike konkurenčnosti. ; The doctoral thesis focuses on a country's external trade policy management in relation to the processes witin subnational entities. Our main goal is to identify an optimal approach to realizing national interests in the context of a subnational entity (i.e., the European Union). External trade policy is one of the oldest economic policies. The first discussions on trade issues started among philosophers in Greece 2000 years ago, but global trade as a systematic process emerged in the 15th century. At the beginning of the doctoral thesis, the focus is on the theoretical background ‒ theories of external economic co-operation. We analyse the role of the state and economic diplomacy in different historical periods (mercantilism, liberalism, protectionism, interventionism, liberalisation and globalisation). The most important theoretical finding is (discovered by David Ricardo and confirmed in subsequent theories) that all states, engaged in external trade, gain (we talk about the so called positive sum). Although countries led different external trade policies during various historical periods (liberal or protectionist), theory and experience show that the liberal external trade policy increases competitiveness of an economy. Studies of several economists (Sachs and Warner 1995, 35 ; Frey 1984 ; Pruslecki 2008, 5 ; Krueger 1980, 289) also confirm, that countries with a liberal external trade policy record higher growth rates than those in favour of protectionism. Emerging economies (the so called BRIICS countries ‒ Brasil, Russia, India, Indonesia, China, and South Africa) record higher growth rates in the last twenty years – after liberalising their markets. We analyse the European Union (EU) external trade policy measures, the role of national and subnational (state and non-state) actors, and the interconnectedness of the external trade policy and other national policies. The key actors in the formal process of creating EU external trade policy are: European Commission (Directorate General for Trade), Council of the EU (Trade Policy Committee – formerly 133 Committee ; Coreper, Foreign Affairs Council), European Parliament, non-state actors (associations, non-governmental organisations (NGOs)) as well as actors in the member states (state and non state actors: ministries, diplomatic network, business associations, chambers of commerce, NGOs, etc.). The priority of the EU external trade policy is multilateral trade – successful conclusion of the WTO Doha Development Agenda. In parallel, EU is negotiating preferential trade agreements with several countries and regions. One of the most important trade policy measures is also Market Access Partnership, where active involvement of member states and the business sector is expected. Globalisation has changed the patterns of global economic co-operation and global trade. External trade has become more complex (linked to the competition, energy, environment and sustainable development policies) and the number of actors (state and non-state) involved in the policy has increased significantly. The boundaries between external and internal policies disappear as well. We show the interactions between different actors, negotiating levels, and policies on the World Trade Organisation Doha Development Agenda case, where the positions of the negotiations have to be agreed on at different levels: national, bilateral, regional, and multilateral. External trade policy is an important part of the EU strategic documents (Global Europe: competing in the world, EU 2020), and therefore an important element of the competitiveness policy. The thesis also confirms that the role of economic diplomacy in trade issues has gained importance during the last twenty years. Saner and Yiu (2003) argue that the main function of the post-modern economic diplomacy is representation in the international organisations and influence on other countries' policies.