Mednarodno sodelovanje držav članic Evropske unije je izrednega pomena za učinkovito delovanje Unije. Predvsem pa je ključnega pomena za kakovost življenja ljudi znotraj držav članic. Eno izmed pomembnejših področij sodelovanja, ki zagotavlja kakovost življenja in varnost državljanov, je sodelovanje med policijami držav. Dotično sodelovanje ni samo pomembno, ampak že kar nujno glede na globalne razsežnosti kriminalitete. Države članice priznavajo varnost svojih državljanov kot eno od glavnih vrednot in pravic. Z namenom zaščite te pravice in omejevanja kriminalitete je Evropska unija sprejela razne instrumente, ukrepe in pravne okvire na področju mednarodnega policijskega sodelovanja. Pomembno je tudi delovanje raznih agencij Evropske unije, katerih namen je krepitev in usmerjanje sodelovanja med policijami držav članic. Primeri tovrstnih agencij so na primer Europol, Interpol, Sirene, Frontex, odbor COSI, SEPA, CEPOL itd. V nalogi je predstavljena tudi vloga in delovanje Slovenije v omenjenih agencijah ter njene aktivnosti na področju policijskega sodelovanja. To poteka na različne načine in na raznih področjih. Načine, oblike in področja sodelovanja sem poskušala predstaviti na primeru policijskega sodelovanja med Slovenijo in Italijo. ; The international cooperation of the Member States of the European Union is of utmost importance for the effective functioning of the Union. Above all, it is crucial for the quality of life of people within Member States. One of the most important areas of cooperation that guarantees the quality of life and the safety of citizens is the cooperation between the police of the countries. The cooperation in question is not only important, but rather necessary, given the global dimension of criminality. Member States recognize the safety of their citizens as one of the main values and rights. In order to protect this right and to limit criminality, the European Union has adopted various instruments, measures and legal frameworks in the field of international police cooperation. It is also important that the various European Union agencies work to strengthen and direct cooperation between the police of the Member States. Examples of such agencies include Europol, Interpol, Sirene, Frontex, COSI, SEPA, CEPOL, etc. The paper also presents the role of Slovenia in these agencies and its activities in the area of police cooperation. This is done in a variety of ways and in various fields. I tried to present ways, forms and areas of cooperation in the case of police cooperation between Slovenia and Italy.
Doseganje ciljev trajnostnega razvoja (Sustainable Development Goals – SDG) bo zahtevalo več sredstev, kot jih imajo države trenutno na voljo, kar predstavlja izziv predvsem v državah, ki imajo sicer hitro, a hkrati ne vključujočo se gospodarsko rast. Gospodarska rast namreč ne pomeni nujno razvoja, kljub temu pa vpliva na to, koliko uradne razvojne pomoči (Official Development Assistance – ODA) mednarodne skupnosti bo država prejemnica prejela. Nekatere gospodarsko hitro razvijajoče se države tako na eni strani dobivajo vse manj ODA, hkrati pa ostajajo dom najrevnejšim predelom sveta. Ta pojav kliče po novih oblikah in načinih financiranja ter novih pristopih. Prostor se odpira zasebnemu kapitalu na čelu z zasebno filantropijo, ki je, predvsem v državah v razvoju, močno v porastu. Filantropija se na eni strani pojavi kot akter, ki ima velik potencial, da v veliki meri zapolni (in že zapolnjuje) vrzel pri dosegi SDG, na drugi strani pa ni zavezana slediti splošnim sprejetim smernicam trajnostnega razvoja (od držav). To filantropiji omogoča, da svoje delovanje usmerja na podlagi lastnih interesov, ki pa bodisi sovpadajo bodisi nasprotujejo skupnim ciljem trajnostnega razvoja. Regulacija na tem področju je šibka, pogosto se soočamo s pomanjkanjem razumevanjem delovanja filantropskih organizacij kot tudi s pomanjkanjem informacij o njihovih finančnih tokovih. Hkrati pa se je treba zavedati, da je z naraščajočim se zasebnim premoženjem v mednarodnem razvojnem sodelovanju in potrebo po dosegi SDG bolj kot kadarkoli prej pomembno razumeti obseg, potencial in vpliv filantropskih organizacij tako pri dosegi SDG kot v tradicionalnih odnosih v mednarodni skupnosti. ; Reaching Sustainable Development Goals (SDG) demands more resources than are currently available to many states. This is a particular problem in developing countries, which are experiencing fast but not inclusive economic growth. Even though economic growth does not necessarily bring development, it remains a standard which defines how much international Official Development Assistance (ODA) a country receives. As a consequence, some countries with rapid economic growth are receiving less and less ODA, while still including some of the poorest parts of the world. This calls for new approaches and sources of financing to aid in development, and opens the door to private capital, including private philanthropy, which is especially important in developing countries. While philanthropy is seen as having a lot of potential with regard to pursuing SDG, it is not obliged to follow the same guidelines for sustainable development that have been adopted by state organizations. This enables philanthropic projects to act in their own interests, which may or may not coincide with the SDG agreed for a particular place. Moreover, regulation in this field is weak, and it is often unclear how specific philanthropic organizations operate. These facts, together with the growing amount of private wealth directed towards international development and the need to reach SGD, mean that it is more important than ever to understand the scope, potential and influence of philanthropic organizations in terms of both SDG and the changes we are seeing in traditional relations among members of the international community.
Vse od snovanja Ustanovne listine Organizacije združenih narodov (OZN) je bilo sodelovanje med OZN in regionalnimi organizacijami predmet različnih razprav. Razprava med univerzalizmom in regionalizmom je bila, vsaj za nekaj časa, rešena v obliki VII. in VIII. poglavja Ustanovne listine OZN. Rezultat tega je bila primarna vloga Varnostnega sveta pri odzivih na vprašanja mednarodnega miru in varnosti. A razvoj dogodkov na tem področju zahteva vedno večjo vključenost regionalnih organizacij. Magistrsko delo je bilo osredotočeno na potencial, ki ga ima mehanizem hibridnih mirovnih misij na nadaljnje sodelovanje med OZN in regionalnimi organizacijami. Glavni prispevek magistrskega dela leži v analizi razmerja med OZN in Afriško unijo (AU) pri hibridni misiji Organizacije združenih narodov in Afriške unije v Darfurju (United Nations - African Union Hybrid Operation in Darfur – UNAMID), ki predstavlja prvo hibridno misijo v zgodovini. V več kot desetih letih svojega delovanja je imela mnogo težav, ki sta jih organizaciji večinoma premagali. Tako lahko skozi analizo uspeha misije sklepamo o potencialu tega tipa misije za nadaljnje sodelovanje med OZN in regionalnimi organizacijami. Zaradi togosti mehanizmov OZN hibridne misije predstavljajo najboljšo možnost sodelovanja – vse dokler OZN ne ustvari mehanizmov, ki bi predstavljali večjo komplementarnost sodelovanja med OZN in regionalnimi organizacijami. ; Since the drafting of the United Nations (UN) Charter, co-operation between the UN and regional organizations in the field of international peace and security has been subject to intense debates. The debate between universalism and regionalism was, for the time being, resolved in the form of Chapters VII. and VIII. of the UN Charter. This compromise resulted in the Security Council being at the forefront of responses in matters of international peace in security for some five decades. But recent developments in the field of international peace and security have exposed the need for greater involvement of regional organizations. This master thesis is focused on the potential of a hybrid type of peace operations for future co-operation between the UN and regional organizations. The value of the research lies in its analysis of the relationship between the African Union and the UN in the United Nations - African Union Hybrid Operation in Darfur (UNAMID), the first-ever hybrid peace operation. In more than ten years of its deployment, UNAMID has been plagued by problems that both organizations have had to overcome. In that regard, through the analysis of the success of UNAMID, we can draw conclusions regarding the potential that this type of peace operation has on the future co-operation between the UN and regional organizations. Until the UN develops better complementarity mechanisms for co-operation with regional organizations, hybrid missions represent the best way of co-operation.
Zunanji akterji igrajo poglavitno vlogo pri upravljanju in reševanju konfliktov, saj s svojimi kapacitetami lahko prispevajo k reševanju vzroka konflikta in k delnemu spreminjanju ter izpolnjevanju ciljev sprtih strani. Med najbolj trdovratne konflikte uvrščamo verske in druge identitetne konflikte, saj identiteta vpliva na prepričanje posameznika in skupine o svoji vlogi oz. položaju v konfliktu. Prednost pri zaznavanju in reševanju tovrstnih konfliktov pa imajo zaradi svojega poznavanja območja in akterjev predvsem regionalne organizacije, med njimi tudi države članice Sveta za sodelovanje v zalivu (Gulf Cooperation Council – GCC), ki so dejavne pri upravljanju in reševanju izraelsko-palestinskega konflikta. Magistrska naloga preučuje vpliv verskega dejavnika na vlogo arabskih zalivskih držav pri reševanju konflikta od ustanovitve Izraela leta 1948 do katarske diplomatske krize leta 2017 ter posledice razmaha šiitsko-sunitskega razkola na njihovo vlogo. Kot kažejo ugotovitve, so arabske zalivske države v obdobju od leta 1948 do leta 2011 vztrajno poskušale rešiti konflikt v prid palestinskega prebivalstva, z razmahom šiitsko-sunitskega razkola med arabsko pomladjo pa je iranska grožnja zasenčila reševanje izraelsko-palestinskega konflikta. Zunanji akterji, predvsem regionalne organizacije, so torej občutljive na mednarodno in regionalno dogajanje ter morebitne spremembe dinamike konflikta. Slednje posledično vpliva na vlogo zunanjih akterjev pri reševanju konfliktov, ki se v luči sprememb strukturnega okolja iz pozitivne lahko prelevi v negativno. ; External actors play a key role in conflict management and resolution, as they can contribute to resolving the cause of the conflict and partially changing or meeting the goals of the conflicting parties. Among the most persistent conflicts are religious and other identity conflicts, since identity influences the belief of an individual and a group about their role in the conflict. Due to their knowledge of the region and actors, the advantage in detecting and resolving such conflicts lies particularly with regional organizations, including the Gulf Cooperation Council (GCC) member states, which are actively engaged in the management and resolution of the Israeli-Palestinian conflict. The master's thesis examines the influence of the religious factor on the role of the Arab Gulf states in resolving the Israeli-Palestinian conflict since the founding of Israel in 1948 up until the Qatar diplomatic crisis in 2017, and the consequences of the intensification of the Shiite-Sunni divide on their role. In the period between 1948 and 201 the Arab Gulf states persistently sought to resolve the conflict in favor of the Palestinian population ; however, with the intensification of the Shiite-Sunni divide during the Arab Spring, the Iranian threat overshadowed the resolution of the Israeli-Palestinian conflict. External actors, especially regional organizations, are therefore sensitive to international and regional developments, as well as possible changes in the dynamics of the conflict. The latter consequently influences the role of external actors in managing and resolving conflicts, which can change from positive to negative, in the light of changes to the structural environment.
Magistrsko delo raziskuje dejavnike uspešnosti mednarodnih režimov, ki jih preverjam na primeru preprečevanja tihotapljenja ljudi v času migrantske krize. Ta režim je bil med leti 2015 in 2018 na največji preizkušnji v svoji zgodovini, saj je zaradi migrantske krize število migrantov, ki so nezakonito prečkali meje Evropske unije preraslo njene zmogljivosti. Ljudje so se v želji po osnovnih človekovih pravicah začeli množično zatekati k nezakonitim in mnogokrat smrtno nevarnim načinom migriranja. Režim proti tihotapljenju migrantov je prejemal vse več kritik, vendar ga niso razvijali z namenom regulacije problema tako velikih razsežnosti. Zaradi pomanjkanja interesa je njegov namen povečanje državnega nadzora nad migracijami in meddržavnega sodelovanja. Režim je namreč lahko najuspešnejši takrat, ko vsi akterji upoštevajo vse njegove sestavine: norme, načela, pravila in pravila odločanja. V delu preverjam upoštevanje teh sestavin na primeru štirih mednarodnih organizacij: Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, Evropski policijski urad, Mednarodna organizacija kriminalistične policije in Urad Združenih narodov za droge in kriminal ter petih držav: Nemčija, Madžarska, Grčija, Francija in Slovenija. Trenutne politike, usmerjene k povečevanju povpraševanja po tihotapskih storitvah, je treba preoblikovati tako, da bodo identificirani dejavniki uspešnosti zaobjeli tudi izvorne države, ki bodo lahko začele prispevati svoj delež. ; This master's thesis explores the factors of effectiveness of international regimes that I test on the case of smuggling of migrants during the migrant crisis. This regime had its greatest trial in its history between the years 2015 and 2018 why because the migrant crisis increased the number of migrants that could legally cross the borders of the European Union. People, in the desire for basic human rights, began to massively resort to illegal and many times deadly ways of smuggling. The regime against the smuggling of migrants has begun to receive increasing criticism. However, it was not established with the aim to regulate the smuggling problem of such large proportions. Due to the lack of states' interest, its aim was to increase state control over migration and interstate cooperation. The regime can be most effective when all actors are concerned with all its components: norms, principles, rules and rules of decision-making. In the thesis I test the upkeeping of these components on four international organizations: Organization for security and cooperation in Europe, European union agency for law enforcement cooperation, International criminal police organization and United nations office on drugs and crime, and five countries: Germany, Hungary, Greece, France and Slovenia. Current policies are formed to increase the demand for smuggling services and need to be transformed in order for identified factors of effectiveness to capture countries of origin and make them contribute their share as well.
V magistrskem diplomskem delu je predstavljena Konvencija Združenih narodov proti korupciji, prvi in edini univerzalni mednarodnopravno zavezujoči protikorupcijski instrument. Ta je rezultat večletnih naporov številnih držav in iskanja potrebnega konsenza za njeno sprejetje, danes pa ima že 182 pogodbenic. Konvencija obravnava preventivne ukrepe, inkriminacijo, kazenski pregon, mednarodno sodelovanje, povračilo premoženja, strokovno pomoč in izmenjavo informacij. Vzpostavljen je ocenjevalni mehanizem implementacije Konvencije, ki se v ciklih posveča vsem njenim določbam, tudi pravno nezavezujočim, katerih število in odsotnost strogega režima izvrševanja neizbežno pomeni, da Konvencija sama po sebi ne bo odpravila korupcije. Kljub temu državam nudi skupni okvir na katerega se lahko oprejo ter dodatno vzpodbudo za sodelovanje. Zato je ključno uporabiti in po potrebi nadgraditi regionalne mehanizme, ki lahko kakovostno dopolnjujejo cilje Konvencije. Končno poročilo prvega cikla ocenjevanja implementacije III. in IV. poglavja je za Slovenijo vzpodbudno. Izdana so bila določena priporočila, a hkrati prepoznani številni primeri dobre prakse. Učinki Konvencije bodo vidni postopoma, ko in če bodo države upoštevale izdana priporočila, počakati pa je treba še na zaključek drugega cikla in s tem pregled II. in V. poglavja. Za prihodnost brez korupcije je bistveno, da ob spoštovanju nacionalne suverenosti države ohranijo voljo za skupen mednarodni boj, Konvencija pa zaenkrat deluje kot dober skupni imenovalec na tej poti. ; This master thesis analyses United Nations Convention against Corruption, first and only universal legally binding anti-corruption instrument. The latter is a result of years of efforts made by numerous states in search of required consensus to adopt a document, which has 182 parties by now. Convention deals with preventive measures, criminalization, law enforcement, international cooperation, asset recovery, technical assistance and information exchange. An implementation review mechanism has been established, which will address all the Convention's provisions in cycles, including the non-binding ones. The number of those and lack of a strict enforcement regime inevitably means that Convention on its own cannot put an end to corruption. What is crucial, is a common framework for states to lean on and above all, encouragement for cooperation. Therefore it is vital to utilize and, depending on the needs, upgrade existing regional mechanisms, which can complement goals of the Convention. Final report of the first review cycle of the implementation of chapters III. and IV. is reassuring for Slovenia. Certain recommendations were made, but numerous examples of good practice were also recognized. Effects of the entire Convention will be seen gradually, when and if states follow issued recommendations, plus we need to wait for the end of the second cycle and with it the review of chapters II. and V. For a future without corruption it is crucial that states, while respecting national sovereignty, preserve their will for the joint international fight. And so far Convention works as a good common denominator on this path.
Po terorističnih napadih Al Kaide v Združenih državah Amerike septembra 2001 se je dojemanje varnostni in groženj mednarodne skupnosti povsem spremenilo. Varnostni svet Organizacije združenih narodov je že dan po terorističnih napadih sprejel Resolucijo 1368 (2001), ki opredeli napade kot oborožen napad na Združene države Amerike in kot ogrožanje mednarodnega miru in mednarodne varnosti. Nepredvidljivo in spremenjeno varnostno okolje v svetu je zahtevalo takojšen odziv. Mednarodna skupnost kot vir ogrožanja identificira Afganistan. Še isto leto so z mandatom Organizacije združenih narodov vzpostavljene Mednarodne sile za pomoč v Afganistanu, katerih vodenje leta 2003 prevzame zveza Nato. Misijo, ki se je zaključila konec 2014, v letu 2015 nadomesti nebojna svetovalna Misija Odločna podpora in se izvaja še danes. Odziv na sodobne grožnje države rešujejo v medsebojnih zavezništvih ter delovanju v mednarodnih operacijah in misijah. Članstvo Republike Slovenije v zvezi Nato je prineslo obveznost izpolnjevanja zavez, ki so bile podane v pristopnem obdobju ter kasneje članstvu. Kot polnopravna članica poleg tega sodeluje v procesu oblikovanja in izvajanja varnostnih in obrambno političnih smernic. Republika Slovenija svoje obveznosti v Zavezništvu izpolnjuje tudi s sodelovanjem v mednarodnih operacijah in misijah, kot so Nato-vodene mednarodne operacije in misije v Afganistanu, kjer sodeluje od leta 2004. Vloga obveščevalno varnostnih služb pred napotitvijo, v času delovanja ter po zaključku delovanja slovenskih pripadnikov v Nato-vodenih operacijah je izjemno pomembna in ena od najbolj učinkovitih oblik zaščite lastnih sil. Ob upoštevanju omejenih resursov je mednarodno sodelovanje Republike Slovenije ključno pri zagotavljanju tovrstne podpore v Afganistanu. ; After the Al Qaeda terrorist attacks in the United States of America in September 2001, the perception of the security and threats of the international community has completely changed. A day after the terrorist attacks, the United Nations Security Council adopted Resolution 1368 (2001) defining attacks as an armed attack on the United States and as a threat to the international peace and international security. An unpredictable and changed security environment demanded an immediate response in the world. The international community identifies Afghanistan as a source of threat. In the same year, under the United Nations mandate, the International Security Assistance Force in Afghanistan was established and transformed in NATO-led mission in 2003. The mission that concluded at the end of 2014 was replaced today's ongoing by non-combat advisory Resolute Support Mission in the beginning of 2015. When responding to the modern threats countries develops mutual alliances and work together in international operations in missions. With membership in NATO, the Republic of Slovenia assumed responsibility for fulfilling the commitments made during the accession period in later on as a member of Alliance. As an Ally is involved in the process of designing and implementing security and defence policy guidelines. The Republic of Slovenia also fulfils its commitments in the Alliance by participating in international operations on missions such as NATO-led international operations in the mission in Afghanistan, where it has been participating since 2004. The role of intelligence security services before the deployment, during the operation and after the deployment is extremely important and is one of the most effective forms of force protection. Taking into account limited resources, the international cooperation is crucial for the Republic of Slovenia in providing such support in Afghanistan.
V uvodnem poglavju magistrskega dela smo opredelili problem, namen, cilje in hipoteze. Zapisali smo predpostavke in omejitve ter predstavili predvidene raziskovalne metode. V drugem poglavju smo predstavili prostovoljstvo in program Evropske prostovoljne službe. Ker je program Evropske prostovoljne službe vezan na mednarodni prostor, smo pozornost namenili tudi mednarodnemu prostovoljnemu delu. Predstavili smo celoten program Erasmus +, ki financira tudi program Evropske prostovoljne službe. Ker program Evropske prostovoljne službe zahteva tesno sodelovanje med zaposlenimi in prostovoljcem, smo v tretjem poglavju obdelali modele zadovoljstva pri delu, ker po našem mnenju zadovoljstvo zaposlenih vpliva na sodelovanje s prostovoljci. V nadaljevanju v četrtem poglavju smo predstavili razlike med kulturami, saj v našem primeru govorimo o mednarodnem prostovoljnem delu. Poznavanja in spoštovanje razlik med kulturami, lahko doprinese k uspešnemu sodelovanju med različnimi kulturami. V petem poglavju smo predstavili dve organizaciji, Društvo center za pomoč mladim iz Slovenije, in Občino Kuopio iz Finske. Organizaciji sta akreditirani za izvajanje projektov Evropske prostovoljne službe. Z predstavnikoma organizacije smo izvedeli intervju. S pomočjo intervjujev smo spoznali izkušnje in pomanjkljivosti organizacij pri pripravi, izvedbi in evalvaciji projektov Evropske prostovoljne službe. Na podlagi odgovorov intervjujev smo izvedeli SWOT analizo. V nadaljevanju pa pripravili predlog programa za pripravo zaposlenih na delo s prostovoljci iz tujine, kar smo si kot glavni cilj zadali v uvodu magistrskega dela. ; In the introductory chapter of the master thesis we have identified the problem, purpose, objectives and hypotheses. We have wrote assumptions and limitations. We have present the intended research methods as well. In the second chapter we have presented the volunteering and the European Voluntary Service. Since the program European voluntary service is linked to the international area, we have also focused on the international volunteer work. We presented the entire program Erasmus +, by which European voluntary service is funded. Since the European Voluntary Service program requires close cooperation between employees and volunteers, in the third chapter we have analyzed models of job satisfaction because, in our view, employee satisfaction has impact on the cooperation with volunteers. In the fourth chapter, we present the differences between cultures, as in our case, we are talking about international volunteering. Knowledge of and respect for differences among cultures, may contribute to the successful cooperation between different cultures. In the fifth chapter, we present the two organizations, the Youth Aid Center Association from Slovenia, and the Municipality of Kuopio from Finland. The both organizations are accredited for implementation of European Voluntary Service. We have make an interview with the representatives of the both organizations. Through interviews we have learned about experiences and shortcomings of organizations in the preparation, implementation and evaluation of projects of European Voluntary Service. Based on the responses of interviews we have make SWOT analysis. After that we have prepare a draft of program for preparing employees to work with volunteers from abroad, which we have set as a main objective for the thesis in the introduction chapter.
Evropska unija se je na pragu leta 2011 začela srečevati s prvimi begunci, ki so pribežali z bojnih območjih Sirije in drugih držav Bližnjega vzhoda ter islamskih držav Severne Afrike in skušali ujeti svojo svobodo, osebno varnost in prihodnost prav v državah članicah Evropske unije. Politična kriza in vojna na Bližnjem vzhodu nista pojenjali, še več, vsak dan je na tisoče ljudi po sredozemskih in balkanski poti skušalo prebežati v Evropo. Evropska unija je leta 2015 z vrhuncem migracijskih tokov v Evropo doživljala najhujšo begunsko krizo po drugi svetovni vojni. Znašla se je pred hudim migracijskim vprašanjem, na katerega pa je sama našla odgovor v pomoči in sodelovanju Turčije – države, ki je pred 69 leti zaprosila za članstvo v Evropski uniji, vendar do danes še ni postala njena polnopravna članica. Turčija danes gosti največji delež sirskih beguncev na svetu – 3,6 milijona. Z Evropsko unijo sta po mnogih letih njunega intenzivnega političnega delovanja in diplomacije odprli novo poglavje sodelovanja, lahko bi ga poimenovala kar migracijsko sodelovanje, skovali sta skupno migracijsko politiko, le ta pa je bila ovekovečena 18. marca 2016 s podpisom izjave EU-Turčija, katere namen je bil ustaviti tok nedovoljenih migracij preko balkanske poti iz Turčije v Evropsko unijo in ga nadomestiti z organiziranimi, varnimi in zakonitimi potmi v Evropo. Seveda ni ostalo zgolj in samo pri turški uslugi Evropski uniji, le-ta je bila za to pripravljena dobro plačati, skupno je Turčiji namenila tri milijarde evrov in ji obljubila še druge ugodnosti, med drugim vizumsko liberalizacijo. V Evropski uniji se danes nahaja več kot 1,8 milijona beguncev. Mnoge Evropejce skrbi za osebno varnost, Evropsko unijo pa za nacionalno in mednarodno, med najbolj rizične varnostne implikacije, ki so jih s seboj prinesli begunci, se najpogosteje uvrščata terorizem in organiziran kriminal - tihotapljenje migrantov. ; At the beginning of 2011, the European Union faced the first refugees fleeing from the war-torn areas of Syria, other Middle East countries and Islamic countries of North Africa, trying to secure their freedom, personal safety and future in the member states of the European Union. The political crisis and war in the Middle East did not subside, on the contrary, every day thousands of people took the Mediterranean and Balkan routes to reach Europe. In 2015, when migration flows into Europe peaked, the European Union experienced the worst refugee crisis after the Second World War. The EU had to face a grave migration issue and eventually settled it with the help and in cooperation with Turkey – country that 69 years ago applied for the membership in the European Union but has not become its full member to this day. Turkey today hosts the largest share of Syrian refugees in the world – 3,6 million, and after many years of intensive political activity and diplomacy, it started a new chapter of cooperation with the European Union, we could call it migration cooperation. Together, they forged a common migration policy by signing the EU-Turkey Statement on 18th March 2016. Its aim was to put a halt to the irregular migration flows on the Balkan route from Turkey to the European Union and to replace it with organised, safe and legal ways to enter Europe. Of course, Turkey was not merely doing a favour to the European Union and the EU was ready to pay well in exchange, sending 3 billion euros to Turkey and promising other benefits, including visa liberalisation. Today, there are more than 1,8 million refugees in the European Union. Many Europeans worry about their personal safety and the European Union is concerned about the national and international security. As the riskiest security implications brought by refugees are most often mentioned terrorism and organised crime – smuggling of migrants.
Globalizirani svet, v katerem živimo danes, je zaznamovan z gospodarsko odvisnostjo, ki jo lahko merimo z medsebojnim sodelovanjem držav. Zaradi tega je tudi gospodarstvo z leti prevzelo osrednjo vlogo pri diplomatskem delovanju. Razlika med tradicionalno in moderno diplomacijo je vse manjša. Gospodarska diplomacija je postopoma postala osrednja aktivnost diplomacije in mednarodnih odnosov. Analizirana in obdelana je bila na teoretičnem področju, kjer jo lahko razumemo kot sredstvo zunanje politike. To velja tudi za Republiko Hrvaško, ki je država z zelo dolgo zgodovino diplomacije. Že v času Dubrovniške republike je oblast prepoznala pomen mednarodnega sodelovanja za doseganje medsebojnih koristi. Tudi danes, v globaliziranem svetu, lahko prepoznamo pomen gospodarske odvisnosti in s tem tudi intenziviranja gospodarskih odnosov med državami. Da bi gospodarsko dobro sodelovala z ostalimi državami, je tudi Hrvaška razvila model gospodarske diplomacije, s katerim lahko zaščiti svojo gospodarsko rast in razvoj ter se pozicionira v mednarodnem okolju. Veliko vlogo pri tem ima Hrvaška gospodarska zbornica, ki je odprla svoja Predstavništva v različnih delih sveta. Cilj tega delovanja je promocija hrvaških podjetnikov ter privabljanje tujih naložb in s tem tudi večanje ugleda države v mednarodni areni. Hrvaška gospodarska zbornica ima velik vpliv na hrvaško gospodarstvo zaradi delovanja v tretjih državah, kjer sodeluje pri organizaciji sejmov in celotni promociji države. Tako delovanje Hrvaške gospodarske zbornice predstavlja most med državo in gospodarstvom in je zaradi aktivne udeležbe na mednarodnih trgih njeno delovanje velikega pomena za hrvaško zunanjo politiko in (gospodarsko) diplomacijo. ; The globalized world we live in today is marked by economic dependance, which can be measured by the mutual cooperation of countries. As a result, the economy has also taken on a central role in diplomatic action over the years. The gap between traditional and modern diplomacy is getting weaker, since they often overlap. Economic diplomacy has gradually become a central activity of diplomacy and international relations. Economic diplomacy has been analyzed in the theoretical field, is understood as means of foreign policy. This also applies to the Republic of Croatia, a country with a long history of diplomacy. The authorities in the times of the Republic of Dubrovnik already recognized the importance of economic dependance and thus the intensification of economic relations between countries. In order to cooperate economically with other countries, Croatia has also developed a model of economic diplomacy with which it can protect its economic growth and development, while also positioning itself in the international environment. The Croatian Chamber of Commerce plays an important role with opening different Representative Offices all over the world. The aim of these operations is to promote Croatian enterpreneurs and attract foreign investment. The Croatian Chamber of Commerce has a great influence on the Croatian economy, especially because of its operations in third countries. Thus, operations of the Croatian Chamber of Commerce represent a bridge between the state and the economy, and due to its active participation in international markets, its operations are important for Croatian foreign policy and (economic) diplomacy.
Doktorska disertacija preučuje specifično usmeritev mednarodne ekonomije, in sicer področje politik razvojne pomoči. Znotraj tega vsebinskega okvirja smo se osredotočili na njeno učinkovitost predvsem zaradi aktualnosti problematike kot številnih s tem povezanih globalnih izzivov. Razvojna pomoč, kot osrednja tematika disertacije, predstavlja temeljni koncept, s katerim države poskušajo razreševati razvojne razlike v svetu. Preučevanje učinkovitosti razvojne pomoči je v okviru ekonomskih znanosti zelo perspektiven koncept, predvsem zaradi dejstva, da je prepad med razvitimi državami globalnega severa in globalnega juga večji kot kadarkoli, dosedanje študije, kot tudi modeli razreševanja pa niso ponudili učinkovitih rešitev za spremembe oz. izboljšanje trenutnega stanja. Vse omenjeno smo preučevali na skupini držav Afrike, Karibov in Pacifika (AKP) iz dveh glavnih razlogov. Prvič, ker je velika večina držav v skupini dolgoletnih prejemnic razvojne pomoči, in drugič, ker omogoča dobro podlago za preučevanje, saj v njo spadajo tako najrevnejše podsaharske države, kot tudi otoške države, ki so v zadnjih letih doživele hiter gospodarski napredek. Struktura disertacije temelji tako na teoretičnem kot tudi aplikativnem delu. V prvem delu, tako predstavimo temeljne teoretične pojme iz razvojne ekonomije odnosov sever-jug, zgodovino sodelovanja držav AKP-ja z različnimi mednarodnimi akterji in teoretične opredelitve razvojne pomoči in njene učinkovitosti. Drugi del je namenjen aplikativni raziskavi učinkovitosti politik razvojne pomoči. Države skupine AKP smo tako razdelili v dve skupini. V skupino A, kjer so tiste, ki so prejele več razvojne pomoči, in skupino B, kjer so tiste, ki so prejele manj. Predpostavljali smo, da so države, ki so prejele več razvojne pomoči, naredile večji razvojni napredek. Njihov napredek smo preučevali na petih ekonomskih in socialnih razvojnih indikatorjih: BDP na prebivalca, obseg izvoza blaga in storitev, smrtnosti otrok do petega leta starosti, rast pričakovane življenjske dobe in število migracij. Na podlagi pridobljenih rezultatov za posamezno področje smo nato generalno sklepali ali so politike razvojne pomoči dosegle svoj namen, torej ali so bile učinkovite. Iz vsebinskega vidika je disertacija izvirni doprinos k ekonomski znanosti pri preučevanju problematike sedanjega sistema podeljevanja razvojne pomoči in posledično njene učinkovitosti, raziskovanja razvojne problematike v državah skupine AKP ter predlogom razreševanja sodobnih izzivov mednarodnega razvoja. Prav tako zapolnjuje vrzel pri preučevanju koncepta mednarodnega razvoja s kvalitativnimi metodami raziskovanja, saj so obstoječe raziskave izrazito kvantificirane. Ker je disertacija napisana v slovenskem jeziku je tudi prispevek k maloštevilni literaturi na tem področju in k nadaljnjem raziskovanju mednarodne razvojne problematike in s tem povezanih globalnih izzivov. ; This PhD dissertation studies a specific direction of international economics — the field of development aid policies, and focuses on its efficiency, mainly due to the relevance of the issue, since it is associated with numerous global challenges. Development aid, as the central theme of this dissertation presents the underlying concept, with which countries attempt to resolve developmental differences around the world. Studying the efficiency of development aid in terms of economic sciences is a very promising concept, mainly due to the fact that the gap between the developed countries of the global South and the global North is larger than ever, and current studies, nor resolution models, offered any effective solutions for changing or improving the current state. All of the above was studied on the African, Caribbean and Pacific Group of States (ACP) for two main reasons: Firstly, because the vast majority of these countries is a long-term beneficiary of development aid and secondly, because this provides us with a sound foundation for studying, including both the poorest Sub-Saharan countries and island states, which experienced rapid economic development in recent years. Thus the structure of this dissertation relies on both theory and application. The first part presents the fundamental theoretical terms from developmental economics, North-South relations, the history of cooperation among ACP countries with various international players and theoretical determination of development aid and its efficiency. The second part is intended for applied research of the efficiency of development aid policies. ACP countries were divided into two groups, group A with those receiving the most development aid and groups B with those receiving the least. We presumed that countries that received the most development aid made the most progress. Their progress was studied according top five economic and social indicators of development: GDP per capita, exports of goods and services, mortality of children under five years of age, growth in life expectancy and the number of migrations. Based on data retrieved for specific fields, we generally presumed whether development aid policies had achieved its purpose – if they were efficient. From the substantive aspect, this dissertation is an original contribution to the science of economics in its study of the problems in the existing system for distributing development aid and consequently its efficiency, to research of development problems in ACP countries and to proposals for meeting the modern challenges of international development. It also fills the gap in the study of the concept of international development through qualitative research methods, since existing research is extensively quantified. Since this dissertation is originally in Slovenian, it also adds to the scarce literature in this field and to future research of international developmental issues and the global challenges they bring.
Predmet magistrskega dela se nanaša na analizo stanja internacionalizacije visokega šolstva v Sloveniji in postopke vpisa tujih študentov oziroma procesne ovire pri vpisovanju tujcev iz tretjih držav (npr. vpisni roki, presoja dokazil ali (ne)sodelovanje med organi). Ključne ugotovitve na podlagi kvantitativnih metod, kjer sem analizirala javne statistične podatke, in kvalitativnih metod z analizo zakonodaje in s polstrukturiranimi intervjuji, so, da obstaja dokaj velika nekompatibilnost postopkov med univerzami, Ministrstvom za zunanje zadeve v povezavi z upravnimi enotami ter Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport in pri pridobivanju dovoljenj za začasno prebivanje v času študija pri tujcih iz tretjih držav. Opravljena je bila tudi mednarodna primerjava s Finsko, ki kaže visoko ciljno usmerjenost v internacionalizacijo in je enako kot Slovenija članica EU. Skozi raziskavo so bile potrjene podane izhodiščne hipoteze. Internacionalizacija za vse deležnike prinaša koristi. Toda rokovnik vpisnih opravil šolskega ministrstva in univerz, npr. Univerze v Mariboru, ni prilagojen tujcem iz tretjih držav. Tudi domet smiselne rabe Zakona o splošnem upravnem postopku v visokem šolstvu ni jasen. Posledica teh pojavov so predolgi postopki in dejanski prihod študentov v Slovenijo šele sredi študijskega obdobja, kar otežuje konkurenčnost slovenskih univerz. Normativni okvir vpisa tujih študentov in še bolj njegovo (ne)izvajanje pri nas tako nista povsem usklajena s cilji internacionalizacije visokega šolstva, kar potrjuje tudi bolj učinkovit sistem istovrstnih postopkov na Finskem. Rezultati magistrskega dela pa so prikazali pozitivne zglede in smeri razvoja, s katerimi bi lahko Slovenija v bodoče regulirala in izvajala vpise tujcev iz tretjih držav. ; The subject of this master's thesis deals with the analysis of the internationalization of higher education in Slovenia and the procedures for enrolment of foreign students or the procedural barriers in regard to the enrolment of candidates from the third world countries, (e. g. enrolment deadlines, assessment of certificates or (non) cooperation between authorities). The key findings, based on quantitative methods employing the analysis of public statistics data, and qualitative methods employing legislation analysis and semi-structured interviews, are that for foreigners from the third world countries there is a rather high incompatibility of procedures between universities, the Ministry of Foreign Affairs in relation to administrative units and the Ministry of Education, Science and Sport in regard of obtaining temporary residence permits while studying. The research, further on, includes an international comparison with Finland, which is highly goal oriented towards internationalization and is the same as Slovenia member state of the European Union. Through the research, the baseline hypotheses were confirmed. Internationalization brings benefits for all stakeholders. But the schedule of enrolment tasks of the school ministry and universities, e.g. the University of Maribor is not suitable for foreigners from the third world countries. Also, the scope of meaningful use of the General Administrative Procedure Act in higher education is not clear. These phenomena result in lengthy procedures and the actual arrival of students to Slovenia only in the middle of the study period, which consequently hinders the competitiveness of Slovenian universities. The normative framework of enrolment of foreign students and, even more so, its (non) implementation in Slovenia are, thus, not completely in line with the goals of internationalization of higher education, which also confirms a more efficient system of similar procedures in Finland. The results of the master's thesis showed positive examples and directions of development, with which Slovenia could regulate and implement the enrolment of foreigners from the third world countries in the future.
V magistrskem delu smo raziskali dejavnike poslovnih pogajanj med partnerji iz Slovenije v odnosu s partnerji iz držav razpadle Jugoslavije. Opisani so dejavniki in karakteristike poslovnih pogajanj v splošnem pomenu, kot tudi vpliv dejavnikov kulture, ki se odražajo v sklopu mednarodnih poslovnih odnosov in pogajanj. Kulturna dejstva so temelj, na katerem slonijo poslovni odnosi, kadar se v procesu srečujejo poslovni partnerji iz različnih držav, kar pomeni, da moramo biti pozorni na razlike v komunikacijskem procesu, spoštovanju tuje kulture in njihovih navad, ponekod celo religije. Razlike med našimi in tujimi dejavniki kulture, oz. vsaj poznavanje in spoštovanje le-teh, so ključ za graditev in ohranjanje dolgoročnih poslovnih odnosov. Razlike so pravzaprav prisotne povsod, ne le na globalni ravni poslovanja, najdemo jih že tudi na lokalni ravni, saj so si podjetja, njihove usmeritve in cilji, drugačni. Potrebno se je prilagoditi drugim, če želimo doseči nekaj, kar nam predstavlja korist. Soočanje in osvajanje medkulturnih razlik nam pomaga pri razumevanju medkulturnih dimenzij, pri čemer se je potrebno zavedati, da se bomo tega učili skozi celotno življenje. Kultura je namreč širok spekter pojmov, družbenih norm in vrednot, da bi jih lahko popolnoma prevzeli in se z njimi popolnoma poistovetili. V magistrskem delu so zaradi tega razloga predstavljeni le določeni dejavniki in definicije. Teoretični del ob definicijah in opredelitvah poslovnih pogajanj in mednarodnih pogajanj vsebuje še predstavitev držav nekdanje Jugoslavije, v raziskovalnem delu pa smo povzeli še dejanske izkušnje respondentov poglobljenega intervjuja, ter pridobili pomembne informacije in smernice, ki bodo koristno predstavljene za druge poslovneže, ki že aktivno sodelujejo ali pa imajo namen v prihodnosti sodelovati s poslovnimi partnerji v raziskovani regiji. V sklepnem delu so povzete glavne ugotovitve, in sicer lahko zapišemo, da je za uspešna poslovna pogajanja z državami, ki so nekoč sestavljale mogočno Jugoslavijo, potrebno poznavanje oz. bolje rečeno spoštovanje njihove religije, ki je ponekod zelo izrazita, dejavnik, ki pa zagotavlja pristne in dolgoročne odnose z njimi, pa je faktor človečnosti. Odnosi namreč temeljijo na poznavanju ljudi na osebni in poslovni ravni, ki ju je potrebno usklajeno vzdrževati (tudi v času, kadar nismo v proaktivnem sodelovanju s partnerjem, je potrebno ohranjanje odnosa v obliki osebnega stika in poslovnih daril). Prav tako smo ugotovili tudi, da se način pogajanj iz držav nekdanje Jugoslavije ne razlikuje več močno od evropskega, saj aktivno stremijo evropskim standardom. ; In this work, we examined the factors of business negotiations between partners from Slovenia in relation to partners that came from the stats of former Yugoslavija. The factors and characteristics of business negotiations in the general sense are described, as well as the influence of cultural factors, which are reflected in the framework of international business relations and negotiations. Cultural facts are the foundation upon which business relations are based, when business partners from different countries meet in the process, and that means that we must pay attention to the differences in the communication process, respect for foreign culture and their habits, and sometimes even religion. Differences between our and foreign factors of culture, at least knowing and respecting them, are the key to building and maintaining long-term business relationships. The differences are actually present everywhere, not only at the global level of business, but also at the local level, as companies, their policies and goals are different. It is necessary to adapt to others if we are to achieve something that benefits us. Facing and conquering intercultural differences helps us to understand intercultural dimensions, and we must be aware that we will learn this throughout our lives. Culture is a wide range of concepts, social norms and values, so that they can be completely taken over and fully identified with them. For this reason, in this work only certain factors and definitions are presented. Theoretical part of this work contains the definitions of negotiations and the international negotiations. There is also the presentation of countries that form ex Yugoslavija, while while in the empirical part of this work we summarized the actual experiences of the employees, that have been conducted in the in-depth interview, and obtained important information and guidelines that will be usefully presented to other business people who are already actively involved or have the intention to cooperate with business partners in the research region in the future. The concluding part summarizes the main findings. We can say, that for successful negotiation in the countries of former Yugoslavija, you need to know ther religion and respect it, and that is the factor that will guarantee long term relationships with them. Most of all, they need you to be a person, a good man. Personal relations are more important than making business, relationships are based on knowledge of people on a personal and business level, which need to be maintained in a coordinated manner (even when we are not in proactive cooperation with a partner, it is necessary to maintain a relationship, to contact or to visit them, to bring them gifts). We can also conclude that the way of negotiations in the countries of the former Yugoslavia does not differ much more strongly than the European one, since they actively strive for European standards.
Namen dela je predvsem proučiti oblikovanje, delovanje, vlogo in pomen Demosa kot instrumenta in akterja nacionalne emancipacije in demokratične tranzicije na Slovenskem. Pred osrednjim delom analize so opredeljeni ključni pojmi in koncepti: definicija nacionalizma ter glavni teoretični pristopi k nacionalizmu, opredelitev demokracije in demokratizacije. Za celovito razumevanje vloge in pomena posameznih političnih akterjev, kakršen je bil konec osemdesetih in v začetku devetdesetih Demos, je potrebno dobro poznati zgodovinske okoliščine. Najprej sem v poglavju o zgodovinskih mejnikih oblikovanja slovenske nacionalne identitete poskušala dokazati, da pomembni procesi v osemdesetih in devetdesetih letih niso vznikli sami od sebe, ampak imajo dolgo zgodovinsko podlago. V nadaljevanju obravnavam širjenje političnega prostora, obdobje liberalizacije in razcveta civilne družbe ter ključne procese in dogodke na poti v pluralno družbo. Procesi liberalizacije so soustvarjali tudi politično okolje, v katerem je začela nastajati politična opozicija. Konec osemdesetih let, tik pred nastankom Demosa, sta se izoblikovala dva konsistentna in nekompatibilna narodno-politična programa, ki sta simbolizirala politično polarizacijo. Nove, alternativne 'zveze' so se začele povezovati v pričakovanju demokratičnih volitev in soočenja s skupino družbenopolitičnih organizacij z Zvezo komunistov na čelu. Osrednji del disertacije predstavlja obravnava Demosa, akterja demokratizacije. Znotraj tega obdobja namenjam posebno pozornost najvidnejši osebnosti združene demokratične opozicije Jožetu Pučniku, analiziram predvolilne programe, rezultate volitev, ter oblikovanje novih oblastnih organov. V tem kontekstu analiziram tudi njihovo sodelovanje s Predsedstvom republike Slovenije. V nadaljevanju orišem vlogo Demosa v osamosvojitvenih procesih. Demos je v svojih glavnih namerah uspel, kljub temu, da ga niso ustrezno podpirali mediji, ni imel ustrezne zaslombe v gospodarstvu, pa tudi ne v državni upravi in, razen slovenske vojske in do neke mere policije, v represivnih organih oblasti. Kljub temu je uresničil glavne cilje, za uspešno izpeljano tranzicijo oziroma bolj popolno in konsolidirano demokratizacijo pa mu je zmanjkalo tako časa kot politične moči. Proces uvedbe demokracije, kot drugi od Demosovih ciljev, je bil uresničen v institucionalnem smislu, z vzpostavitvijo temeljnih demokratičnih struktur. Istočasno pa je bil Demos ključni dejavnik ne le pri oblikovanju splošnega soglasja o nujnosti osamosvojitve slovenskega naroda, ki se izraža v visokem rezultatu slovenskega plebiscita 23. decembra 1990, ampak je bil tudi glavni akter in instrument nacionalne osamosvojitve, obrambe slovenske samostojnosti v vojni za Slovenijo ter mednarodnega priznanja. ; The purpose of the thesis is primarily to examine the creation, operations, role and importance of Demos – Democratic Opposition of Slovenia as an instrument and actor of national emancipation and democratic transition in Slovenia. Prior to the central part of the analysis key terms and concepts are identified: definition of nationalism and the main theoretical approaches to nationalism, definition of democracy and democratization. For comprehensive understanding of the role and importance of individual political actors, like Demos was in the late eighties and early nineties, we should also be familiar with historical circumstances. At first I tried to stress that the main events and processes in the eighties and nineties had not emerged by themselves but were results of long historical development. Next I discuss broadening of political space, a period of liberalization and flourishing of civil society and also key processes and events on the way to a pluralistic society. The liberalization processes co-created also the political environment, in which the political opposition started to take shape. At the end of the eighties, just before the establishment of Demos, two consistent and incompatible national-political programmes were formed which symbolized the political polarization. New, alternative 'unions' began to link pending democratic elections and confrontations with a group of the so-called socio-political organizations with the Communists Party at the head. The central part of the thesis is the analysis of Demos, the actor of democratization. Within this period I pay particular attention to Jože Pučnik, the most prominent personality of the united democratic opposition, I analyse election programs, results of elections and the creation of new public authorities. In this context, I analyse also their cooperation with the Presidency of the Republic of Slovenia and outline the role of Demos in the independence processes. Demos succeeded in its main intentions, despite the fact that it had not adequate support of the media, no support of the economy nor in the public service and, with the exception of the Slovenian Army and to some extent police forces, the repressive authorities. Despite all these Demos accomplished its main objectives, however, for a successful transition or a more complete and consolidated democratization it ran out of time and political power. The process of introducing democracy was realized in a formal sense, with the establishment of basic democratic structures. At the same time Demos was a key factor in the creation of the general consensus on the necessity of the Slovenian independency which is shown in the high score of the plebiscite on 23rd Dec 1990. Demos was also the key actor and an instrument of the national independence process, the defence of the Slovenian territory in the war for Slovenia as well as in the process of the international recognition of the new Slovenian sovereign state.