Suchergebnisse

The main goal of this paper is a critical consideration of the extremely ecocentric current of anarchism, which is called anarcho-primitivism. We believe that anarcho-primitivism, as an ideology that advocates the complete abolition of civilizational achievements and return to the stages of hunter-gatherers, is one of the failed responses to the crisis of the Western left, which arose during the 1970s. In order to better critically analyze anarcho-primitivism, it is necessary, above all, to determine its basic postulates as well as the causes of its emergence. This will be followed by a detailed critique of his philosophical roots and the political and ideological solutions he provides. Anarcho-primitivist ahistoricism, which implies that all of humanity can easily return to pre-civilization levels, its irrational romanticism, extreme anti-technologal stances and simplification of basic leftist postulates are just ways for the frustrated left to escape from tackling the concrete problems of modernity. Therefore, anarcho-primitivism can also be defined as a fading form of postmodern thought, created through inconsistent eclecticism. Primitivists, therefore, do not represent a serious movement that could disrupt the current status quo, but only a handful of self-sufficient intellectuals and activists. In this paper, through a critical analysis of anarcho-primitivism, it will be shown how its weak political-practical action potential arises from its intellectual inconsistency, which is why anarcho-primitivism can be characterized as an extreme margin in the spectrum of anti-systemic thought.

Pasak Juhos Saatsi pasiūlyto minimaliojo realizmo, vyksta teorinė mokslo pažanga. Ši koncepcija sukurta pesimistinei indukcijai įveikti, vidurio pozicijai tarp mokslinio realizmo ir instrumentalizmo užimti bei mokslo teorijų sėkmei paaiškinti. Šiame straipsnyje pateikiami du prieštaravimai minimaliajam realizmui. Pirma, nėra aišku, ar minimalusis realizmas išties yra tarp realizmo ir instrumentalizmo, nes instrumentalizmas neplaukia iš minimaliojo realizmo. Antra, nėra aišku ar minimalusis realizmas gali paaiškinti mokslo teorijų sėkmę, nes abejotina, ar teorinė pažanga daro sėkmę tikėtiną. Be šių dviejų prieštaravimų, straipsnyje formuluojama ir kritikuojama nauja pozicija, kuri iš tikrųjų atsiduria tarp realizmo ir instrumnetalizmo.

1980 m. lapkričio 24–25 dienomis Vilniuje įvyko respublikinė mokslinė konferencija "Dabarties buržuazinės filosofijos sąmonės koncepcijų kritika". Įžanginiame žodyje buvo pažymėta, kad sąmonės filosofijos problemos yra ta sritis, kurioje kryžiuojasi įvairios buržuazinės filosofijos kryptys. Jų problemų marksistinė kritika yra aktualus idėjinis bei teorinis tarybinių filosofų uždavinys. Nemažai pranešimų buvo skirta E. Husserlio transcendentalinio idealizmo kritinei analizei, taip pat nagrinėta fenomenologijos įtaka katalikiškajai etikai, M. Heideggerio būties ir sąmonės problemai.

In the article the author offers a brief sketch of the history and different meanings of criticism as they were formed over the last three centuries. He points out the original meaning of the usage of the term and then points to the narrower meaning, especially that found in art criticism. He then claims that a large portion of art criticism has retained its essence and meaning unchanged since its beginning and that this is also true insofar as it has not changed when art is compared with new media and Chinese art. The author also notes that art criticism represents an important constituent part of art proper. ; V svojem članku prikaže avtor kratek potek zgodovine in različnih pomenov kritike kot so se ti oblikovali skozi zadnja tri stoletja. Pokaže na izvorni pomen tega izraza ter nato na razvoj kritike v angleškem družbenem, kulturnem in političnem prostoru, kjer je kritika vedno bolj postajala kulturna kritika. Opozori na njun današnji pomen. Čeprav je kritika danes izgubila jasno vsebino, to ni zmanjšalo njene tehtnosti in pomena pa naj je šlo za kritiko novih medijev ali kitajske umetnosti. Avtor tudi opozori, da tvori umetnostna kritika pomembno konstituanto umetnosti kot take.

Književnu kritika M. Festinija počinje studioznim pristupom djelima F, De Sanctisa, B. Crocea, A Gramseija, za koje kaže da su posredovali u stvaranju novog esleličkog sistema, lako ne zazire od njihova metodološkog pristupa, oslanja se na intuiciju i znanje za stvaranje vlastitog kritičkog stila. Istražujući koliko je taj stil autentičan, autor pronalazi da je polazište književni tekst, koji. prema njemu, živi zahvaljujući etičkim, litozolskim, estetskim, prvenstveno ljudskim komponentama. Nataložene sudove uzima u razmatranje, ali nisu presudni u zaključivanju. U književnim istraživanjima M. Feslinija prevladavaju talijanske teme.Posebno mjesto zauzimaju Dante i Petrarca, kod kojih traži još neotkrivene žive stihove i poruke koje nije progutalo vrijeme. Analitički pristupa kritičkim mislima i esteličkim principima Dalmatinca G. I'olilea koji Ariostova Oriunda furiosa polemički brani od pristrane kritike. Najveći broj radova posvećeno je suvemenim talijanskim književnim stvaraocima,I. Svcvu, R. Bacchelliju, E. Vittoriniju, I. Siloneu, Toniasiju di Lampedusa i drugima Prije sažimanja impresija i izricanja sudova, njihova djela prolaze kroz proces čitanja, razmišljanja, poniranja u misaonu bit, otkrivanja smisla. Sličnom procesu podvrgnute su i ostale teme - dalmatinske, komparativne, istinske. Zaključne kritičke riječi o izvornom književnom, teoretskom, kritičkom djelu ne predstavljaju rekonstrukciju složene istraživačke operacije, već se oformljuju kao proizvod vlastitog kreativnog duha koji provijava svuda. Na osnovu analize znanstvenih radova iz književnosti autor dolazi do konstatacije da je P'estinijeva kritička riječ osmišljena i originalna, sinteze autentične, zaključci prihvatljivi i da predstavlja nezaobilazan prilog talijanskoj, a s komparativnim i dalmatinskim temama i hrvatskoj književnoj povijesti.

Straipsnio tikslas – atskleisti Leo Strausso abejingumo moralės filosofijai ištakas. Šio autoriaus 1930–1932 metų darbai rodo moderniosios filosofijos ir istorizmo kritikų suaugimą. Šių dviejų kritikų ryšio analizė leidžia paaiškinti Strausso visai kūrybai būdingo abejingumo moralės filosofijai ištakas. Kritikuodamas istorizmą, jis atsisako moralinių vertinimų, nes tai nesuderinama su jo filosofijos samprata. Straussas gina nesibaigiančiu tiesos ieškojimu pagrįstą, bet moraliai neįsipareigojusią filosofiją. Jo filosofijos samprata lemia siūlomos istorizmo kritikos vienpusiškumą.

No more published in this edition. ; Mode of access: Internet. ; Copy imperfect: p. 669-678 missing.

Besedilo izhaja iz teze, da se je, ko govorimo o Nietzschejevi kritiki objektivnosti, nemogoče izogniti naslednjemu problemu: objektivnost in kritika sta za Nietzscheja dva obraza iste težnje, ki ju bo »filozofija prihodnosti« morala znati preseči v višji formi filozofskega »kreiranja novih vrednot«. S tega gledišča je mogoče razložiti tudi Nietzschejevo odločitev, da je glavno težišče svoje kritike usmeril v intervencijo zoper potekajoči proces, ki ga imenuje Rangverschiebung, »premena v rangiranju« razmerja med filozofijo in znanostjo. Na ta način filozofsko kritiko že v izhodišču postavi na teren, ki ji onemogoča slediti idealu objektivnosti, h kateremu sicer spontano inklinira. Prvi del besedila obravnava epistemološki vidik Nietzschejeve kritike objektivnosti, se pravi, pojasni zakaj (in kako) je Nietzsche zavračal vse obstoječe filozofske kriterije utemeljitve objektivnega spoznanja. Drugi del besedila pa pojasnjuje na kakšen način je po Nietzscheju mogoče intervenirati v proces »premene v rangiranju« razmerja med filozofijo in znanostjo, ki v končni fazi vodi proti škodljivemu popolnemu monopolu ideala znanstvene objektivnosti nad resnico.

Avtor zagovarja tezo, da je Newtonova vzpostavitev razlikovanja med absolutnim in relativnim gibanjem, tj. zavrnitev opredelitve gibanja v razmerju do zaznavnih stvari, v »Sholiji o času, prostoru, mestu in gibanju« iz Matematičnih principov filozofije narave v veliki meri rezultat njegovega kritičnega obračuna z Descartesovo filozofijo narave. To je razvidno iz primerjave »Sholije«, v kateri Descartes sicer ni omenjen, z Newtonovo izrecno kritiko Descartesa v rokopisu De gravitatione. Pozitivni rezultati Newtonovega kritičnega soočenja z Descartesovim pojmovanjem gibanja so namreč skoraj v celoti identični njegovi teoriji gibanja iz »Sholije«: definicija gibanja mora zadevati celotno telo in ne samo njegove površine; vanjo je treba namesto »vzajemnega prenosa« vključiti silo, ki je vzrok fizičnega gibanja; gibanje teles je enakomerno hitro in premo, kar pa je mogoče doseči samo znotraj okvira absolutnega prostora oz. razsežnosti. Kar zadeva teorijo gibanja, je bil Newtonov filozofski izziv torej vseskozi Descartes.