Suchergebnisse

Straipsnio tikslas – atskleisti Leo Strausso abejingumo moralės filosofijai ištakas. Šio autoriaus 1930–1932 metų darbai rodo moderniosios filosofijos ir istorizmo kritikų suaugimą. Šių dviejų kritikų ryšio analizė leidžia paaiškinti Strausso visai kūrybai būdingo abejingumo moralės filosofijai ištakas. Kritikuodamas istorizmą, jis atsisako moralinių vertinimų, nes tai nesuderinama su jo filosofijos samprata. Straussas gina nesibaigiančiu tiesos ieškojimu pagrįstą, bet moraliai neįsipareigojusią filosofiją. Jo filosofijos samprata lemia siūlomos istorizmo kritikos vienpusiškumą.

No more published in this edition. ; Mode of access: Internet. ; Copy imperfect: p. 669-678 missing.

Besedilo izhaja iz teze, da se je, ko govorimo o Nietzschejevi kritiki objektivnosti, nemogoče izogniti naslednjemu problemu: objektivnost in kritika sta za Nietzscheja dva obraza iste težnje, ki ju bo »filozofija prihodnosti« morala znati preseči v višji formi filozofskega »kreiranja novih vrednot«. S tega gledišča je mogoče razložiti tudi Nietzschejevo odločitev, da je glavno težišče svoje kritike usmeril v intervencijo zoper potekajoči proces, ki ga imenuje Rangverschiebung, »premena v rangiranju« razmerja med filozofijo in znanostjo. Na ta način filozofsko kritiko že v izhodišču postavi na teren, ki ji onemogoča slediti idealu objektivnosti, h kateremu sicer spontano inklinira. Prvi del besedila obravnava epistemološki vidik Nietzschejeve kritike objektivnosti, se pravi, pojasni zakaj (in kako) je Nietzsche zavračal vse obstoječe filozofske kriterije utemeljitve objektivnega spoznanja. Drugi del besedila pa pojasnjuje na kakšen način je po Nietzscheju mogoče intervenirati v proces »premene v rangiranju« razmerja med filozofijo in znanostjo, ki v končni fazi vodi proti škodljivemu popolnemu monopolu ideala znanstvene objektivnosti nad resnico.