Suchergebnisse

Magistrska diplomska naloga nosi naslov Odločanje Sodišča Evropske unije o pristojnosti. V nalogi sem sprva opisala temeljna načela, ki so vodilo delovanja Sodišča Evropske unije, ter se seznanila z njihovo uporabo in razlago v praksi. Ugotovila sem, da med pravnim redom Evropske unije in pravnimi redi držav članic velja načelo nadrejenosti ter da je pravni red Evropske unije superioren. Sledilo je raziskovanje, kako Sodišče Evropske unije odloča o pristojnosti, pri čemer sem spoznala, da ima Sodišče Evropske unije zelo pomembno vlogo, ko odloča o razmejitvi pristojnosti med državo članico ter Evropsko unijo. S sodno prakso namreč riše mejo med avtonomnostjo države članice ter posegi v njeno avtonomnost s strani Evropske unije. Nato sem opisala in spoznavala kakšne so njegove pristojnosti ter kakšni so postopki, ki jih Sodišče Evropske unije uporablja pri svojem odločanju. Ugotovila sem, da je temeljna naloga Sodišča Evropske unije skrbeti za enotno razlago in uporabo prava Evropske unije. Ugotovila sem, da Sodišče Evropske unije skozi sodno prakso čedalje bolj širi svoje pristojnosti in krepi svojo vlogo v razmerju do držav članic, čeprav v praksi vse države članice temu niso prav naklonjene. Na koncu naloge sem opisala in pojasnila, kako so se pristojnosti Sodišča Evropske unije okrepile po sprejemu Lizbonske pogodbe, ter poskušala poiskati razlike ter podobnosti med sistemom delitve oblasti v Evropski uniji ter sistemom delitve oblasti v zvezni državi, predvsem s strani odločanja Sodišča Evropske unije ter njegovih pristojnosti. ; In this assignment, I first described the fundamental principles that constitute the functioning of the Court of Justice of the European Union, and took note of their application and interpretation into practice. I have discovered that the principle of superiority is applied between the legal order of Member States and the rule of European Union in which the legal order of the European Union is superior. This was followed by a study of how the European Court of Justice decides on jurisdiction, and I realized that the Court of Justice of the European Union plays a very important role in deciding on the delimitation of competences between a Member State and the European Union. Through its case-law the Court of Justice of the European Union draws the boundary between the autonomy of a Member State and interference with Member States' autonomy by the European Union. I then described and learned about what its competences are and what are the procedures used by the Court of Justice of the European Union in its decision-making. I have found out that the fundamental task of the Court of Justice of the European Union is to ensure uniform interpretation and application of European Union law. I have found that the Court of Justice of the European Union increasingly expands its jurisdiction through jurisprudence and strengthens its role vis-à ; -vis Member States, although in practice all Member States do not favor this right. At the end of the thesis, I described and explained how the jurisdiction of the Court of Justice of the European Union was strengthened after the adoption of the Lisbon Treaty, and sought to find differences and similarities between the system of division of power in the European Union and the system of division of power in the federal state, notably through the decision-making of the Court and its powers.

Sodba ESČP mora biti ustrezno implementirana na nacionalni ravni, zato bodo uporabljeni nadzorstveni mehanizmi Sveta Evrope. Ko ESČP izda zoper državo obsodilno sodbo, je posredovana Odboru ministrov, ki mu je na podlagi EKČP zaupana naloga nadzora nad izvršitvijo dokončne sodbe. Odbor ministrov ugotavlja v običajnem ali v razširjenem postopku, ali je država sprejela vse potrebne ukrepe za izvršitev naloženih obveznosti iz pravnomočne sodbe. Če je država izpolnila vse obveznosti iz sodbe, Odbor ministrov sprejme resolucijo, s katero konča nadzor. Združeno kraljestvo in Rusija sta državi, ki v zadnjih letih močno kljubujeta avtoriteti ESČP in zavračata izvršitev nekaterih sodb tega sodišča. V Rusiji so sprejeli sporni Zvezni ustavni zakon z dne 14. 12. 2015 št. 7-FKZ, ki je omogočil Ustavnemu sodišču Ruske federacije, da presoja skladnost sodb ESČP z Ustavo Ruske federacije. V primeru ugotovitve neskladnosti lahko Ustavno sodišče prepreči izvršitev sodbe ESČP. V Združenem kraljestvu že več let kljubujejo sodbi v zadevi Hirst proti ZK, tako da zavlačujejo s sprejemom zakonodajnih sprememb, ki jih je zahtevalo ESČP. Neizvrševanje sodb ima v obeh državah skupno točko – obe sta namreč ogrozili učinkovitost izvrševanja sodb ESČP ravno zaradi volilne pravice zapornikov. Kljubovanje ESČP je v Združenem kraljestvu ostalo na politični ravni, medtem ko je šla Rusija po drugačni poti, saj je sprejela zakonodajne spremembe prav z namenom, da ne bo izvrševala protiustavnih sodb ESČP. V Rusiji ne gre samo za razpravo o razmerju med strasbourškim sodiščem in domačimi sodišči tako kot v Združenem kraljestvu, ampak za kljubovanje države odločitvam v celoti, kar je zaskrbljujoče. Če hočejo ohraniti učinkovit sistem varstva človekovih pravic, si morajo Svet Evrope in njegove članice odločneje prizadevati za dosledno uresničevanje sodb ESČP. ; A judgment of the European Court of Human Rights (abbreviated as ECtHR) must be properly implemented on a national level. For that reason, supervisory mechanisms of the Council of Europe will be used. When the ECtHR delivers a judgment against a state, it is passed on to the Committee of Ministers, which is entrusted with a task of supervising enforcement of a final judgment. The Committee of Ministers finds whether the State has taken all necessary measures to comply with obligations imposed by a final judgment. If the State has fulfilled all obligations, the Committee of Ministers shall adopt a final resolution. The UK and Russia are countries that have strongly defined authority of the ECtHR in the recent years. In several occasions, both states refused to enforce judgments. In Russia, they adopted controversial Federal Constitutional Law of 14 December 2015 no. 7-FKZ that has enabled the Constitutional Court to assess compliance of judgments of the ECtHR with the Constitution of the Russian Federation. If the Constitutional Court finds that a judgment of the ECtHR is not in compliance with the Constitution of the Russian Federation, it may prevent execution of a judgment. For many years, the UK has defied execution of a judgment in the case of Hirst v. the UK by delaying adoption of legislative changes that were required by the ECtHR. Failure to enforce judgments is a common point in both countries. In the UK, resentment against the ECtHR remains at political level. While in Russia, they implemented legislative changes with clear intention not to implement unconstitutional judgments of the ECtHR. If we want an effective system of human rights protection, we must continue to strive toward consistent implementation of judgments of the ECtHR.

POVZETEK MEDNARODNI KAZENSKI PREGON IN ČLOVEKOVE PRAVICE TUJIH TERORISTIČNIH BORCEV Avtor: Rok Petročnik Mentorica: izr. prof. dr. Vasilka Sancin V magistrski nalogi sem raziskoval nastanek fenomena tujega terorističnega borca, njihov mednarodni kazenski pregon in kršitve njihovih temeljnih človekovih pravic v domačih kazenskih pregonih. Varnostni svet OZN je leta 2014 na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine OZN sprejel Resolucijo 2178, ki podaja opis tujega terorističnega borca, vendar ne loči med oboroženimi spopadi in terorizmom. Resolucija 2178 opisuje tujega terorističnega borca kot posameznika, ki potuje v tujino z namenom izvedbe ali sodelovanja v terorističnem napadu, medtem ko je tuji borec posameznik, ki odpotuje v tujino z namenom pridružitve oboroženim spopadom. V raziskavi sem prišel do sklepa, da trenutno ne obstaja mednarodni kazenski pregon tujih terorističnih borcev, saj pregon izvajajo države same pred nacionalnimi sodišči. Varnostni svet OZN je pregon tujih terorističnih borcev preložil na države članice OZN, in sicer z vzpostavitvijo različnih odborov za nadzor izvajanja sankcij Varnostnega Sveta, kot so Sankcijski odbor 1267 in Skupina za analitično podporo in nadzor sankcij. V primerih Nada, Ahmed in Abdelrazik so nacionalna sodišča zaradi kršitev temeljnih človekovih pravic s sodbami razveljavila državne upravne akte, ki so vpeljevali sprejete protiteroristične resolucije Varnostnega sveta. Podobno je naredilo sodišče EU v primeru Kadi, kjer je bila razveljavljena uredba, ki je vpeljala sankcije Varnostnega sveta. Sodbe nacionalnih in sodišč v EU so bile glavni dejavnik za spremembo mednarodnopravnega okvirja terorizma OZN in za posledično večji poudarek na spoštovanju temeljnih pravic, ki jih zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah. ; ABSTRACT INTERNATIONAL PROSECUTION AND HUMAN RIGHTS OF FOREIGN TERRORIST FIGHTERS Author: Rok Petročnik Mentor: Vasilka Sancin, PhD, Professor In master's thesis i explored the emergence of the foreign terrorist fighter phenomenona, international prosecution of foreign terrorist fighters, and the violation of the fundamental rights of foreign terrorist fighters in domestic prosecutions. UN Security Council in 2014 adopted Resolution 2178 under Chapter VII of the UN Charter. However, while the Resolution outlines the description of a foreign terrorist fighter, it fails to distinguish between armed conflicts and terrorism. Resolution 2178 defines foreign terrorist fighters as individuals who travel to a state other than their states of residence or nationality for the purpose of the perpetration, planning, or preparation of, or participation in, terrorist acts or the providing or receiving of terrorist training, including in connection with armed conflict, while foreign fighter is an individual who travels abroad with intention to join armed conflict. The research led to the conclusion that there is currently no international prosecution of foreign terrorist fighters because states carry it out before national courts. UN Security Council has placed the burden of prosecuting foreign terrorist fighters on UN Member States by establishing different committees monitoring the implementation of the Security Council sanctions, such as the 1267 Committee and the Analytical Support and Sanctions Monitoring Team. In the cases of Nada, Ahmed and Abdelrazik, national courts due to violations of fundamental rights, repealed national administrative acts that introduced the adopted UN Security Council counter terrorism resolutions. The Court of Justice of the EU made a similar decision in the case of Kadi by repealing the regulation introducing the UN Security Council sanctions. Judgements of national and EU courts were the main factor in changing the UN terrorism framework in terms of international law, thus shifting the focus on the respect of fundamental rights as guaranteed by the European Convention on Human Rights.

V magistrskem delu smo obravnavali razsežnosti fenomena korupcije z vidika njegovih vplivov na različne ravni gospodarstva in možnosti, ki so podjetjem v okviru mednarodnega poslovanja na voljo za zaščito pred tem fenomenom. Zavedati se namreč moramo, da korupcija predstavlja negativen fenomen, katerega navidezne koristi občutijo le posamezniki ali peščica posameznikov, njegove posledice, ki se odražajo prek vpliva na ostale udeležence gospodarskih procesov in na celotne gospodarske sisteme, pa občutijo vsi ostali. Zaradi omenjenih dejavnikov je pomembno, da se zavedamo razsežnosti posledic, ki jih ta pojav povzroča, in se jih skušamo čim bolj izogniti, kar pa zahteva, da poznamo različne vidike tega pojava, katere smo obravnavali v magistrskem delu. V prvem delu magistrskega dela smo zato z vidika različnih avtorjev, predpisov in zakonov držav ter mednarodnih institucij opredelili sam pojem korupcije in opredelili razlike med posameznimi definicijami. Temu je sledila opredelitev indikatorjev prisotnosti korupcije, njenih pojavnih oblik, vzvodov za njen nastanek, oblik, v katerih se korupcija pojavlja, in sektorjev ter panog, ki so temu fenomenu najbolj izpostavljeni z vidika posledic korupcije. Poznavanje spremenljivk, ki smo jih obravnavali v prvem delu magistrskega dela, predstavlja pomemben dejavnik, ki gospodarskim in drugim subjektom omogoči, da se z omenjenim fenomenom soočijo. V drugem delu magistrskega dela smo zato opredelili mehanizme in instrumente, ki naj bi podjetjem, državam in tudi posameznikom omogočili boljše poznavanje razsežnosti tega fenomena, ter hkrati omejili njegovo nastajanje, zmanjšali njegovo prisotnost ter podjetjem omogočili, da se pred obravnavanim fenomenom zaščitijo tudi sama. Ker se med državami pojavljajo razlike tako v stopnji prisotnosti korupcije kot tudi vzvodov, ki vplivajo na nastanek tega pojava, pa tudi instrumentov, ki so posameznim državam in subjektom znotraj njih na voljo za obrambo pred fenomenom korupcije, je v tretjem delu sledil prikaz omenjenih spremenljivk in stanja na področju štirih držav. Ob tem smo namenoma izbrali države, ki so jih v preteklosti zaznamovale politične, družbene in ekonomske spremembe ter so opredeljene z različnimi stopnjami korupcije. Za zaključek smo v četrtem delu obravnavali še stanje v slovenskih podjetjih glede njihovega odnosa do samega pojava korupcije in delo sklenili z analizo izkušenj slovenskih podjetij na tržiščih prej obravnavanih držav. ; In der Magisterarbeit haben wir verschiedene Dimensionen des Phänomens Korruption aus der Sicht seines Einflusses auf verschiedene Ebenen der Wirtschaft und der Möglichkeiten, die den Firmen in Rahmen des internationalen Handels zum Schutz vor Korruption zur Verfügung stehen dargestellt. Es muss uns nämlich bewusst sein, dass die Korruption ein negatives Phänomen darstellt, wessen scheinbare Vorteile nur einzelne Personen oder wenige Auserwählte fühlen. Seine Folgen die durch dem Einfluss auf andere Teilnahemer in der Wirtschaft übertragen werden fühlen aber alle anderen betroffenen Personen. Wegen der erwähnten Faktoren ist es wichtig, dass wir uns über die Konsequenzen der Korruption bewusst sind um sie so gut wie möglich vermeiden zu können, was aber auch Kenntnis über verschiedene Sichtweisen des Phänomens erfordert, welche wir in der Magisterarbeit bearbeitet haben. Deswegen haben wir im ersten Teil der Magisterarbeit das Phänomen Korruption aus der Sicht verschiedener Autoren, Vorschriften, Gesetze und internationaler Organisationen definiert und die Unterschiede zwischen den Definitionen dargestellt. Dem folgte dann die Definition der Indikatoren die auf die Anwesenheit der Korruption anzeigen, die Definition verschiedener Erscheinungsformen der Korruption, die Definition irrer Quellen, die Definition der Sektoren und Branchen die dem Phänomen besonders ausgesetzt sind und die Definition der Konsequenzen der Korruption. Die Kenntnis über verschiedene Variablen, der Korruption mit denen wir uns im ersten Teil der Arbeit befasst haben ist ein wichtiger Faktor, der denn Subjekten in der Wirtschaft und auch anderen die Bekämpfung des Phänomens ermöglicht. Im zweiten teil der Arbeit haben wir deshalb die Mechanismen und andere Instrumente die den Firmen, Ländern und einzelnen Personen bessere Kenntnis über die Auswirkungen der Korruption ermöglichen, den Subjekten helfen die Zahl der neu erschienenen und der vorhandenen Fälle zu verringern, und den Firmen Möglichkeiten des Selbstschützes zur Verfugung stellen dargestellt. Weil zwischen verschiedenen Ländern sowohl Unterschiede in dem Umfang der vorhandenen Korruption, sowohl auch Unterscheide in Gründen für ihre Erstehung und den Möglichkeiten die einzelnen Ländern und Subjekten innerhalb dieser Länder zum Schutz vor dem Phänomen zur Verfugung stehen bestehen folgte im dritten Teil die Darstellung der vorher aufgezählten Variablen an Beispielen von vier Ländern. Dabei haben wir uns vorsätzlich Länder ausgesucht die in der Vergangenheit von politischen, gesellschaftlichen und ökonomischen Veränderungen gezeichnet wurden und außerdem mit unterschiedlichen Stufen der Korruption gezeichnet sind. Im vierten Teil haben wir uns dann mit der Haltung von Slowenischen Firmen zu dem Problem Korruption befasst. Die Arbeit haben wir dann mit der Analyse der Erfahrungen Slowenischer Firmen auf den vorher erwähnten Märkten beendet.

Doseganje ciljev trajnostnega razvoja (Sustainable Development Goals – SDG) bo zahtevalo več sredstev, kot jih imajo države trenutno na voljo, kar predstavlja izziv predvsem v državah, ki imajo sicer hitro, a hkrati ne vključujočo se gospodarsko rast. Gospodarska rast namreč ne pomeni nujno razvoja, kljub temu pa vpliva na to, koliko uradne razvojne pomoči (Official Development Assistance – ODA) mednarodne skupnosti bo država prejemnica prejela. Nekatere gospodarsko hitro razvijajoče se države tako na eni strani dobivajo vse manj ODA, hkrati pa ostajajo dom najrevnejšim predelom sveta. Ta pojav kliče po novih oblikah in načinih financiranja ter novih pristopih. Prostor se odpira zasebnemu kapitalu na čelu z zasebno filantropijo, ki je, predvsem v državah v razvoju, močno v porastu. Filantropija se na eni strani pojavi kot akter, ki ima velik potencial, da v veliki meri zapolni (in že zapolnjuje) vrzel pri dosegi SDG, na drugi strani pa ni zavezana slediti splošnim sprejetim smernicam trajnostnega razvoja (od držav). To filantropiji omogoča, da svoje delovanje usmerja na podlagi lastnih interesov, ki pa bodisi sovpadajo bodisi nasprotujejo skupnim ciljem trajnostnega razvoja. Regulacija na tem področju je šibka, pogosto se soočamo s pomanjkanjem razumevanjem delovanja filantropskih organizacij kot tudi s pomanjkanjem informacij o njihovih finančnih tokovih. Hkrati pa se je treba zavedati, da je z naraščajočim se zasebnim premoženjem v mednarodnem razvojnem sodelovanju in potrebo po dosegi SDG bolj kot kadarkoli prej pomembno razumeti obseg, potencial in vpliv filantropskih organizacij tako pri dosegi SDG kot v tradicionalnih odnosih v mednarodni skupnosti. ; Reaching Sustainable Development Goals (SDG) demands more resources than are currently available to many states. This is a particular problem in developing countries, which are experiencing fast but not inclusive economic growth. Even though economic growth does not necessarily bring development, it remains a standard which defines how much international Official Development Assistance (ODA) a country receives. As a consequence, some countries with rapid economic growth are receiving less and less ODA, while still including some of the poorest parts of the world. This calls for new approaches and sources of financing to aid in development, and opens the door to private capital, including private philanthropy, which is especially important in developing countries. While philanthropy is seen as having a lot of potential with regard to pursuing SDG, it is not obliged to follow the same guidelines for sustainable development that have been adopted by state organizations. This enables philanthropic projects to act in their own interests, which may or may not coincide with the SDG agreed for a particular place. Moreover, regulation in this field is weak, and it is often unclear how specific philanthropic organizations operate. These facts, together with the growing amount of private wealth directed towards international development and the need to reach SGD, mean that it is more important than ever to understand the scope, potential and influence of philanthropic organizations in terms of both SDG and the changes we are seeing in traditional relations among members of the international community.

Magistrsko delo raziskuje dejavnike uspešnosti mednarodnih režimov, ki jih preverjam na primeru preprečevanja tihotapljenja ljudi v času migrantske krize. Ta režim je bil med leti 2015 in 2018 na največji preizkušnji v svoji zgodovini, saj je zaradi migrantske krize število migrantov, ki so nezakonito prečkali meje Evropske unije preraslo njene zmogljivosti. Ljudje so se v želji po osnovnih človekovih pravicah začeli množično zatekati k nezakonitim in mnogokrat smrtno nevarnim načinom migriranja. Režim proti tihotapljenju migrantov je prejemal vse več kritik, vendar ga niso razvijali z namenom regulacije problema tako velikih razsežnosti. Zaradi pomanjkanja interesa je njegov namen povečanje državnega nadzora nad migracijami in meddržavnega sodelovanja. Režim je namreč lahko najuspešnejši takrat, ko vsi akterji upoštevajo vse njegove sestavine: norme, načela, pravila in pravila odločanja. V delu preverjam upoštevanje teh sestavin na primeru štirih mednarodnih organizacij: Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, Evropski policijski urad, Mednarodna organizacija kriminalistične policije in Urad Združenih narodov za droge in kriminal ter petih držav: Nemčija, Madžarska, Grčija, Francija in Slovenija. Trenutne politike, usmerjene k povečevanju povpraševanja po tihotapskih storitvah, je treba preoblikovati tako, da bodo identificirani dejavniki uspešnosti zaobjeli tudi izvorne države, ki bodo lahko začele prispevati svoj delež. ; This master's thesis explores the factors of effectiveness of international regimes that I test on the case of smuggling of migrants during the migrant crisis. This regime had its greatest trial in its history between the years 2015 and 2018 why because the migrant crisis increased the number of migrants that could legally cross the borders of the European Union. People, in the desire for basic human rights, began to massively resort to illegal and many times deadly ways of smuggling. The regime against the smuggling of migrants has begun to receive increasing criticism. However, it was not established with the aim to regulate the smuggling problem of such large proportions. Due to the lack of states' interest, its aim was to increase state control over migration and interstate cooperation. The regime can be most effective when all actors are concerned with all its components: norms, principles, rules and rules of decision-making. In the thesis I test the upkeeping of these components on four international organizations: Organization for security and cooperation in Europe, European union agency for law enforcement cooperation, International criminal police organization and United nations office on drugs and crime, and five countries: Germany, Hungary, Greece, France and Slovenia. Current policies are formed to increase the demand for smuggling services and need to be transformed in order for identified factors of effectiveness to capture countries of origin and make them contribute their share as well.

Magistrsko diplomsko delo z naslovom Glavna obravnava v upravnem sporu kot človekova pravica celovito obravnava vprašanje (ne)izvedbe glavne obravnave v upravnem sporu. Mednarodni in slovenski predpisi predvidevajo javne sodne postopke z neposrednim ustnim obravnavanjem zadev. Prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določa, da je javna obravnava sestavni del pravice do poštenega sojenja. Ustava Republike Slovenije posredno ureja glavno obravnavo v upravnem sporu, in sicer zlasti v 22. členu (enako varstvo pravic), 23. členu (pravica do sodnega varstva) in 24. členu (javnost sojenja). Glavno obravnavo kot zakonsko materijo podrobneje urejajo določbe Zakona o upravnem sporu in Zakona o pravdnem postopku. Izhajajoč iz ugotovitev Evropskega sodišča za človekove pravice, Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v magistrskem diplomskem delu zagovarjam dosledno izvedbo glavne obravnave, predvsem v primeru spornega dejanskega stanja in ko stranka njeno izvedbo izrecno zahteva. Vrhovno sodišče Republike Slovenije in Ustavno sodišče Republike Slovenije sta v novejši sodni praksi zavzela enotno stališče, da ima glavna obravnava v upravnem sporu enako naravo in smisel kot glavna obravnava v katerem koli drugem sodnem postopku. Ustavno sodišče Republike Slovenije je pravico do glavne obravnave v upravnem sporu opredelilo kot samostojno človekovo pravico, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave Republike Slovenije. Pravica ni absolutna, zato morajo biti posegi vanjo zakonsko določeni ter prestati ustavna testa legitimnosti (tretji odstavek 15. člena Ustave Republike Slovenije) in sorazmernosti (2. člen Ustave Republike Slovenije). ; The master's thesis titled The main hearing in an administrative dispute as a human right comprehensively deals with issues regarding decision-making in an administrative dispute. International and Slovenian legal acts envisage public legal procedures with direct oral proceedings. The right to an oral hearing is an integral part of the right to a fair trial, as guaranteed by Article 6 of the European Convention on Human Rights. The Constitution of the Republic of Slovenia indirectly regulates the right to a main hearing in an administrative dispute, especially in Article 22 (Equal Protection of Rights), Article 23 (Right to Judicial Protection) and Article 24 (Public Nature of Court Proceedings). The right to a main hearing is specified in the Administrative Dispute Act and the Contentious Civil Procedure Act. Building on the findings of the European Court of Human Rights, the Constitutional and the Supreme Court of the Republic of Slovenia, the master's thesis advocates for the consistent execution of the main hearing, particularly in cases where facts are being disputed and when a party explicitly demands it. The Constitutional and the Supreme Court of the Republic of Slovenia agreed that the main hearing possesses the same nature and meaning in an administrative dispute as it does in any other judicial proceeding. The Constitutional Court of the Republic of Slovenia has declared the right to a main hearing in an administrative dispute as an independent human right, which is guaranteed by Article 22 of the Constitution. As the right is not absolute, the absence of the main hearing is only permissible in duly justified cases prescribed by law and when the Constitutional tests of legitimacy (paragraph 3 of Article 15 of the Constitution) and proportionality (Article 2 of the Constitution) are passed.

The civil mediation programme, which is a court-connected programme, established as a form of alternative dispute resolution, is increasingly gaining ground as a field with its own theoretical and practical knowledge, principles and basic rules. Mediation has already set up its own body of knowledge, based on studies, classification of cases and the analyses of the results. In this article, we examine whether in the context of the development of mediation in Slovenia we might already talk about the profession of the mediator, defined as a provider of the mediation process. We examine the court-connected civil mediation and mediators who mediate at the court-connected civil mediation, and define them theoretically. By interviewing the mediation experts and mediators we examine their opinions about mediators and the court mediation. We examine the legal basis for the court-connected mediation programmes in Slovenia as well as in the European Union. Proceeding from our findings we conclude that the legal regulation of the court mediation in Slovenia is well established, and that the mediators of the court-connected civil mediation programmes can be accepted as the professional providers of the mediation process. ; Sodišču pridružena mediacija se kot alternativna metoda reševanja sporov vse bolj uveljavlja kot področje dela z lastnim teoretičnim in praktičnim znanjem, lastnimi načeli in osnovnimi pravili. Mediacija je vzpostavila lastno znanje, ki temelji na študijah, razvrstitvi primerov in analizi rezultatov. V prispevku bomo preverili, ali lahko glede na razvoj mediacije v Sloveniji govorimo o poklicu mediatorja in ga opredelimo kot strokovnega nosilca postopka mediacije. Najprej bomo sodišču pridruženo mediacijo in mediatorje, ki mediirajo v sodišču pridruženi mediaciji, teoretsko opredeliti ter s pomočjo intervjujev s strokovnjaki za mediacijo in mediatorji v nadaljevanju preverili, kakšno je njihovo mnenje o mediatorjih in sodišču pridruženi mediaciji. Proučili bomo tudi pravno podlago sodišču pridružene mediacije tako v Sloveniji kot Evropski uniji. Glede na ugotovitve bomo sklenili, da je pravna ureditev sodišču pridružene mediacije v Sloveniji dobra in da lahko o mediatorjih sodišču pridružene mediacije govorimo kot o strokovnih nosilcih mediacijskega postopka.

Listina o temeljnih pravicah Evropske unije predstavlja osrednji dokument varstva temeljnih pravic v Evropski uniji, ki so se razvila skozi prakso Sodišča Evropske unije. Kot deklaracija je bila najprej slovesno razglašena 7. decembra 2000, pravna veljava in status primarnega prava Evropske unije pa ji je bil podeljen devet let kasneje z Lizbonsko pogodbo. Vsebina Listine o temeljnih pravicah Evropske unije temelji na skupnih ustavnih tradicijah in mednarodnih obveznosti držav članic, Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic, socialnih listinah Evropske unije in Sveta Evrope, sodni praksi Sodišča Evropske unije ter Evropskega sodišča za človekove pravice. Kljub temu pa je njena vsebina tudi inovativna in v nekaterih primerih širša. Tako je z Listino o temeljnih pravicah Evropske unije, zagotovljena pravica do azila, kar predstavlja redkost v mednarodnih dokumentih varstva temeljnih pravic. V praksi jo tako Sodišče Evropske unije kot nacionalna sodišča velikokrat uporabljajo na področju migracij in azila. Sodišče Evropske unije igra pomembno vlogo pri harmonizaciji Skupnega evropskega azilnega sistema in zagotavljanju minimalnih standardov varstva pravic prosilcev za mednarodno zaščito skozi interpretacijo skladnosti določb sekundarne zakonodaje Evropske unije na področju azila in nacionalne zakonodaje z Listino o temeljnih pravicah Evropske unije. ; "Charter of Fundamental Rights of the European Union" represents a core bill of rights document within the European union which developed through the case law of the European Court of Justice. The Charter of Fundamental Rights of the European Union was solemnly announced on 7 December 2000 as a Declaration, only becoming legally binding nine years later with the entry into force of the Lisbon treaty, which granted it the status of primary law of the European Union. The contents within the Charter of Fundamental Rights of the European Union is based on the constitutional traditions and international obligations common to member states, the European Convention for the Protection of Human Rights, Social Charters of the European union, and the Council of Europe, the case law of the European Court of Justice, and the European Court of Human Rights. However, it is also innovative and broader in some cases. Charter of Fundamental Rights of the European Union provides a right to be granted asylum, which represents a rarity in international instruments of fundamental rights. It is often used in practice by the European Court of Justice and national courts in the field of migration and asylum. The European Court of Justice plays an important role in harmonization of the Common European Asylum System and in setting of minimum standards for protection of the rights of applicants for international protection through its interpretation in compliance of secondary legislation of the European Union and national legislation with the Charter of Fundamental Rights of the European Union.