Konferenca o razvoju organizacijskih znanosti je konferenca z najdaljšo tradicijo na Univerzi v Mariboru in vsako leto poveže študente, raziskovalce, gospodarstvenike in predstavnike javne uprave, ki delujejo na področju organizacije in managementa. Tema letošnje, že 36. mednarodne konference o razvoju organizacijskih znanosti, je Odgovorna organizacija in se nanaša na širino organizacije v njenem notranjem in zunanjem okolju. Odgovornost do zaposlenih, poslanstva, strategije, procesov, tehnologije, razvoja so samo nekatera izmed področij, ki jim mora organizacija slediti. Identiteta organizacije se izkazuje z njenim vsestransko odgovornim ravnanjem in kaže vrednost navzven pri kupcih ali uporabnikih storitev. V času, ki ga živimo, smo vpeti v preplet tehnološkega in socialnega napredka, ki nenazadnje rezultira v posamezniku in družbi nasploh. Ravnanje organizacije se ravno tako ne veže samo na delovanje v lokalnem okolju temveč zaradi globalnih razsežnosti učinkuje tudi v mednarodnih dimenzijah. S temo konference želimo odpreti polje vprašanj in poiskati odgovore, ki bodo doprinesli k napredku organizacijskih ved. Materialni vplivi, komuniciranje, znanje in poštenje ter nenazadnje ideal odgovornega ravnanja lahko kot pomembni dejavniki obvladujejo pogosto nemirne situacije v in izven okolja naših organizacij. Ker smo časovno in prostorsko vpeti v vzorce, ki mnogokrat ne sledijo več našim preteklim izkušnjam, je naša želja, da s srečanjem na konferenci stopimo v korak s časom in prepoznamo dobre prakse, izoblikujemo nove metode in se seznanimo z aktualnimi trendi, ki jih organizacije vsakodnevno živijo. ; The conference on Organizational Sciences Development is a conference with the longest tradition at the University of Maribor. Each year, the conference brings together students, researchers, businessmen and public administration representatives, who are active in the area of organization and management. The theme of this year's 36th international conference on Organizational Sciences Development is Responsible Organization referring to the wideness of an organization in its internal and external environment. The responsibility of the organization towards its employees, mission, strategy, processes, technology, and development are just a few areas in which the organization needs to follow the principles of responsibility. The identity of the organization is recognized through its versatile responsible activities, showing its value externally to the customers or recipients of the services offered by the organization. The concurrent mixture of technological and social progress influences individuals as well as the society. The impact of the organization is therefore not only local but global, making a mark on the international level. With this conference theme, we are opening new questions and seeking answers which could contribute to the progress of organizational sciences. Material influence, communications, knowledge, fairness, and nevertheless the ideal of responsible behaviour can be seen as influential factors which can contribute to occasional turbulent situations inside and outside our organizations. Since we are all caught up in moulded mind-sets, not following our experiences anymore, our wish was to keep up with the times and identify best practices, form new methods, and become familiar with the contemporary trends in organizations.
Šport je z modernizacijo družbe in intenzivnejšo globalizacijo postal visoko organiziran in strukturiran globalni fenomen. Na njegov razvoj so vplivali različni dejavniki, vodenje na globalni ravni pa so prevzele mednarodne športne organizacije, v prvi vrsti Mednarodni olimpijski komite (MOK), okrog katerega se je izoblikoval t. i. reguliran olimpijski sistem. Disciplina Mednarodnih odnosov v primerjavi z ostalimi družbenimi vedami zaostaja pri proučevanju globalnega športa, ki tako ostaja eden manj vidnih in proučevanih vidikov globalnega vladanja. Eden od razlogov za to je tudi odsotnost resne in sistematične teoretske analize. Za zapolnitev te vrzeli je cilj magistrskega dela odgovoriti na vprašanje, kako lahko z uporabo teorij mednarodnih odnosov in analizo olimpijskega sistema z značilnostmi globalnega vladanja razumemo nastanek, obstoj in delovanje globalnega vladanja na področju športa kot enega izmed področij globalnega vladanja. Opredelitev reguliranega olimpijskega sistema kot globalnega vladanja na področju športa omogoča uporabo prevladujočih teorij mednarodnih odnosov (realizma, liberalizma, konstruktivizma, marksističnih teorij) na tem področju. Te v okviru svojih zmožnosti razlagajo in pojasnjujejo delovanje globalnega vladanja na področju športa, skupno pa izpostavijo pomembne elemente in pojave globalnega športnega vladanja. Analiza ponudi razmislek o nadaljnjem teoretičnem raziskovanju tega področja. ; The modernisation of society and intensive globalisation led sport to become a highly organised and structured phenomenon. Its development was influenced by various factors, while management at a global level has been taken over by international sport organisations, primarily by the International Olympic Committee (IOC), around which a regulated Olympic System has developed. In the examination of global sport, as one of the less visible and explored aspects of global governance, the discipline of International Relations falls behind other social sciences. One of the reasons for this is also the absence of a systematic theoretical analysis of this area. In order to fill this gap, this master thesis aims to answer the question: how can the use of the theories of international relations and an analysis of the Olympic System with features of global governance help us understand the emergence, the existence and the functioning of global governance in the field of sport as one of the fields of global governance? The identification of the regulated Olympic System as global governance in the field of sport enables the application of dominant theories of international relations (realism, liberalism, constructivism and Marxist theories) onto this field. The theories, within the limits of their capacities, interpret and explain the functioning of global governance in the field of sport, and, as a set of theories, they highlight the important elements and phenomena of global sport governance. The analysis offers a reflection on the further theoretical exploration of this field.
Tale Zbornik prispevkov je večinoma nasledek vsakoletne prireditve v režiji Sinagoge Maribor, ki poteka že več let na dan spomina na holokavst pod naslovom Šoa - spominjajmo se. Vsako leto ta dogodek, enodnevni znanstveni posvet, prinese toliko novega gradiva, spoznanj in sintez, da lahko brez pretiravanja rečemo: čeprav so slovenske judovske študije in študije holokavsta močno finančno podhranjene in v nacionalni shemi financiranja temeljnega raziskovanja komajda tu pa tam pridobijo kak skromen projekt, so prav te študije v Sloveniji med najbolj propulzivnimi. ; Ovaj zbornik radova je najvećim delom rezultat godišnje manifestacije u organizaciji mariborske sinagoge, koja se već nekoliko godina održava na Dan sećanja na Holokaust pod nazivom Šoa - da se setimo. Svake godine, ovaj događaj, jednodnevna naučna konferencija, donosi toliko novog materijala, znanja i sinteze da možemo reći bez preterivanja: iako su slovenačke studije Jevreja i Holokausta ozbiljno finansijski nedovoljno finansirane, a nacionalna šema finansiranja osnovnih istraživanja jedva da postoji, ovaj, iako skroman projekat, jedan je od najzahtevnijih studija u Sloveniji. ; Although the Slovenian Jewish and Holocaust studies which have successfully consolidated during the past decade and a half does not enjoy any systematic support and financing from the part of the Slovenian state, they are nevertheless one of the most propulsive fields of scientific inquiry, with a proliferation of seminal publications. The yearly "Shoah - Let Us Remember" symposium organised by Synagogue Maribor as a central part of the commemorations of the Holocaust Remembrance Day regularly brings to light a wealth of new data, insights and syntheses. The reasons for such flourishing of the Slovenian Jewish and Holocaust studies are perhaps twofold: one, there exists a growing understanding especially among the engaged intellectuals in the social sciences and historiography that Slovenia has yet to embark on, and conclude the process of de-Fascistisation, the process that was nowhere in the western world a particularly swift or immediate one. Two, there exists a growing public awareness that history tends to repeat itself in a cyclic fashion and that the collapse of social and economic structures and the sharp decline of democratic principles such as we have witnessed especially since the 2008 world financial crisis bear striking resemblances to the circumstances that existed in the pre-WWII world, and that caused an unheard of genocide and global war. This volume is yet another in the series of very poignant publications on the Holocaust in Slovenia. It is especially commendable that the authors have taken a decisive step into studying the genocide perpetrated on the Romany who was, next to the Jews, principal victims of systematic Nazi extermination policies. Most appropriately, the volume also examines the more exceptional fates of the Jews who were veteran officers of WWII in the Austro-Hungarian armada, and a portrait of Slovenian resistance fighter Ali Kardoš. Two portraits of Slovenian "Righteous Among the Nations", customs officer Uroš Žun and Catholic priest Andrej Tumpej, complement these historical portraits. All these histories are cast against the backdrop of a huge, tragic canvas of Jewish refugees who have, following the Anschluss of Austria in 1938, flooded Europe, ex-Yugoslavia as well, in their frantic search of an exit from "mousetrap Europe". ; Zbornik je pripremljen u okviru projekta Šoa - da se setimo 2012/2013, koji je finansijski podržala Međunarodna alijansa za sećanje na holokaust (IHRA). Objavljivanje zbornika sufinansirala je Opština Maribor (the collection was prepared as part of the Shoah project - let's remember 2012/2013 financially supported by the International Holocaust Remembrance Association (IHRA) Holocaust Remembrance Alliance. The publication of the proceedings was co-financed by the City Municipality Maribor).
V pričujoči raziskavi smo preučili strukturo, dejavnike in posledice politične kulture in državljanske participacije v postjugoslovanskih družbah. Uporabljenih je bilo več virov kvantitativnih podatkov, med drugim raziskava 2.178 študentov družboslovja v osmih postjugoslovanskih entitetah (M starost = 19,8 leta, SD = 1,89) ; reprezentativni vzorci Evropske raziskave vrednot (2008) ; pretekli valovi Svetovne raziskave vrednot (1995/8) in podatki raziskave jugoslovanske mladine (Jupio, 1986). Analiza na agregatni ravni je pokazala, da so v socioekonomsko manj razvitih okoljih (Kosovo, BiH in NJR Makedonija) v večji meri prisotni elementi podložniške politične kulture (Almond in Verba, 1963), v okviru katere so se kot ključni elementi na individualni ravni izkazali avtoritarnost, splošni tradicionalizem, tradicionalni pogled na spolne vloge in nacionalizem. Medentitetne razlike na merah ekonomske kulture (ekonomski egalitarizem in državni paternalizem) so povečini majhne in statistično neznačilne, saj vse entitete na obeh indikatorjih dosegajo visoke povprečne vrednosti. V skladu s predvidevanji dopolnjene modernizacijske teorije je demokratična politična kultura bolj koherentna v socioekonomsko bolj razvitih postjugoslovanskih državah, v nasprotju s teorijo pa manj razvite države dosegajo višje povprečne ravni državljanske participacije. Starost in socioekonomski status sta se izkazala za najmočnejša sociodemografska dejavnika politične kulture in državljanske participacije. Višje stopnje učinkovite demokracije (Inglehart in Welzel, 2007) dosegajo socioekonomsko bolj razvite države, ki izkazujejo tudi najvišje stopnje demokratične politične kulture. Longitudinalna analiza ni pokazala enotne smeri političnokulturnih sprememb ; slednje so v zadnjih dveh desetletjih bile v smeri večanja tako demokratičnih kot tudi nekaterih podložniških orientacij (npr. avtoritarnosti). Avtorji sklenejo, da proces demokratične konsolidacije, tako političnokulturne kot tudi institucionalne, v večini postjugoslovanskih družb še ni končan. Na koncu so predstavljene implikacije raziskave. ; The present study examined structures, determinants and consequences of political culture and citizen participation in post-Yugoslav societies. Several empirical data sources were employed, among others a survey of 2,178 social science students in eight post-Yugoslav entities (M age = 19.8 years, SD = 1.89) ; representative samples from European Values Study (2008), earlier waves of World Values Survey (1995/8) and a study of Yugoslav youth Jupio carried out in 1985. The aggregate level results indicated that socio-economically less developed entities (Kosovo, BiH, and FYR Macedonia) scored higher on subject political culture (Almond and Verba, 1963), which was at the individual level found to be characterized by its four core components: authoritarianism, general traditionalism, traditional gender roles attitudes, and nationalism. Between-country differences on measures of economic cultural orientations (economic egalitarianism and state paternalism) were largely minor or insignificant, since all entities scored high on both measures. As predicted by revised modernization theory democratic political culture was found to be more coherent in socioeconomically more developed post-Yugoslav countries. Inconsistent with modernization approach results demonstrated higher levels of citizen participation in less well-off countries. Age and socioeconomic status proved to be the most potent sociodemographic predictors of political culture and citizen participation. Finally, democracy was found to be more effective (Inglehart and Welzel, 2007) in socioeconomically more developed countries, which also scored highest on measures of democratic political culture. Longitudinal analysis did not uniformly confirm substantive political culture changes with changes in the last two decades taking place in both democratic as well as authoritarian direction. Authors conclude that the process of democratic consolidation, both political-cultural as well as institutional, is far from over in the majority of post-Yugoslav entities. Implications of the results are discussed.
Doktorska disertacija preučuje specifično usmeritev mednarodne ekonomije, in sicer področje politik razvojne pomoči. Znotraj tega vsebinskega okvirja smo se osredotočili na njeno učinkovitost predvsem zaradi aktualnosti problematike kot številnih s tem povezanih globalnih izzivov. Razvojna pomoč, kot osrednja tematika disertacije, predstavlja temeljni koncept, s katerim države poskušajo razreševati razvojne razlike v svetu. Preučevanje učinkovitosti razvojne pomoči je v okviru ekonomskih znanosti zelo perspektiven koncept, predvsem zaradi dejstva, da je prepad med razvitimi državami globalnega severa in globalnega juga večji kot kadarkoli, dosedanje študije, kot tudi modeli razreševanja pa niso ponudili učinkovitih rešitev za spremembe oz. izboljšanje trenutnega stanja. Vse omenjeno smo preučevali na skupini držav Afrike, Karibov in Pacifika (AKP) iz dveh glavnih razlogov. Prvič, ker je velika večina držav v skupini dolgoletnih prejemnic razvojne pomoči, in drugič, ker omogoča dobro podlago za preučevanje, saj v njo spadajo tako najrevnejše podsaharske države, kot tudi otoške države, ki so v zadnjih letih doživele hiter gospodarski napredek. Struktura disertacije temelji tako na teoretičnem kot tudi aplikativnem delu. V prvem delu, tako predstavimo temeljne teoretične pojme iz razvojne ekonomije odnosov sever-jug, zgodovino sodelovanja držav AKP-ja z različnimi mednarodnimi akterji in teoretične opredelitve razvojne pomoči in njene učinkovitosti. Drugi del je namenjen aplikativni raziskavi učinkovitosti politik razvojne pomoči. Države skupine AKP smo tako razdelili v dve skupini. V skupino A, kjer so tiste, ki so prejele več razvojne pomoči, in skupino B, kjer so tiste, ki so prejele manj. Predpostavljali smo, da so države, ki so prejele več razvojne pomoči, naredile večji razvojni napredek. Njihov napredek smo preučevali na petih ekonomskih in socialnih razvojnih indikatorjih: BDP na prebivalca, obseg izvoza blaga in storitev, smrtnosti otrok do petega leta starosti, rast pričakovane življenjske dobe in število migracij. Na podlagi pridobljenih rezultatov za posamezno področje smo nato generalno sklepali ali so politike razvojne pomoči dosegle svoj namen, torej ali so bile učinkovite. Iz vsebinskega vidika je disertacija izvirni doprinos k ekonomski znanosti pri preučevanju problematike sedanjega sistema podeljevanja razvojne pomoči in posledično njene učinkovitosti, raziskovanja razvojne problematike v državah skupine AKP ter predlogom razreševanja sodobnih izzivov mednarodnega razvoja. Prav tako zapolnjuje vrzel pri preučevanju koncepta mednarodnega razvoja s kvalitativnimi metodami raziskovanja, saj so obstoječe raziskave izrazito kvantificirane. Ker je disertacija napisana v slovenskem jeziku je tudi prispevek k maloštevilni literaturi na tem področju in k nadaljnjem raziskovanju mednarodne razvojne problematike in s tem povezanih globalnih izzivov. ; This PhD dissertation studies a specific direction of international economics — the field of development aid policies, and focuses on its efficiency, mainly due to the relevance of the issue, since it is associated with numerous global challenges. Development aid, as the central theme of this dissertation presents the underlying concept, with which countries attempt to resolve developmental differences around the world. Studying the efficiency of development aid in terms of economic sciences is a very promising concept, mainly due to the fact that the gap between the developed countries of the global South and the global North is larger than ever, and current studies, nor resolution models, offered any effective solutions for changing or improving the current state. All of the above was studied on the African, Caribbean and Pacific Group of States (ACP) for two main reasons: Firstly, because the vast majority of these countries is a long-term beneficiary of development aid and secondly, because this provides us with a sound foundation for studying, including both the poorest Sub-Saharan countries and island states, which experienced rapid economic development in recent years. Thus the structure of this dissertation relies on both theory and application. The first part presents the fundamental theoretical terms from developmental economics, North-South relations, the history of cooperation among ACP countries with various international players and theoretical determination of development aid and its efficiency. The second part is intended for applied research of the efficiency of development aid policies. ACP countries were divided into two groups, group A with those receiving the most development aid and groups B with those receiving the least. We presumed that countries that received the most development aid made the most progress. Their progress was studied according top five economic and social indicators of development: GDP per capita, exports of goods and services, mortality of children under five years of age, growth in life expectancy and the number of migrations. Based on data retrieved for specific fields, we generally presumed whether development aid policies had achieved its purpose – if they were efficient. From the substantive aspect, this dissertation is an original contribution to the science of economics in its study of the problems in the existing system for distributing development aid and consequently its efficiency, to research of development problems in ACP countries and to proposals for meeting the modern challenges of international development. It also fills the gap in the study of the concept of international development through qualitative research methods, since existing research is extensively quantified. Since this dissertation is originally in Slovenian, it also adds to the scarce literature in this field and to future research of international developmental issues and the global challenges they bring.
Nasprotno prevladujoči obravnavi Turčije kot najstarejše kandidatke za članstvo v Evropski uniji (EU) in turški zunanjepolitični strategiji do Zahodnega Balkana, ki predvideva delovanje kot partnerica EU, to delo analizira Turčijo kot neodvisnega zunanjepolitičnega akterja. Na podlagi dveh raziskovalnih vprašanj o normativnih elementih turške zunanjepolitične strategije preverjam hipotezo, da zaradi t. i. plitke evropeizacije na Zahodnem Balkanu po letu 2009 prihaja do večanja turškega normativnega vpliva v tej regiji. Kot kontrolno spremenljivko obravnavam deklaratorni odmik EU od širitve na Zahodni Balkan leta 2014. V teoretskem delu naloge konceptualiziram normativni zunanjepolitični vpliv in izdelam lasten analitični model normativnih elementov zunanjepolitične strategije. Po opisu zgodovinskega konteksta zunanjepolitičnega delovanja EU in Turčije na Zahodnem Balkanu v empiričnem delu sledi največji doprinos naloge k znanosti: analiza in interpretacija primarnega dokumenta – zunanjepolitične strategije Turčije (Disisleri Bakanligi, 2018), za katero sem zagotovil prvi prevod v angleščino. Nato še identificiram in analiziram zunanjepolitične akcije Turčije, pri katerih merim normativni vpliv na družbe, trge in države regije in ga kritično ovrednotim. Ugotavljam, da ni mogoče sklepati na večji normativni vpliv Turčije v regiji zaradi plitke evropeizacije. Normativni vpliv Turčije na države je bil namreč največji med leti 2009–2012, ko je z mediacijo v srbskem delu Sandžaka in vzpostavitvijo tripartitne platforme dosegla željen ugled velike sile iz otomanskih časov. Vendar pa po letu 2013 ta vpliv upade, saj nekatere države regije izražajo večja nasprotovanja turškim zunanjepolitičnim vrednotam ali uporabljenim sredstvom. Normativni vpliv na trge in na družbe regije je sicer konstanten ; prek agencije TIKA, inštituta Yunus Emre, verske institucije Diyanet in TV nadaljevank Turčija promovira svoje družbene vrednote: muslimanska vera, diaspora, patriarhalnost in ugled velike sile. ; Contrary to the dominant consideration of Turkey as the oldest candidate for membership in the European Union (EU) and Turkey's foreign policy strategy towards the Western Balkans, which envisions acting as the EU's partner, this work analyzes Turkey as an independent foreign-policy actor. On the basis of two research questions on the normative elements of the Turkish foreign policy strategy, I am testing a hypothesis that after 2009, due to the shallow Europeanization in the Western Balkans, one observes an increase of the Turkish normative influence in this region. As a control variable, I consider the declaratory withdrawal of the EU from Western Balkans enlargement efforts in 2014. In the theoretical part of the thesis, I conceptualize the normative foreign policy influence and construct my own analytical model of the normative elements of the foreign policy strategy. Following the description of the historical context of the EU and Turkey's foreing policy in the Western Balkans, the empirical part is followed by the biggest contribution of this thesis to science: analysis and interpretation of the primary document - Turkey's foreign policy strategy (Disisleri Bakanligi, 2018), for which I provided the first translation into English. I then identify and analyze Turkey's foreign policy actions, where I measure the normative influence on societies, markets and countries of the region, and offer its critical evaluation. Findings show that it is not possible to ascertain that shallow Europeanization causes greater normative influence of Turkey in the region. Turkey's normative influence on the countries was the largest between 2009-2012, when, through mediation in the Serbian part of Sandžak and the establishment of a tripartite platform, when the state achieved the desired reputation of a great power from Ottoman times. However, after 2013, this impact declined, as some countries in the region are more likely to oppose Turkey's foreign policy values or application of instruments. The normative impact on the markets and on the societies of the region is constant ; through TIKA Agency, Yunus Emre Institute, religious institution Diyanet and TV series Turkey promotes its social values: Muslim faith, diaspora, patriarchate and reputation of great power.
Temporary or permanent, local or international, voluntary or forced, legal or illegal, registered or unregistered migrations of individuals, whole communities or individual groups are an important factor in constructing and modifying (modern) societies. The extent of international migrations is truly immense. At the time of the preparation of this publication more than 200 million people have been involved in migrations in a single year according to the United Nations. Furthermore, three times more wish to migrate, mostly from sub-Saharan Africa towards some of the most economically developed areas of the world according to the estimates by the Gallup Institute (Esipova, 2011). Some authors, although aware that it is not a new phenomenon, talk about the era of migration (Castles, Miller, 2009) or the globalization of migration (Friedman, 2004). The global dimensions of migration are definitely influenced also by the increasingly visible features of modern societies like constantly changing conditions, instability, fluidity, uncertainty etc. (Beck, 2009; Bauman, 2002).The extent, direction, type of migrations and their consequences are affected by many social and natural factors in the areas of emigration and immigration. In addition, researchers from many scientific disciplines who study migrations have raised a wide range of research questions (Boyle, 2009, 96), use a variety of methodological approaches and look for different interpretations in various spatial, temporal and contextual frameworks. The migrations are a complex, multi-layered, variable, contextual process that takes place at several levels. Because of this, research on migrations has become an increasingly interdisciplinary field, since the topics and problems are so complex that they cannot be grasped solely and exclusively from the perspective of a single discipline or theory. Therefore, we are witnessing a profusion of different "faces of migration", which is reflected and at the same time also contributed to by this thematic issue of the journal Ars & Humanitas.While mobility or migration are not new phenomena, as people have moved and migrated throughout the history of mankind, only recently, in the last few decades, has theoretical and research focus on them intensified considerably. In the last two decades a number of research projects, university programs and courses, research institutes, scientific conferences, seminars, magazines, books and other publications, involving research, academia as well as politics and various civil society organizations have emerged. This shows the recent exceptional interest in the issue of migration, both in terms of knowledge of the processes involved, their mapping in the history of mankind, as well as the theoretical development of migration studies and daily management of this politically sensitive issue.Migration affects many entities on many different levels: the individuals, their families and entire communities at the local level in the emigrant societies as well as in the receiving societies. The migration is changing not only the lives of individuals but whole communities and societies, as well as social relations; it is also shifting the cultural patterns and bringing important social transformations (Castles 2010). This of course raises a number of questions, problems and issues ranging from human rights violations to literary achievements. Some of these are addressed by the authors in this thematic issue.The title "Many faces of migration", connecting contributions in this special issue, is borrowed from the already mentioned Gallup Institute's report on global migration (Esipova, 2011). The guiding principle in the selection of the contributions has been their diversity, reflected also in the list of disciplines represented by the authors: sociology, geography, ethnology and cultural anthropology, history, art history, modern Mediterranean studies, gender studies and media studies. Such an approach necessarily leads not only to a diverse, but at least seemingly also incompatible, perhaps even opposing views "on a given topic. However, we did not want to silence the voices of "other" disciplines, but within the reviewing procedures actually invited scientists from the fields represented by the contributors to this volume. The wealth of the selected contributions lies therefore not only in their coherence and complementarity, but also in the diversity of views, stories and interpretations.The paper of Zora Žbontar deals with the attitudes towards foreigners in ancient Greece, where the hospitality to strangers was considered so worthy a virtue that everyone was expected to "demonstrate hospitality and protection to any foreigner who has knocked on their door". The contrast between the hospitality of ancient Greece and the modern emergence of xenophobia and ways of dealing with migration issues in economically developed countries is especially challenging. "In an open gesture of hospitality to strangers the ancient Greeks showed their civilization".Although the aforementioned research by the United Nations and Gallup Institute support some traditional stereotypes of the main global flows of migrants, and the areas about which the potential migrants "dream", Bojan Baskar stresses the coexistence of different migratory desires, migration flows and their interpretations. In his paper he specifically focuses on overcoming and relativising stereotypes as well as theories of immobile and non-enterprising (Alpine) mountain populations and migrations.The different strategies of the crossing borders adopted by migrant women are studied by Mirjana Morokvasic. She marks them as true social innovators, inventing different ways of transnational life resulting in a bottom-up contribution to the integrative processes across Europe. Some of their innovations go as far as to shift diverse real and symbolic boundaries of belonging to a nation, gender, profession.Elaine Burroughs and Zoë O'Reilly highlight the close relations between the otherwise well-established terminology used in statistics and science to label immigrants in Ireland and elsewhere in EU, and the negative representations of certain types of migrants in politics and the public. The discussion focusses particularly on asylum seekers and illegal immigrants who come from outside the EU. The use of language can quickly become a political means of exclusion, therefore the authors propose the development and use of more considerate and balanced migration terminology.Damir Josipovič proposes a change of the focal point for identifying and interpreting the well-studied migrations in the former Yugoslavia. The author suggests changing the dualistic view of these migrations to an integrated, holistic view. Instead of a simplified understanding of these migrations as either international or domestic, voluntary or forced, he proposes a concept of pseudo-voluntary migrations.Maja Korać-Sanderson's contribution highlights an interesting phenomenon in the shift in the traditional patterns of gender roles. The conclusions are derived from the study of the family life of Chinese traders in transitional Serbia. While many studies suggest that child care in recent decades in immigrant societies is generally performed by immigrants, her study reveals that in Serbia, the Chinese merchants entrust the care of their children mostly to local middle class women. The author finds this switch of roles in the "division of labour" in the child care favourable for both parties involved.Francesco Della Puppa focuses on a specific part of the mosaic of contemporary migrations in the Mediterranean: the Bangladeshi immigrant community in the highly industrialized North East of Italy. The results of his in-depth qualitative study reveal the factors that shape this segment of the Bangladeshi diaspora, the experiences of migrants and the effects of migration on their social and biographical trajectories.John A. Schembri and Maria Attard present a snippet of a more typical Mediterranean migration process - immigration to Malta. The authors highlight the reduction in migration between Malta and the United Kingdom, while there is an increase in immigration to Malta from the rest of Europe and sub-Saharan Africa. Amongst the various impacts of immigration to Malta the extraordinary concentration of immigrant populations is emphasized, since the population density of Malta far exceeds that of nearly all other European countries.Miha Kozorog studies the link between migration and constructing their places of their origin. On the basis of Ardener's theory the author expresses "remoteness" of the emigratory Slavia Friulana in terms of topology, in relation to other places, rather than in topography. "Remoteness" is formed in relation to the "outside world", to those who speak of "remote areas" from the privileged centres. The example of an artistic event, which organizers aim "to open a place like this to the outside world", "to encourage the production of more cosmopolitan place", shows only the temporary effect of such event on the reduction of the "remoteness".Jani Kozina presents a study of the basic temporal and spatial characteristics of migration "of people in creative occupations" in Slovenia. The definition of this specific segment of the population and approach to study its migrations are principally based on the work of Richard Florida. The author observes that people with creative occupations in Slovenia are very immobile and in this respect quite similar to other professional groups in Slovenia, but also to the people in creative professions in the Southern and Eastern Europe, which are considered to be among the least mobile in Europe. Detailed analyses show that the people in creative occupations from the more developed regions generally migrate more intensely and are also more willing to relocate.Mojca Pajnik and Veronika Bajt study the experiences of migrant women with the access to the labour market in Slovenia. Existing laws and policies push the migrants into a position where, if they want to get to work, have to accept less demanding work. In doing so, the migrant women are targets of stereotyped reactions and practices of discrimination on the basis of sex, age, attributed ethnic and religious affiliation, or some other circumstances, particularly the fact of being migrants. At the same time the latter results in the absence of any protection from the state.Migration studies often assume that the target countries are "modern" and countries of origin "traditional". Anıl Al- Rebholz argues that such a dichotomous conceptualization of modern and traditional further promotes stereotypical, essentialist and homogenizing images of Muslim women in the "western world". On the basis of biographical narratives of young Kurdish and Moroccan women as well as the relationships between mothers and daughters, the author illustrates a variety of strategies of empowerment of young women in the context of transnational migration.A specific face of migration is highlighted in the text of Svenka Savić, namely the face of artistic migration between Slovenia and Serbia after the Second World War. The author explains how more than thirty artists from Slovenia, with their pioneering work in three ensembles (opera, ballet and theatre), significantly contributed to the development of the performing arts in the Serbian National Theatre in Novi Sad.We believe that in the present thematic issue we have succeeded in capturing an important part of the modern European research dynamic in the field of migration. In addition to well-known scholars in this field several young authors at the beginning their research careers have been shortlisted for the publication. We are glad of their success as it bodes a vibrancy of this research area in the future. At the same time, we were pleased to receive responses to the invitation from representatives of so many disciplines, and that the number of papers received significantly exceeded the maximum volume of the journal. Recognising and understanding of the many faces of migration are important steps towards the comprehensive knowledge needed to successfully meet the challenges of migration issues today and even more so in the future. It is therefore of utmost importance that researchers find ways of transferring their academic knowledge into practice – to all levels of education, the media, the wider public and, of course, the decision makers in local, national and international institutions. The call also applies to all authors in this issue of the journal. ; Začasne ali stalne, lokalne ali mednarodne, prostovoljne ali prisilne, legalne ali ilegalne, registrirane ali neregistrirane migracije posameznic in posameznikov, celih družbenih skupnosti ali posameznih skupin predstavljajo pomemben dejavnik v konstruiranju in spreminjanju (sodobnih) družb. Razsežnosti mednarodnih migracij so resnično ogromne, saj je bilo vanje v času nastajanja te publikacije po ocenah Združenih narodov v enem letu vključenih več kot 200 milijonov ljudi. Po ocenah Gallupovega inštituta pa se jih še trikrat toliko želi preseliti, največ iz podsaharske Afrike ter proti nekaterim gospodarsko najbolj razvitim območjem sveta (Esipova, 2011). Nekateri avtorji zato, čeprav ob zavedanju, da ne gre za nov fenomen, govorijo o dobi migracij (Castles, Miller, 2009) ali o globalizaciji migracij (Friedman, 2004). Zagotovo je na globalne razsežnosti migracij vplivalo tudi to, da so vse bolj vidne značilnosti sodobnih družb nenehno spreminjanje razmer, nestabilnost, fluidnost, negotovost ipd. (Beck, 2009; Bauman, 2002).Na obseg, smeri in vrste migracij ter na njihove posledice vplivajo številni družbeni in naravni dejavniki, tako na območjih odseljevanja kot tudi na območjih priselitev. Poleg tega si raziskovalke in raziskovalci iz številnih znanstvenih disciplin, ki proučujejo migracije, v raziskavah zastavljajo »neverjetno raznovrstna« vprašanja (Boyle, 2009, 96), uporabljajo različne metodološke pristope in iščejo različne interpretacije, in sicer v različnih prostorskih, časovnih in vsebinskih okvirih. Vse bolj prihaja do izraza, da so migracije kompleksen, večplasten, spremenljiv in kontekstualen proces, ki poteka na več ravneh. Prav zaradi tega spoznanja je raziskovanje migracij postajalo vse bolj interdisciplinarno polje, saj so teme in problemi tako kompleksni, da jih ni mogoče zagrabiti zgolj in izključno iz perspektive ene same znanosti ali teorije. Zato smo priča pravemu bogastvu »obrazov migracij«, ki ga odraža ter obenem k njemu tudi prispeva pričujoča tematska številka revije Ars & Humanitas.Čeprav mobilnost oziroma migracije niso nov pojav, saj so se ljudje selili in preseljevali skozi celotno zgodovino človeštva, pa se šele v zadnjem času, v zadnjih nekaj desetletjih, z njimi resno teoretsko in raziskovalno ukvarjamo. V zadnjih dveh desetletjih so se pojavili številni raziskovalni projekti, univerzitetni programi in predmeti, raziskovalni inštituti, znanstvene konference, posveti, revije, knjige in druge publikacije, pri katerih sodelujejo tako raziskovalna in akademska sfera kot tudi politika in različne civilnodružbene organizacije. To priča o v zadnjem času izjemnem zanimanju za vprašanje migracij, tako kar zadeva poznavanje samih procesov in njihovo mapiranje v zgodovini človeštva kot tudi teoretski razvoj migracijskih študij in vsakodnevno urejanje tega politično občutljivega vprašanja.Migracije zadevajo številne subjekte na številnih ravneh: posameznice in posameznike, njihove družine ter celotne skupnosti tako na lokalni ravni v družbi emigracije kakor tudi na vseh teh ravneh v imigrantski družbi. Z migracijami se spreminjajo ne samo življenja posameznikov in posameznic, ampak se spreminjajo celotne skupnosti oziroma družbe in družbeni odnosi, zamikajo se kulturni vzorci, prihaja do pomembnih družbenih transformacij (Castles, 2010). Ob tem se seveda odpirajo številne teme, problemi in vprašanja, ki se gibljejo v širokem razponu od kršenja človekovih pravic do literarnih presežkov. Nekaterih od njih se dotikajo tudi prispevki v pričujoči tematski številki.Povezovalni naslov prispevkov v tej tematski številki revije, »Številni obrazi migracij«, smo si sposodili iz že omenjenega poročila Gallupovega inštituta o globalnih selitvah (Esipova, 2011). Temeljno vsebinsko vodilo pri izbiri prispevkov je bila raznovrstnost, kar nakazuje tudi pregled znanstvenih disciplin, iz katerih prihajajo avtorji: sociologija, geografija, etnologija in kulturna antropologija, zgodovina, umetnostna zgodovina, sodobne sredozemske študije, študiji spola in medijski študiji. Tak pristop nujno pripelje ne le do raznolikih, ampak tudi do vsaj navidezno neskladnih, morda celo nasprotnih pogledov na obravnavane tematike. Vendar nismo želeli utišati glasov iz »drugih« znanstvenih disciplin, temveč smo raje v recenzentske postopke povabili znanstvenike s področij, s katerih so tudi avtorji. Bogastvo zbranih prispevkov torej ni v njihovi medsebojni skladnosti in potrjevanju, temveč prav v mnogoterosti pogledov, zgodb in interpretacij.Prispevek Zore Žbontar obravnava odnos do tujcev v antični Grčiji, kjer je bilo gostoljubje do tujcev tako častivredna vrlina, da je vsak moral »izkazati gostoljubje in zaščititi kateregakoli tujca, ki je potrkal na vrata«. Zlasti je izzivalen kontrast med gostoljubjem v antični Grčiji in sodobnim pojavljanjem ksenofobije ter načini soočanja z migracijsko problematiko v gospodarsko razvitih državah. »Antični Grki so v odprti gesti gostoljubja do tujcev prepoznali svojo civiliziranost.«Čeprav omenjene raziskave Združenih narodov in Gallupovega inštituta podpirajo nekatere uveljavljene stereotipe o glavnih globalnih tokovih migrantov ter o območjih, o katerih »sanjajo« potencialni migranti, Bojan Baskar opozarja na sočasen obstoj tudi drugačnih migracijskih želja, tokov migracij in njihovih interpretacij. Posebej se osredotoči na preseganje in relativizacijo stereotipov in teorij o nemobilnem in nepodjetnem (alpskem) hribovskem prebivalstvu in migracijah.O tem, kako različne strategije pri prehajanju, prestopanju in prečkanju meja razvijejo migrantke, piše Mirjana Morokvasic. Označi jih kot prave socialne inovatorke, ki izumijo različne načine transnacionalnega življenja in tako od spodaj navzgor prispevajo k integrativnim procesom po vsej Evropi. V svoji inovativnosti gredo nekatere tako daleč, da premikajo različne, tako realne kot simbolne meje pripadanja naciji, spolu in poklicu.Elaine Burroughs in Zoë O'Reilly izpostavita tesno povezanost med sicer uveljavljeno terminologijo, s katero v statistiki in tudi znanosti označujejo imigrante na Irskem in širše v EU, ter negativnimi reprezentacijami nekaterih tipov migrantov v politiki in javnosti. Razpravo navežeta zlasti na iskalce azila in nezakonite priseljence, ki pridejo iz držav zunaj EU. Raba jezika lahko hitro postane politični način izključevanja, zato predlagata razvoj in uporabo obzirnejše in pravičnejše migracijske terminologije.Za spremembo izhodišča opredeljevanja in interpretacije sicer dobro proučenih selitev v nekdanji Jugoslaviji se zavzame Damir Josipovič. Predlaga zamenjavo dualističnega pogleda na te migracije s celostnim. Namesto njihovega poenostavljenega razumevanja kot mednarodnih in notranjih ali prostovoljnih in prisilnih migracij pa se zavzema za koncept psevdoprostovoljnih migracij.Na zanimiv fenomen zamikanja ustaljenih vzorcev spolnih vlog opozori tekst Maje Korać-Sanderson, katere zaključki izhajajo iz študije družinskega življenja kitajskih trgovcev v tranzicijski Srbiji. Medtem ko številne študije ugotavljajo, da skrbstveno delo v zadnjih desetletjih v imigrantskih družbah v glavnem opravljajo migrantke, njena študija ugotavlja, da v Srbiji kitajske trgovke skrb za svoje otroke večinoma zaupajo lokalnim ženskam srednjega razreda. Ta obrat vlog pri »delitvi dela« v skrbstveni sferi, ugotavlja avtorica, je v prid obema vpletenima stranema.Specifičen del mozaika sodobnih migracij v Sredozemlju, bangladeške skupnosti imigrantov na visoko industrializiranem severovzhodu Italije, razkriva Francesco Della Puppa. Izsledki poglobljenega kvalitativnega proučevanja odstirajo dejavnike, ki oblikujejo ta segment bangladeške diaspore, izkušnje migrantov ter učinke selitve na njihove družbene in biografske trajektorije.Izsek iz bolj tipičnih sredozemskih migracijskih procesov na primeru priseljevanja na Malto predstavita John A. Schembri in Maria Attard. Ugotavljata zmanjševanje števila selitev med Malto in Veliko Britanijo ob hkratnem povečevanju priseljevanja iz ostalih držav Evrope in podsaharske Afrike. Med učinki priseljevanja na Malto izpostavita izredno zgoščenost priseljenega prebivalstva, ki presega gostote celotnih prebivalstev v nekaterih evropskih državah.Miha Kozorog obravnava povezavo med migracijami in konstruiranjem krajev, iz katerih te migracije izvirajo. S pomočjo Ardenerjeve teorije »odročnost« izrazito emigracijske Benečije izrazi ne toliko v topografskem kot v topološkem smislu, v razmerju do drugih krajev. »Odročnost« nastaja v razmerju z »zunanjim svetom«, s tistimi, ki govorijo o »odročnih krajih« iz privilegiranih središč. Na primeru umetniškega dogodka, s katerim želijo organizatorji »odpreti tak kraj zunanjemu svetu« in »spodbuditi produkcijo bolj svetovljanskega kraja«, pokaže zgolj začasnost učinka tega dogodka na zmanjšanje »odročnosti«.O temeljnih časovnih in prostorskih značilnostih selitev »prebivalcev z ustvarjalnim poklicem« v Sloveniji piše Jani Kozina. Pri opredeljevanju tega specifičnega dela prebivalstva in pristopa k proučevanju njegovega migriranja se opre zlasti na dela Richarda Floride. Ugotavlja, da so prebivalci z ustvarjalnim poklicem v Sloveniji prostorsko zelo nemobilni in po tem kriteriju precej podobni ostalim poklicnim skupinam v Sloveniji, obenem pa tudi prebivalcem z ustvarjalnimi poklici v južni in vzhodni Evropi, za katere velja, da so med najmanj mobilnimi v Evropi. Podrobnejše analize pokažejo, da se ustvarjalci bolj razvitih regij načeloma intenzivneje selijo in so tudi v večji meri pripravljeni na selitev.O izkušnjah migrantk pri dostopu do trga delovne sile v Sloveniji govori članek Mojce Pajnik in Veronike Bajt. Obstoječa zakonodaja in posamezne politike namreč migrantke potiskajo v položaj, ko, če hočejo priti do zaposlitve, pristajajo na manj zahtevna dela. Pri tem so tarče stereotipnih reakcij in praks diskriminiranja tako na podlagi spola kot tudi starosti, pripisane etnične in religiozne pripadnosti ali kakšne druge okoliščine, še posebej dejstva, da so migrantke. Obenem pa prav zadnje vpliva na to, da s strani države niso deležne nikakršne zaščite.Migracijske študije pogosto domnevajo, da so ciljne države »moderne«, države izvora pa »tradicionalne«. Razprava Anıl Al-Rebholz ugotavlja, da takšna dihotomija pojmovanja modernega in tradicionalnega dodatno spodbuja stereotipne, esencialistične in homogenizirajoče predstave o muslimanskih ženskah v »zahodnem svetu«. Na podlagi biografskih pripovedi mlade Maročanke in Kurdinje ter razmerij med materami in hčerami prikaže raznolike strategije opolnomočenja mladih žensk v transnacionalnem migracijskem kontekstu.Specifični obraz migracij prinaša tekst Svenke Savić, namreč obraz umetniških migracij med Slovenijo in Srbijo po drugi svetovni vojni. Avtorica v njem ugotavlja, da je v treh ansamblih (opernem, gledališkem in baletnem) več kot trideset umetnic in umetnikov iz Slovenije s svojim pionirskim delom pomembno zaznamovalo razvoj gledališke umetnosti v Srbskem narodnem gledališču v Novem Sadu.Verjamemo, da nam je uspelo v pričujočo tematsko številko ujeti pomemben del sodobnega evropskega raziskovalskega utripa s področja migracij. Poleg uveljavljenih znanstvenikov s tega področja se je v ožji izbor prispevkov uvrstilo tudi več mladih avtoric in avtorjev, ki začenjajo raziskovalne kariere. Njihov uspeh nas veseli, saj obeta živahnost tega raziskovalnega področja tudi v bodoče. Obenem nas veseli, da so se vabilu odzvali predstavniki tako številnih znanstvenih disciplin ter da je število prispevkov, ki smo jih prejeli, znatno presegalo največji možni obseg revije. Spoznavanje in razumevanje številnih obrazov migracij sta pomembna koraka proti celovitemu znanju, potrebnemu za uspešno soočanje z izzivi migracijske problematike danes in, kot kaže, še posebej v prihodnosti. Zato je izjemnega pomena, da raziskovalci najdemo načine prenosa svojih znanstvenih spoznanj v prakso – na vse ravni izobraževanja, v medije, širše strokovne javnosti ter seveda tudi odločevalcem v lokalnih, državnih in mednarodnih ustanovah. Poziv velja tudi vsem avtorjem prispevkov v tej številke revije.