Search results

V prispevku avtor analizira samomore v avstrijski vojski od druge polovice 19. stoletja do začetka prve svetovne vojne. Za razliko od Prusije, ki je podatke glede vojaških samomorov objavljala že od konca 18. stoletja, imamo za Avstrijo prve analitične podatke šele sredi 19. stoletja. Do preloma stoletja je več avtorjev analiziralo samomore v avstrijski vojski, vsi so si pa bili enotni, da je bila Avstrija v številu samomorov v evropskem vrhu. A počasi je v ospredje prihajal tudi glavni vzrok za samomore; surovo ravnanje nadrejenih z novinci. Medtem je vojska skušala samomore patologizirati in preko številnih obdukcij pokazati, da je vzrok številnih samomorov (poleg psihične labilnosti vojakov) tudi v njihovih organskih anomalijah.

Reka Drava je v preteklosti povzročala številne preglavice v svoji bližnji (in tudi širši) okolici. V skladu z državno politiko so že sredi 60. let potekale polemike glede plovnosti večjih ladij na reki Dravi vse do Maribora. Toda ideja je bila kmalu opuščena, saj je bilo pomembneje zaščititi bregove, posesti in predvsem prebivalce ob reki. S prvimi regulacijami so začeli v 70. letih 19. stoletja v Spodnjem Dupleku, dela pa nadaljevali proti Loki in Ptuju. Ob močnejših padavinah se je pretok hitro povečal, zato je reka redno poplavljala. S sistematičnimi regulacijami dolvodno od Maribora so se začeli ukvarjati pred prelomom stoletja in strugo na več mestih uravnali (oziroma skrajšali). Toda celovito regulacijo med Mariborom in Ptujem je preprečila prva svetovna vojna.

V razpravi avtor analizira delovanje razmejitvene komisije na Štajerskem v letih 1920–23. Potem ko je senžermenska mirovna pogodba julija 1920 postala pravnomočna, je bila dva tedna kasneje v Parizu imenovana posebna mednarodna razmejitvena komisija, ki je imela nalogo, da na terenu definitivno določi mejo. V skladu s pogodbo je morala izdelati plan dela in določiti mejo, sporna območja pa markirati in definirati na terenu. Komisija je vodila, organizirala in koordinirala dela na meji, po potrebi pa obiskovala sporna območja in preverjala mejne točke.

Avtor v prispevku analizira deželnozborske nastope spodnještajerskega poslanca Ivana Dečka v njegovem zadnjem mandatu (1902-1907). Kljub temu, da slovenski strani (na deželno- in državnozborski ravni) ni uspelo zmagati v mestu (najbližje zmagi so bili leta 1901), so celjski Nemci z vse večjim strahom spremljali slovenski nacionalni prodor. A mestni očetje se nikakor niso želeli ukloniti slovenskim zahtevam po gimnaziji znotraj mestnega teritorija. Dečko je medtem očitno »pozabil« na sklep slovenske politike, češ da tozadevno ne bo pristala na nikakršen kompromis, in samovoljno ponudil za gradnjo slovenske gimnazije del svoje posesti za mestnim »obzidjem« v Gaberjih. Njegova poteza se je pri ideološki delitvi pokazala za več kot odličen pripomoček konservativcev za napad nanj, posredno pa na liberalno strujo v Celju, kar je ne nazadnje vodilo v definitivni konec spodnještajerskega slogaštva.

V prispevku avtor analizira prevratno dobo na Spodnjem Štajerskem (predvsem na »ogroženih« območjih) skozi prizmo primerov obračuna s spodnještajerskim nemštvom. Nemci so bili z nastankom nove države prestrašeni, odpuščanja številnih nemških javnih uslužbencev so bila tako rekoč na dnevnem redu, na drugi strani pa je slovenska stran evforično krenila v nove čase. Dogodki, ki so sledili, so širili sovraštvo do nemštva (in tudi strah pred njimi), med Nemci pa večali občutek ogroženosti. V »bran« spodnještajerskemu nemštvu se je najbolj ognjevito postavil graški vsenemški časnik Grazer Tagblatt, ki je nato vseskozi (dve desetletji) zagovarjal parolo, da je potrebno Spodnjo Štajersko priključiti nazaj k nemštvu (kar se je na koncu dejansko tudi zgodilo).

Avtor v prispevku analizira deželnozborske nastope spodnještajerskega poslanca Ivana Dečka v njegovem prvem mandatu (1890-96). Leta 1885 se je Dečko iz Maribora preselil v Celje, se zaposlil v Sernečevi odvetniški pisarni in vidno pospešil slovenski »prodor« v mestu ob Savinji. S premišljeno taktiko je nastopil tudi na deželnozborski ravni, ko je leta 1890 postal poslanec štajerskega deželnega zbora v ljutomerski kmečki kuriji. S svojimi deželnozborskimi govori, peticijami in interpelacijami je (skupaj z ostalimi slovenskimi poslanci) povzročal nemir v nemških (liberalnih) vrstah in jih prisilil k nacionalni homogenizaciji. Premetena slovenska politika je tudi pod njegovim vplivom na začetku 90. let popolnoma osvojila podeželje, spodnještajersko nemštvo pa omejila na mesta in nekatere trge.

V prispevku avtor analizira spodnještajerske deželnozborske nemške poslance (mestne in kmečke kurije) v letih 1848/61-1918. Po obnovi ustavnega življenja leta 1861 se je ob slovenski stran(k)i (stranki v predmodernem smislu), ki si je prizadevala za jezikovno in nacionalno enakopravnost, oblikovala tudi nemška »ustavoverna« stran(ka). Nacionalno vprašanje je vse bolj prodiralo na avstrijski politični parket. Če so prve volitve še minile brez prevelikega nacionalnega predznaka, je nacionalna komponenta že na naslednjih nadomestnih volitvah igrala vidnejšo vlogo. Z leti (desetletji) se je nacionalizem stopnjeval in vplival na vse bolj nacionalno držo nemških (kakor tudi slovenskih) poslancev.

V (cislajtanskih) deželah, kjer so prebivali Slovenci, je bilo mesto deželnega predsednika (z izjemo Slovencem naklonjenega Andreja Winklerja na Kranjskem med leti 1880-92) vse do razpada monarhije v nemških (oziroma v Primorju v italijanskih) rokah. Podobno je bilo z avtonomno deželno oblastjo; zgolj Kranjska, ki jo je Taaffejeva vlada priznala za edino večinsko slovensko deželo, je imela od 80. let naprej slovensko večino v deželnem zboru, od leta 1888 pa je bil tudi deželni glavar dokončno iz slovenskih vrst. Po razpadu monarhije je edino kranjski deželni zbor (oziroma njegovo poslopje) ostal na Slovenskem, medtem ko so ostala deželna mesta ostala zunaj slovenskih oziroma jugoslovanskih meja. Tako se je zgolj kranjski deželni odbor, ki bo v prispevku podrobneje analiziran, leta 1918 soočil s predajo oblasti novi državi.

V razpravi avtor obravnava organizacijo slovenskih političnih taborov v drugi polovici 19. stoletja, v času, ki še ni poznal moderne politične »infrastrukture« oziroma klasičnega strankarstva. V letih marčne revolucije se je politika osredinila v deželnih zborih in v državnem zboru, na drugi strani pa tudi v časnikih in časopisih. Po obnovi ustavnega življenja sta se v slovenski politiki izoblikovala dva politična tabora: tabor, ki je zagovarjal previdno politiko državnih poslancev (staroslovenci), in tabor opozicije (mladoslovenci), ki se je zavzemal za odločno nacionalno politiko po češkem zgledu. Glavni politični centri so bili poleg deželnih zborov (in po letu 1873 državnega zbora) časopisi (in društva). Kljub načelni slogi so v ozadju vseskozi tlela politična nesoglasja. Dokončno ločitev duhov je leta 1888 z Rimskim katolikom dosegel Anton Mahnič, profesor bogoslovja v Gorici. Januarja 1890 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Katoliško politično društvo, liberalci pa so februarja 1891 ustanovili Slovensko društvo. V drugih deželah s slovenskim prebivalstvom je bila pluralizacija političnega prostora nekoliko kasnejša ali pa do nje sploh ni prišlo.

On the basis of the archival materials the author focuses on the Styrian-Croatian border river Drava (between Ormož and Središče) at the end of the 18th century, when (due to the river bed changes) the competent authorities under Maria Theresa and Joseph II started to focus on the consequent border disputes. After the massive floods of the river Drava in the 18th century, the border residents who suffered damages (on the Styrian side) complained more and more frequently, trying to solve the situation at hand. The author is specifically interested in how the river bed changes influenced the life of the residents of the areas by the river and how these people solved the mutual local disputes at the turn of the century (before the border was agreed upon and drawn at the beginning of the 19th century).