Suchergebnisse

Die seit 1948 autonome Region Aostatal liegt bekanntlich am Fuße der höchsten Alpengipfel im Grenzgebiet zwischen Südostfrankreich, der Westschweiz und Nordwestitalien. In vorrömischer Zeit war das Tai von den Salassern besiedelt, die erst nach mehr als einem Jahrhundert kriegerischer Auseinandersetzungen im Jahr 25 v.C. von den Römern unterworfen werden konnten. Nach dem Untergang des weströmischen Reichs (476 n.C.) übernahmen, nach kurzen Interregnien der Burgunder, der Ostgoten und der Byzantiner, die Langobarden das Ruder in der Region. 575 wurde das Aostatal ins franko-burgundische Reich eingegliedert, womit auch die sprachliche Orientierung zur Galloromania erstmals definitiv gegeben war. Nach knapp drei Jahrhunderten Zugehörigkeit zum Frankenreich fiel das Gebiet an das Königreich Hochburgund, welches 1032 mit dem Deutschen Reich unter Konrad II. vereinigt wurde. Ab diesem Zeitpunkt übernahmen die Savoyer die alten burgundischen Besitztümer im Aostatal. Ihre Herrschaft über die Region, im Rahmen derer den Valdostanern erstmals 1191 Sonderprivilegien eingeräumt wurden, sollte schließlich bis ins 19. Jahrhundert, genauer gesagt bis zur Einigung Italiens reichen. ; Razvoj večjezičnosti v Aosti s sociolingvističnega vidika: pogled nazaj, vizija stanja v 21. stoletju. Študija izhaja iz modela jezikovnega krova, kot ga je kot prvi leta 1952 predstavil nemški sociolingvist Heinz Kloss ravno s pomočjo metaforične rabe izrazov hiša in krov: z njim je mogoče naše videnje o medsebojnem sožitju jezikov v dolini Aoste bistveno dopolniti. Dandanes uživa dolina Aoste v Republiki Italiji status avtonomne dežele. Od druge polovice 19. stoletja dalje, natančneje, od politične združitve Italije, je imela in še zmeraj ima italijanščina kot uradni jezik vse večjo težo in pogojuje jezikovno asimilacijo; tako prihaja do konfliktnih situacij, ki bi utegnile imeti za posledico, da se dosedanja pisana paleta romanskih jezikov te dežele poenostavi in torej jezikovne razlike zabrišejo. Gre predvsem za usodo frankoprovansalščine, govorjenega jezika avtohtonega prabivalstva, ki ima ob sebi močnejši romanski varianti, francoščino in italijanščino. Ta, govorjena frankoprovansalščina pravega krovnega jezika nima. Zanjo je tudi francoščina, ki je s statutom avtonomne dežele za javno rabo (uprava, sodišče,šola) uradno izenačena z italijanščino, tuji jezik. Barvni grafikoni skušajo plastično predstaviti štiri jezikovne situacije iz preteklih dni (1860, 1900, 1945, 1990). Ob koncu pa se skuša predstaviti vizijo jezikovnega stanja sredi prihodnjega stoletja. Tak hipotetičen scenarij predvideva omejevanje francoščine in frankoprovansalščine na rabo v nekaterih situacijah, te zadnje edinole na domače okolje. Izgubljala bo tudi francoščina in edini resni tekmec italijanščini bi utegnila biti v prihodnjih desetletjih anglo-amerikanščina, in sicer zaradi mogočnega vpliva javnih občil in pa široke rabe anglizmov in amerikanizmov v nekaterih tehnoloških smereh. Začetni, samo pismeni jezikovni krov bi utegnil pogojevati ustvarjanje (in vrivanje) vzorcev tudi v govorjeni jezik prebivalstva