Suchergebnisse

Avtor v članku analizira poročanje o »begunski krizi« v treh osrednjih slovenskih dnevnih časopisih, Delu, Dnevniku in Večeru, v obdobju, ki so ga novinarji poimenovali »prvi in drugi begunski val«. Pri analizi se osredotoča na uokvirjanje problematike in na prevladujoče novinarske konvencije, s katerimi se uprizarja objektivnost, pri čemer skuša prikazati temeljno protislovje pri poročanju o »begunski krizi«. Na eksplicitni ravni je namreč v dnevnih časopisih problem z distanciranim poročanjem prevladujoče uokvirjen s humanitarno krizo, v redkih primerih tudi z varnostno grožnjo, na konotativni ravni pa se z značilnostma poročanja, kot sta faktizem in epizodičnost, utrjuje prevladujoči strah pred množičnostjo beguncev. Poleg tega v poročanju prihaja tudi do odmika od konvencij objektivnosti in bolj angažiranega poročanja, kjer dnevne novice z zatekanjem k arhetipskim podobam herojev delujejo podobno kot mit.

Povzetek. Članek analizira reprezentacije Melanie
Trump v slovenskih tiskanih medijih in raziskuje, kako
je bil v prispevkih o Melanii Trump konstruiran spontani nacionalizem, ta pa je bil v medijih povezan s promocijo slovenske nacije prek Melanie kot blagovne znamke.
Moč nacionalnih vezi, idej in tradicije je namreč vzdrževana in redistribuirana prek medijev in popularne
kulture, zato avtorja v nasprotju z literaturo s tega področja, ki medije večinoma obravnava le kot mediatorje,
v članku tudi kritično naslavljata vprašanje vloge medijev v procesu znamčenja nacije in jih obravnavata kot
neodvisne akterje. Avtorja analizirata 594 prispevkov o
Melanii Trump, objavljenih v slovenskih tiskanih medijih v obdobju treh mesecev v letih 2016 in 2017. Analiza
tiskanih medijev v Sloveniji je pokazala, da številne in
ponavljajoče se medijske reprezentacije »Melanie« potiskajo slovenski nacionalizem v komercialni kontekst in
posledično transformirajo nacijo v blago.
Ključni pojmi: medijski diskurz, komodifikacija, Melania
Trump, prva dama, nacionalizem, znamčenje nacije

Through the perspective of the concept of generations and generationally
specific digital sociality, the paper analyses the transformation of reading as a
practice and as an experience. Based on analysis of interviews with teenagers,
it is argued that in today's polymedia environment users are constantly shifting
between platforms and live in constant anticipation of something new, being
permanently occupied, and constant affective engagement represent a condition for an algorithmically produced regime of visibility that normalises the distracted
multitasking they engage in. In the context of constant digital work, there remains
little space for practices beyond social platforms. The authors argue that in the
young interviewees' perception book reading does not hold the status of a cultural authority and that the role played by reading in distributing cultural capital
has been reshaped.

Karantena je kot spopad z epidemijo prinesla transformacijo prostorsko-časovne dimenzije vsakdanjega življenja. Porušila se je fizična in družbena diferenciacija prostorov v vsakdanjem življenju (delo, počitek, zabava, zasebno, javno, ospredje, ozadje ...). Obenem so bili ukinjeni običajni interakcijski rituali, ko je digitalno komuniciranje potisnilo ob stran telesni vidik družbenosti in utelešeno interakcijo med ljudmi. Življenje v karanteni se tako prevladujoče dogaja v sintetičnih situacijah. Avtorji analizirajo medijske prakse »komunikativne figuracije« skupine študentov – sošolcev, pri čemer se osredotočajo na spremembo komunikacijskih praks v obdobju najstrožnjih omejitev v času epidemije v kontekstu intenzivne mediatizacije. Ugotavljajo, da je permanentna raba medijev okrepila integracije tehnologije in praks občinstvenja v vsakdanje življenje, naturalizacijo digitalne družbenosti in fragmentacijo pozornosti. To je spletna predavanja na platformi Zoom spremenilo v eno od številnih enakovrednih medijskih praks. Predavanja so tako zaradi tesne integracije v siceršnjo medijsko pro-trošnjo izgubila svojo ritualno distinktivnost in lokacijo zunaj komodificirane digitalne kulture.

Based on the assumptions that digital media are used as integrated structures or "polymedia repertoires" and that media practices cannot be treated as unrelated practices performed on distinct platforms, the present study examined the digital sociability of young people and their media prosumption in a polymedia environment. Data were collected from group interviews of 67 12- to 19-year-olds and 59 personal visualised media sketches. The study focused on teenage engagement with news as part of their media repertoires and their understanding of what news is in the context of general platform sociability conditions, including a state of permanent connectedness and constant anticipation of something new. Their sociability based on permanent activity and affective engagement was enabled and framed by the algorithmically produced regime of visibility and the promise of liveness. The findings indicated that an important consequence of the increased fragmentation of activities is the naturalisation of the performance of multiple media practices at the same time. Although the complexity of such performance, even among teenagers, revealed socially distinctive categories, clear hierarchies between types of practices - such as watching news or pop culture, online shopping and doing homework - and the cultural differentiation of the dominant contexts for these practices - such as school and leisure - were eroded. The contexts of school, home, and leisure thus collapse, and the definition of important news journalism becomes highly unstable, with the distinction between pop and politics generally disintegrating.