Suchergebnisse

In 1911, Josip Mantuani attended a joint meeting for monument protection and Heimatschutz (homeland protection) in Salzburg, which he covered extensively in the Slovenec newspaper. Even though his practice as a member of the Monument Council and director of the Provincial Museum undoubtedly centred on the protection of historical monuments, he was also well acquainted with Heimatschutz. This is clearly shown in his text "Domovinsko varstvo" (Heimatschutz), which he published in the scientific journal Čas in 1914. The two aforementioned texts, along with his five-instalment feuilleton on the modern principles of monument protection, which he published in the Slovenec newspaper in late 1909, provide a good insight into Mantuani's understanding of the mutual relationship between monument protection and Heimatschutz. In all three texts one can clearly discern that Mantuani distinguished between monuments that were still rooted in the existing tradition through their character, form and content, and those he viewed as "silent witnesses" to past cultures, or, in other words, as historical sources. He attributed "a living cultural" role to the former, while viewing the latter as "archival material".

Čas pred prvo svetovno vojno so na področju domače kulture v širšem smislu oziroma likovne umetnosti v ožjem smislu pomembno zaznamovala tudi prizadevanja, da bi v Ljubljani končno dobili prvo javno dostopno zbirko slik. Eden od pomembnih posameznikov, ki je deloval v tej smeri, je bil Josip Mantuani. Mesto direktorja Kranjskega deželnega muzeja mu je omogočilo, da je za vzpostavitev zbirke, katere vzgojni in zgodovinski pomen je sicer leta in leta utemeljeval v svojih objavljenih in neobjavljenih spisih, lahko veliko naredil tudi v povsem praktičnem smislu. Njegova prizadevanja pa so bila v marsikaterem pogledu zamejena z institucionalnim okvirom, znotraj katerega je deloval. V članku bo na primeru vključitve zbirke slik Ladislava pl. Benescha v zbirko Kranjskega deželnega muzeja, za katero si je Mantuani aktivno prizadeval tri leta, ilustrirano njegovo krmarjenje med željami in potrebami lastnika zbirke na eni ter upravno-finančnimi omejitvami, ki mu jih je narekoval njegov »delodajalec«, kranjski deželni odbor, na drugi strani.

Sodobnemu bralcu se Plinijeva »poglavja o umetnosti« lahko zdijo presenetljivo domača. S svojim seznamom umetnikov in del, ki so urejena kot niz slogovnih iznajdb in izboljšav, Plinijev opis grške umetnosti ... v marsikaterem pogledu ustreza zdaj splošno uveljavljenemu modelu zgodovine umetnosti. Vzrok za to je seveda v dejstvu, da je Plinijevo besedilo igralo osrednjo vlogo pri razvoju tega modela (Carey, 2003, 13).