Suchergebnisse

V navezavi na trenutno pandemijo članek preučuje motiv maske v književnosti ter njegov vpliv na posameznikovo samopodobo in identiteto. Pri obravnavi vprašanja, kakšne funkcije ima maska v literarnih delih, kakšen je njen učinek in kakšno moč ima, članek najprej pregledno oriše novoveško evropsko in zlasti nemško književnost, nato pa se podrobneje posveti simbolnim razsežnostim maske v obdobju dunajske moderne, ki je z raziskavami na področju medicine, nevrologije, psihologije in psihoanalize prinesla tudi nova spoznanja o jazu. Z motivno-tematsko analizo Sanjske novele Arthurja Schnitzlerja članek prepoznava ambivalentno vlogo maske v človekovem odkrivanju identitete, z analizo Rilkejevega romana Zapiski Malteja Lauridsa Briggeja pa vlogo obrazne maske kot simbolnega sprožilca razkroja identitete, se pravi njeno vlogo v reprezentaciji procesa od samozavedanja do samorazkroja.

Izhodišče tematske številke Prostor je inventarizacija trenutnega stanja v humanistiki in družboslovju več desetletij po t. i. prostorskem obratu, ki je v ospredje znanstvenih raziskav postavil kategorijo prostora. Kako so zamisli Lefebvra, Foucaulta, Augéja, Bahtina, Lotmana, de Certeauja, Westphala in drugih, ki so se že trdno zasidrale v teoretskem ustroju, prispevale k razvoju posameznih humanističnih in družboslovnih znanosti? Kakšen vpliv in kakšno težo so imele? V kolikšni meri je na tej osnovi prišlo do spremembe percepcije prostorskih izkušenj? In kakšni so današnji pristopi k raziskavam prostora v različnih vedah? Prispevki, zbrani v tem tematskem sklopu, se ukvarjajo z zaznavanjem prostora in razumevanjem prostorskih konceptov, z upodabljanjem, kreiranjem in strukturiranjem prostora ter s pomenom prostorskih izkušenj za znanstvene, umetniške in družbene prakse. Preučujejo oblike kreacije, inscenacije in reprezentacije prostora v različnih historičnih, medijskih in socialnih kontekstih, pri čemer segajo od teoretske refl eksije do analize konkretnih prostorov in njihovih upodobitev.

Znanstvena monografija prinaša deset razprav o slovenskih intelektualkah, ki so s svojim delom zaznamovale slovensko kulturno zgodovino, saj so vsaka na svojem področju orale ledino. Gre za pionirke, ki so vstopale v svet moških, študirale večinoma na dunajski, pa tudi na graški in praški univerzi ter se v domačih krajih uveljavile ali pa (žal) utonile v pozabo. V monografiji so predstavljene življenjske zgodbe kemičark Ane Jenko Šterba-Böhm in Ane Mayer Kansky, botaničark Angele Piskernik in Milene Perušek, zgodovinarke in bibliotekarke Melitte Pivec-Stele, arheologinje in germanistke Helene Tominšek Stupan, pa tudi Ljudmile Poljanec, Zofke Kveder in Minke Skaberne.