Suchergebnisse

Predmet doktorske disertacije je upravljanje zunanjetrgovinske politike države ob upoštevanju delovanja nadnacionalnih entitet, pri čemer je naš osrednji cilj identificirati optimalen način realizacije nacionalnih interesov v okviru nadnacionalne entitete (tj. Evropske unije). Zunanjetrgovinska politika je eno izmed najstarejših ekonomskih področij, o katerem so tekle resne akademske razprave že v Antični Grčiji pred več kot 2000 leti. Vendar o razvoju svetovne trgovine kot sistematičnem globalnem načinu trgovanja govorimo šele od 15. stoletja dalje. Za boljše razumevanje področja v doktorski disertaciji najprej opredelimo teoretska izhodišča, v okviru katerih predstavimo teorije mednarodne menjave ter analiziramo vlogo države in ekonomske diplomacije skozi različna zgodovinska obdobja (merkantilizem, liberalizem, protekcionizem, intervencionizem ter obdobje liberalizacije in globalizacije). Kot najpomembnejše teoretično izhodišče od Davida Ricarda dalje identificiramo ugotovitev, da svet ni ničelna vsota – vse države z zunanjo trgovino pridobivajo. Kljub temu da so države skozi različna zgodovinska obdobja (glede na gospodarske razmere) vodile različne zunanjetrgovinske politike (protekcionistične ali liberalne), teorija in praksa potrjujeta, da liberalna zunanjetrgovinska politika povečuje konkurenčnost gospodarstva. Študije ekonomistov (Sachs in Warner 1995, 35 ; Frey v Pruslecki 2008, 5 ; Krueger 1980, 289) namreč kažejo, da države z liberalno zunanjetrgovinsko politiko dosegajo višjo gospodarsko rast od tistih s protekcionistično. Kot potrditev teze navajamo izsledke analiz, ki kažejo na višje stopnje gospodarske rasti v t. i. hitro rastočih gospodarstvih (državah BRIICS ‒ Braziliji, Rusiji, Indiji, Indoneziji, Kitajski in Južni Afriki). Slednje so na podlagi liberalizacije trgov v zadnjih dvajsetih letih dosegale višje stopnje gospodarske rasti od razvitih gospodarstev. Glede na to da je predmet disertacije zunanjetrgovinska politika v okviru Evropske unije (EU), ki jo Slovenija sooblikuje, se v okviru analize ukrepov osredotočimo na ukrepe zunanjetrgovinske politike EU, vlogo nacionalnih in nadnacionalnih (vladnih in nevladnih) akterjev ter povezavo vsebin z drugimi politikami. Ključni akterji v procesu formalnega delovanja na področju zunanjetrgovinske politike EU so: Evropska komisija (Direktorat za trgovino), Svet EU (Odbor za zunanjetrgovinsko politiko, Coreper in Svet za zunanje zadeve), Evropski parlament ter nevladni akterji (združenja, nevladne organizacije) kot nadnacionalni akterji in (vladni in nevladni) akterji na nacionalni ravni držav članic EU. Prioriteta zunanjetrgovinske politike EU je multilateralna zunanja trgovina, vzporedno pa potekajo pogajanja s številnimi državami oz. regijami za sklenitev preferencialnih trgovinskih sporazumov. Med ukrepi zunanjetrgovinske politike EU je pomembna še Strategija dostopa na trg, v okviru katere se dosegajo sinergije na podlagi okrepljenega partnerstva med Evropsko komisijo, državami članicami in gospodarstvom. Ugotavljamo, da postaja v obdobju globalizacije zunanjetrgovinska politika izrazito večplastna ter da izginjajo meje med zunanjimi in notranjimi politikami. Na primeru pogajanj t. i. Razvojne agende iz Dohe, ki potekajo v okviru Svetovne trgovinske organizacije, potrdimo tezo o prepletanju pogajanj na različnih ravneh (bilateralni, regionalni in multilateralni) in vsebinski povezanosti zunanjetrgovinske politike z drugimi politikami (z razvojno, s kmetijsko ipd.). Slednje potrjujejo tudi strateški dokumenti EU (Strategija Evropa 2020 ; Trgovina, rast in svetovne zadeve ter Globalna Evropa: konkurenčna v svetu), v katere je zunanjetrgovinska politika vključena kot pomemben sestavni del politike konkurenčnosti. ; The doctoral thesis focuses on a country's external trade policy management in relation to the processes witin subnational entities. Our main goal is to identify an optimal approach to realizing national interests in the context of a subnational entity (i.e., the European Union). External trade policy is one of the oldest economic policies. The first discussions on trade issues started among philosophers in Greece 2000 years ago, but global trade as a systematic process emerged in the 15th century. At the beginning of the doctoral thesis, the focus is on the theoretical background ‒ theories of external economic co-operation. We analyse the role of the state and economic diplomacy in different historical periods (mercantilism, liberalism, protectionism, interventionism, liberalisation and globalisation). The most important theoretical finding is (discovered by David Ricardo and confirmed in subsequent theories) that all states, engaged in external trade, gain (we talk about the so called positive sum). Although countries led different external trade policies during various historical periods (liberal or protectionist), theory and experience show that the liberal external trade policy increases competitiveness of an economy. Studies of several economists (Sachs and Warner 1995, 35 ; Frey 1984 ; Pruslecki 2008, 5 ; Krueger 1980, 289) also confirm, that countries with a liberal external trade policy record higher growth rates than those in favour of protectionism. Emerging economies (the so called BRIICS countries ‒ Brasil, Russia, India, Indonesia, China, and South Africa) record higher growth rates in the last twenty years – after liberalising their markets. We analyse the European Union (EU) external trade policy measures, the role of national and subnational (state and non-state) actors, and the interconnectedness of the external trade policy and other national policies. The key actors in the formal process of creating EU external trade policy are: European Commission (Directorate General for Trade), Council of the EU (Trade Policy Committee – formerly 133 Committee ; Coreper, Foreign Affairs Council), European Parliament, non-state actors (associations, non-governmental organisations (NGOs)) as well as actors in the member states (state and non state actors: ministries, diplomatic network, business associations, chambers of commerce, NGOs, etc.). The priority of the EU external trade policy is multilateral trade – successful conclusion of the WTO Doha Development Agenda. In parallel, EU is negotiating preferential trade agreements with several countries and regions. One of the most important trade policy measures is also Market Access Partnership, where active involvement of member states and the business sector is expected. Globalisation has changed the patterns of global economic co-operation and global trade. External trade has become more complex (linked to the competition, energy, environment and sustainable development policies) and the number of actors (state and non-state) involved in the policy has increased significantly. The boundaries between external and internal policies disappear as well. We show the interactions between different actors, negotiating levels, and policies on the World Trade Organisation Doha Development Agenda case, where the positions of the negotiations have to be agreed on at different levels: national, bilateral, regional, and multilateral. External trade policy is an important part of the EU strategic documents (Global Europe: competing in the world, EU 2020), and therefore an important element of the competitiveness policy. The thesis also confirms that the role of economic diplomacy in trade issues has gained importance during the last twenty years. Saner and Yiu (2003) argue that the main function of the post-modern economic diplomacy is representation in the international organisations and influence on other countries' policies.

Mednarodno sodelovanje držav članic Evropske unije je izrednega pomena za učinkovito delovanje Unije. Predvsem pa je ključnega pomena za kakovost življenja ljudi znotraj držav članic. Eno izmed pomembnejših področij sodelovanja, ki zagotavlja kakovost življenja in varnost državljanov, je sodelovanje med policijami držav. Dotično sodelovanje ni samo pomembno, ampak že kar nujno glede na globalne razsežnosti kriminalitete. Države članice priznavajo varnost svojih državljanov kot eno od glavnih vrednot in pravic. Z namenom zaščite te pravice in omejevanja kriminalitete je Evropska unija sprejela razne instrumente, ukrepe in pravne okvire na področju mednarodnega policijskega sodelovanja. Pomembno je tudi delovanje raznih agencij Evropske unije, katerih namen je krepitev in usmerjanje sodelovanja med policijami držav članic. Primeri tovrstnih agencij so na primer Europol, Interpol, Sirene, Frontex, odbor COSI, SEPA, CEPOL itd. V nalogi je predstavljena tudi vloga in delovanje Slovenije v omenjenih agencijah ter njene aktivnosti na področju policijskega sodelovanja. To poteka na različne načine in na raznih področjih. Načine, oblike in področja sodelovanja sem poskušala predstaviti na primeru policijskega sodelovanja med Slovenijo in Italijo. ; The international cooperation of the Member States of the European Union is of utmost importance for the effective functioning of the Union. Above all, it is crucial for the quality of life of people within Member States. One of the most important areas of cooperation that guarantees the quality of life and the safety of citizens is the cooperation between the police of the countries. The cooperation in question is not only important, but rather necessary, given the global dimension of criminality. Member States recognize the safety of their citizens as one of the main values and rights. In order to protect this right and to limit criminality, the European Union has adopted various instruments, measures and legal frameworks in the field of international police cooperation. It is also important that the various European Union agencies work to strengthen and direct cooperation between the police of the Member States. Examples of such agencies include Europol, Interpol, Sirene, Frontex, COSI, SEPA, CEPOL, etc. The paper also presents the role of Slovenia in these agencies and its activities in the area of police cooperation. This is done in a variety of ways and in various fields. I tried to present ways, forms and areas of cooperation in the case of police cooperation between Slovenia and Italy.

Die Umbrüche des 20. Jahrhunderts hinterlassen tiefe Spuren in und zwischen den Ländern des Alpen-Adria-Raumes. Alte und neue Nationalismen führen vielerorts zu Auseinandersetzungen in Volksgruppenfragen – zwischen Kärnten und Slowenien zuletzt sichtbar in jahrzehntelangen Konflikten um zweisprachige Ortstafeln und andere Minderheitenrechte.Das Buch beleuchtet Einstellungen von Jugendlichen beider Länder zu Geschichte(n) der Region, Zwei- und Mehrsprachigkeit, Nationalismus und kultureller Vielfalt, neuen und alten Minderheiten, Nachbarländern und Europa. Aufbauend auf den Ergebnissen eines grenzübergreifenden Forschungsprojektes widmen sich Beiträge der Geschichte Kärntens und Sloweniens, ihren Narrativen und deren Folgen für Lebenswirklichkeiten. Berücksichtigung erfährt die Bedeutung von Minderheiten- und Nachbarsprachen in Grenzräumen und daraus erwachsende Implikationen für "moderne" Konzeptionen von Minderheitenschutz.Mit Beiträgen von:Danijel Grafenauer, Joseph Marko, Ludmila Novak Lukanovic, Rainer Pichler, Jürgen Pirker, Stefanie Vavti, Daniel Wutti