Suchergebnisse

This paper analyzes the issue of nations without states in contemporary Europe between the Atlantic and the Urals. The political map of the continent comprises forty-seven countries, most of which are nation-states. However, the cultural mosaic of Europe is far more complex; there are around fifty ethnic groups (in addition to historical, territorial, or indigenous ethnic minorities and an enormous number of immigrant ethnic communities) lacking a state-based organization. Together, these people add up to 78 million, or almost 15% of the European population. Twenty-seven groups can be considered nations without states; they are culturally and ethnically based and have various forms of territorial integrity and political organization. However, they did not create a state organization, despite many attempts by some through history. Without a state organization, those communities have poorer opportunities to protect their folk culture and to reproduce various elements of ethnic identity. This is why they seek territorial autonomy or independent statehood through nationalist movements. In many cases, these ambitions are encompassed in regional movements. These movements have been popular in Europe, particularly because the idea of a "Europe of regions" as part of the European Union has had broad political support and acceptance. However, it has not actually succeeded. The EU and Europe as a whole are still a Europe of (nation)-states. In general, regional movements have been successful and through this some nations without states have attained part of their political ambitions in the form of territorial autonomy. The regionalization of former centralist states (e.g., Spain and the United Kingdom) increased the chances of ethnic survival for the Catalans, Basques, Scots, and Welsh. On the other hand, the regionalization of nations without states represented territorial division, a kind of "divide and rule" strategy serving to reduce their ambitions towards national independence. The territorial and political reconstruction of nation-states has been successful, but it did not solve all ethnic problems. The European political map reveals another interesting phenomenon: a double state for some nations. These are particularly typical for the Balkans. Because of political and territorial development after the Second World War and during the transition period in the 1990s and beyond, the principle of immutable political borders (logically encompassing the creation of new nation-states as well) led to further political and territorial divisions and (in fact, paradoxically) fragmentation. Some of these "inner" autonomous territories are functioning as de facto states. The cases of the Turkish Republic of Northern Cyprus or Republika Srpska in Bosnia-Herzegovina are good examples of these processes. This development has not garnered much political support in most European countries or at the EU level. However, it is an undesirable reality and is certainly one of changes among the political and territorial (or even greater) challenges for the Europe of tomorrow. It forces a reexamination of the phenomenon and value of nations. The existence of nations without states represents a potential for the creation of new (nation) states.

Ko slišimo za pojem korupcija, takoj pomislimo na zlorabo javne službe za doseganje lastnih koristi. Posamezniki in podjetja podkupujejo administrativne uslužbence, da le-ti uredijo zadeve, ki morajo biti rešene. Gre torej za izsiljevanje rent od gospodarskih udeležencev in posledično od ekonomije same izključno za zasebne koristi politikov in uradnikov. Tovrsten pristop k obravnavanju pojava je v zadnjih letih začrtal popolnoma novo smer analiziranja in merjenja korupcije. Korupcija se predstavi v popolnoma novi podobi, v kateri posamezniki, skupine oziroma podjetja vplivajo na formulacijo zakonov, ali celo spreobračajo že oblikovana pravila igre, da bi si s tem zagotovili pomembne ugodnosti. Korupcija je in vedno bo obstajala v svetu, edina razlika je v tem, da se z razvojem družb spreminja, prevzema bolj prefinjene oblike, zaradi katerih jo je težje odkrivati in preprečevati. Vse bolj razsežne in destruktivne posledice, ki jih ima korupcija na gospodarsko rast in družbeno stabilnost, nujno zahtevajo praktične strategije omejevanja korupcije. Problem korupcije se ne omejuje na določeno regijo, kajti z njenimi grožnjami se ubadajo tako razvite države kot tudi države v razvoju in tranzitne države. V postsocialističnih državah so sočasni procesi razvijanja tržne ekonomije, oblikovanja novih političnih in socialnih institucij ter prerazporejanje družbene lastnine ustvarili rodna tla za pojav korupcije. Zaradi kompleksnosti fenomena in predvsem zaradi vse večjega zavedanja, da vzroki za prevzem države presegajo golo neučinkovitost in šibkost državne uprave, je potrebno za razumevanje in odpravljanje state capture razsvetliti problem širših strukturalnih povezav, kot so interna organizacija političnega sistema, odnosi in zveze med ključnimi državnimi institucijami, interakcije med podjetji in državo ter povezave med državo in civilno družbo. ; When we think about corruption, an image quickly comes to mind of abuse of public office for private gains. Individuals and firms are bribing bureaucrats to »get things done«. Behind this view lies an understanding of the state extracting rents from the economy for the exclusive benefit of politicians and bureaucrats. Such an aprroach has had a powerful impact on the way corruption has been analyzed and measured in recent years. Corruption has taken on a new image – that of individuals, groups, or firms manipulating policy formation and even shaping the emerging rules of the game to their own, very substantional advantage. Corruption has always existed across the world and it will never disappear, the difference is that has become more sophisticated and thus more difficult and costly to detect. With the increasing recognition across the globe of the damaging effects of corruption on economic growth and social stability, the demand for practical strategies to reduce corruption has grown dramatically. The problem is not confined to any particular region, and developed, developing and transition countries alike are confronting these challenges. In postcommunist states the simultaneous processes of developing a market economy, designing new political and social institutions and redistributing social assets have created fertile ground for corruption. With regard to complexity of phenomena and with increasing recognition that the roots of state capture extend far beyond weaknesses in the capacity of government, we need to be aware of factors underlying the persistence of corruption that is broader structural relationships, including the internal organization of the political system, relationships among core state institutions, the interactions between the state and firms, and the relationship between the sate and civil society.

Evropska sosedska politika (v nadaljevanju ESP) je politika urejanja odnosov s sosednjimi državami EU, ki jim ni bilo ponujeno članstvo v EU. Na Južnem Kavkazu, kjer so po letu 1991 nastale države Azerbajdžan, Gruzija, Armenija, se je sosedska politika okrepila po letu 2003, ko se je spremenila politična struktura v Gruziji in, ko se je s pridružitvijo Romunije in Bolgarije EU širila še bolj proti vzhodu. Velik del »evropeizacije« te regije temelji na širjenju pojma EU »kot edino pravega« razvoja družbe s pomočjo človekovih pravic in svoboščin, demokracije, liberalizacije, urejenega pravnega reda in prostovoljnega skupnega sodelovanja ter na postopni integraciji teh držav v politični, pravni in gospodarski red EU. V magistrski nalogi iščem odgovor na vprašanje ali je ta način promocije evropskih vrednot učinkovit za povezovanje z vsemi sosednjimi državami ali pa utegne imeti negativne posledice v odnosih z njimi. S pravno, gospodarsko in politično analizo evropske sosedske politike v Armeniji, Gruziji in Azerbajdžanu, spoznavanjem njenih prednosti in slabosti, ugotavljam perspektive za prihodnji razvoj. Za oblikovanje ključnih vidikov povezovanja je pomembno poznavanje zgodovinskih, etničnih, geografskih, kulturnih in političnih razlik ter poznavanje problematike območij z velikim varnostnim tveganjem kot so Gorski Karabah, Južna Osetija in Abhazija. Države Armenija, Azerbajdžan in Gruzija se nahajajo na pomembnem območju, kjer se prepletajo geostrateški interesi Rusije, ZDA, Turčije, Irana in v zadnjem času tudi Kitajske. EU se srečuje z novimi izzivi, med katerimi vedno večjo vlogo igra njena sosedska politika do tretjih držav. Ker je v primeru Južnega Kavkaza splošno zaznati obširnost evropskih virov, t. j. dogovorov in politik (pridružitveni sporazumi, sporazumi o partnerstvu in sodelovanju, finančni instrumenti, Vzhodno partnerstvo, Sinergija Črnega morja, sporazumi po sektorjih), v nalogi ugotavljam, ali bi bilo potrebno vzpostaviti enotnejšo in s tem preglednejšo sosedsko politiko do vsake posamezne države. ; The European Neighbourhood Policy (ENP) is an instrument for governing relations with the EU's neighbourhood countries which are not to become members of the EU. In the South Caucasus, where Azerbaijan, Georgia and Armenia declared independence in 1991, the ENP was strengthened after 2003 with change of political structure in Georgia and after EU's enlargement further to the east with joinder of Romania and Bulgaria. A big part of Europeanisation of this region is based on promotion of the EU's values as being »the only right way« of developing societies, through strengthening human rights and liberties, democracy, liberalisation, the rule of law, voluntary cooperation and gradual integration of these countries into the EU's political, legal and economic framework. In this master's thesis I am looking for an answer to a question whether such way of promoting European values will result in cooperation with all the neighbouring countries or whether it might bring negative consequences in the EU's relationship with them. With legal, economic and political analysis of the ENP in Armenia, Georgia and Azerbaijan and with identification of the ENP's advantages and disadvantages, I am trying to find possibilities for its further development. Understanding historic, ethnic, geographic, cultural and political differences and understanding problems coming from areas considered major security risks, such as Nagorno-Karabakh, South Ossetia and Abkhazia, is important for developing key areas of cooperation. Countries Armenia, Azerbaijan and Georgia are located in the important area where geostrategic interests of Russia, USA, Turkey, Iran and recently China intersect. The EU has been facing new challenges, one of them being the increasing importance of its policy towards the neighbouring countries. As there has been a significant amount of European sources, such as arrangements and politics (e.g. association agreements, partnership and cooperation agreements, financial instruments, Eastern Partnership, Black Sea Synergy, sectoral agreements) in the South Caucasus, I am discussing in this thesis whether there should be a more unified and consequently more transparent neighbourhood policy for each partner country.

V magistrskem delu smo raziskali dejavnike poslovnih pogajanj med partnerji iz Slovenije v odnosu s partnerji iz držav razpadle Jugoslavije. Opisani so dejavniki in karakteristike poslovnih pogajanj v splošnem pomenu, kot tudi vpliv dejavnikov kulture, ki se odražajo v sklopu mednarodnih poslovnih odnosov in pogajanj. Kulturna dejstva so temelj, na katerem slonijo poslovni odnosi, kadar se v procesu srečujejo poslovni partnerji iz različnih držav, kar pomeni, da moramo biti pozorni na razlike v komunikacijskem procesu, spoštovanju tuje kulture in njihovih navad, ponekod celo religije. Razlike med našimi in tujimi dejavniki kulture, oz. vsaj poznavanje in spoštovanje le-teh, so ključ za graditev in ohranjanje dolgoročnih poslovnih odnosov. Razlike so pravzaprav prisotne povsod, ne le na globalni ravni poslovanja, najdemo jih že tudi na lokalni ravni, saj so si podjetja, njihove usmeritve in cilji, drugačni. Potrebno se je prilagoditi drugim, če želimo doseči nekaj, kar nam predstavlja korist. Soočanje in osvajanje medkulturnih razlik nam pomaga pri razumevanju medkulturnih dimenzij, pri čemer se je potrebno zavedati, da se bomo tega učili skozi celotno življenje. Kultura je namreč širok spekter pojmov, družbenih norm in vrednot, da bi jih lahko popolnoma prevzeli in se z njimi popolnoma poistovetili. V magistrskem delu so zaradi tega razloga predstavljeni le določeni dejavniki in definicije. Teoretični del ob definicijah in opredelitvah poslovnih pogajanj in mednarodnih pogajanj vsebuje še predstavitev držav nekdanje Jugoslavije, v raziskovalnem delu pa smo povzeli še dejanske izkušnje respondentov poglobljenega intervjuja, ter pridobili pomembne informacije in smernice, ki bodo koristno predstavljene za druge poslovneže, ki že aktivno sodelujejo ali pa imajo namen v prihodnosti sodelovati s poslovnimi partnerji v raziskovani regiji. V sklepnem delu so povzete glavne ugotovitve, in sicer lahko zapišemo, da je za uspešna poslovna pogajanja z državami, ki so nekoč sestavljale mogočno Jugoslavijo, potrebno poznavanje oz. bolje rečeno spoštovanje njihove religije, ki je ponekod zelo izrazita, dejavnik, ki pa zagotavlja pristne in dolgoročne odnose z njimi, pa je faktor človečnosti. Odnosi namreč temeljijo na poznavanju ljudi na osebni in poslovni ravni, ki ju je potrebno usklajeno vzdrževati (tudi v času, kadar nismo v proaktivnem sodelovanju s partnerjem, je potrebno ohranjanje odnosa v obliki osebnega stika in poslovnih daril). Prav tako smo ugotovili tudi, da se način pogajanj iz držav nekdanje Jugoslavije ne razlikuje več močno od evropskega, saj aktivno stremijo evropskim standardom. ; In this work, we examined the factors of business negotiations between partners from Slovenia in relation to partners that came from the stats of former Yugoslavija. The factors and characteristics of business negotiations in the general sense are described, as well as the influence of cultural factors, which are reflected in the framework of international business relations and negotiations. Cultural facts are the foundation upon which business relations are based, when business partners from different countries meet in the process, and that means that we must pay attention to the differences in the communication process, respect for foreign culture and their habits, and sometimes even religion. Differences between our and foreign factors of culture, at least knowing and respecting them, are the key to building and maintaining long-term business relationships. The differences are actually present everywhere, not only at the global level of business, but also at the local level, as companies, their policies and goals are different. It is necessary to adapt to others if we are to achieve something that benefits us. Facing and conquering intercultural differences helps us to understand intercultural dimensions, and we must be aware that we will learn this throughout our lives. Culture is a wide range of concepts, social norms and values, so that they can be completely taken over and fully identified with them. For this reason, in this work only certain factors and definitions are presented. Theoretical part of this work contains the definitions of negotiations and the international negotiations. There is also the presentation of countries that form ex Yugoslavija, while while in the empirical part of this work we summarized the actual experiences of the employees, that have been conducted in the in-depth interview, and obtained important information and guidelines that will be usefully presented to other business people who are already actively involved or have the intention to cooperate with business partners in the research region in the future. The concluding part summarizes the main findings. We can say, that for successful negotiation in the countries of former Yugoslavija, you need to know ther religion and respect it, and that is the factor that will guarantee long term relationships with them. Most of all, they need you to be a person, a good man. Personal relations are more important than making business, relationships are based on knowledge of people on a personal and business level, which need to be maintained in a coordinated manner (even when we are not in proactive cooperation with a partner, it is necessary to maintain a relationship, to contact or to visit them, to bring them gifts). We can also conclude that the way of negotiations in the countries of the former Yugoslavia does not differ much more strongly than the European one, since they actively strive for European standards.

V magistrski nalogi obravnavam delovanje Evropskega socialnega sklada, s pomočjo katerega se državam članicam Evropske unije nudi finančna podpora za vlaganje v kadre in izboljšanje zaposlovanja, posledično pa tudi konkurenčnosti in blaginje. Vsaka država članica EU namenja precej proračunskih sredstev za brezposelne. Glede na finančno in gospodarsko krizo, ki je trajala večji del proučevanega obdobja, so ti odhodki proračuna prav tako bremenili proračunsko porabo, zato so nepovratna sredstva Evropskega socialnega sklada pomemben finančni instrument na področju zaposlovalne politike. Magistrsko nalogo sem razdelila na pet poglavij in jo obravnavala multidisciplinarno tako, da sem povezala znanja z večih pravnih področij. V uvodnem delu magistrske naloge sem opredelila problematiko predmeta raziskovanja oziroma obravnavane teme, cilje naloge, potek dela ter metode dela. V drugem poglavju sem predstavila sestavo in značilnosti proračuna EU. Proračun EU določa obseg finančnih sredstev, ki se v njem vsako leto zbirajo in s katerimi razpolagajo pristojni organi EU. Analizirala sem finančno perspektivo za obdobje 2007-2013, ki je bila sprejeta v letu 2006, katere prednostna naloga je zavzemanje za trajnostni razvoj in konkurenčnost. Predhodna finančna perspektiva je zajemala obdobje 2004-2006, in je za Slovenijo pomenila začetek ter učenje, na kakšen način črpati evropska sredstva. Za uveljavljanje sredstev za finančno perspektivo za obdobje 2007-2013 je pomembno, da so morala biti vsa izplačila izvajalcem izvršena do 31.12.2015. Trenutno smo v fazi izvajanja finančne perspektive 2014-2020, kjer je podlaga za črpanje Operativni program 2014-2020, ki ga je Evropska komisija potrdila v decembru 2014. V tem poglavju sem obravnavala tudi nastanek in namen delovanja Evropskega socialnega sklada. V osnovi je kohezijska politika namenjena premagovanju razvojnih razlik med regijami oz. doseganju uravnoteženega regionalnega razvoja, ki se izvaja preko strukturnih skladov in preko kohezijskega sklada. Podrobneje sem obravnavala področje črpanja sredstev iz Evropskega socialnega sklada v Sloveniji. V tretjem poglavju sem obravnavala trg dela in zaposlovanje v EU in v Sloveniji med leti 2007 in 2014 oziroma 2015, glede na razpoložljivost podatkov. Osnovni ukrepi politike zaposlovanja so usmerjeni v vztrajno rast zaposlenosti in zmanjševanje brezposelnosti. Cilj, ki si ga je EU zastavila na področju zaposlovanja, je do leta 2020 doseči 75 % zaposlenost aktivnega prebivalstva, starega od 20 do 64 let. Vsekakor je rast zaposlenosti in zmanjševanje brezposelnosti oziroma vključevanje brezposelnih v zaposlitev eden od temeljnih makroekonomskih ciljev EU. Zaradi primerjalnega pregleda sem proučila področje črpanja sredstev Evropskega socialnega sklada v EU. Posebej sem izpostavila državo članico Avstrijo, ker je sosednja država in ker je v času moje raziskave imela eno najnižjih stopenj brezposelnosti. V četrtem poglavju sem ugotavljala, kako finančna sredstva, ki jih pridobi Republika Slovenija iz Evropskega socialnega sklada, vplivajo na politiko zaposlovanja brezposelnih oseb v Sloveniji. Za obdobje 2007-2015 sem proučevala, koliko oseb je bilo vključenih v programe Evropskega socialnega sklada, koliko jih je uspešno zaključilo omenjene programe in koliko od teh oseb je pridobilo verificirano obliko izobrazbe in se dejansko zaposlilo. V tem poglavju magistrske naloge sem obravnavala izključno programe aktivne politike zaposlovanja, ki so bili sofinancirani s sredstvi Evropskega socialnega sklada in so imeli doprinos na področju zaposlovanja, usposabljanja in pridobitve izobrazbe. Ostalih programov aktivne politike zaposlovanja, ki so bili financirani izključno iz nacionalnih sredstev ali tudi iz evropskih sredstev, pa niso imeli za cilj zaposlovanja, izobraževanja ali usposabljanja, v nalogi ne obravnavam. Proučevala sem vsebino programov oz. operacij Evropskega socialnega sklada po posameznih letih, od leta 2007 do leta 2015. ; In der Magisterarbeit erӧrtere ich die Tӓtigkeitdes Europäischen Sozialfonds, durch die die Mitgliedstaaten der Europäischen Union finanzielle Unterstützungfür die Investitionen in die Personalkrӓfte und die Verbesserung der Beschäftigung erhalten, infolgedessen aber auch Wettbewerbsfähigkeit und Wohlstand. Jeder EU-Mitgliedstaat bestimmt erhebliche Staatshaushaltsmittel für Arbeitslose. Angesichts der Finanz- und Wirtschaftskrise, die den größten Teil der erforschten Zeit dauerte, haben diese Ausgabendes Staatshaushalts auch die Haushaltsausgaben belastet, daher sind die Zuschüsse des Europäischen Sozialfonds ein wichtiges Finanzinstrument für die Beschäftigungspolitik. Die Magisterarbeitteilte ich in fünf Kapitel und erӧrterte sie multidisziplinärso, dass ich das Wissen aus verschiedenen Bereichen des Rechts verband. Im einleitenden Teil der Magisterarbeit identifizierteich das Problem des Forschungsgegenstands bzw. diebehandelten Themen, die Ziele der Aufgabe, den Arbeitsablauf und die Methoden der Arbeit. Im zweiten Kapitel stellte ich die Zusammensetzung und die Eigenschaften des EU-Haushalts. EU-Haushalt bestimmt die Höhe der Mittel, die jedes Jahr in den Haushalt eingesammelt werden und mit denen dann die zuständigen Behörden der EU verfügen. Ich analysierte die finanzielle Perspektive für den Zeitraum 2007-2013, die 2006 angenommen wurde, deren Priorität ist,die Förderung einer nachhaltigen Entwicklung und der Wettbewerbsfähigkeit. Die vorhergehende finanzielle Perspektive für den Zeitraum 2004-2006 bedeutete für Slowenien Beginn des Lernens, wie EU-Mittel anzunehmen. Für die Durchsetzung der Mittel für die finanzielle Perspektive für den Zeitraum 2007-2013 ist es wichtig, dass alle Zahlungen an die Ausführende bis 31.12.2015 gezahlt sein mussten. Derzeit sind wir in der Umsetzungsphase der finanzielle Perspektive 2014-2020, für die dieFӧrderungsgrundlagedas Operationelle Programm 2014-2020 ist, das die Europäischen Kommission im Dezember 2014bestӓtigte. In diesem Kapitel behandelte ich auch die Entstehung und den Zweck der Tätigkeit des Europäischen Sozialfonds. In der Grundlage ist der Zweck der Kohäsionspolitik die Entwicklungskluft zwischen den Regionen zu überwinden bzw. eine ausgewogene regionale Entwicklung zu erreichen, die durch die Strukturfonds und den Kohäsionsfond umgesetzt wird. Ich erӧrterte ausführlich die Mittelforderung aus dem Europäischen Sozialfond in Slowenien. Im dritten Kapitel beschäftige ich mich mit dem Arbeitsmarkt und Beschäftigung in der EU und in Slowenien zwischen 2007 und 2014 bzw. 2015, jeweils nach Verfügbarkeit der Daten. Die Grundmaßnahmen der Beschäftigungspolitik sind in das nachhaltige Beschäftigungswachstum und die Verringerung der Arbeitslosigkeit gerichtet. Das Ziel, das sich die EU im Bereich der Beschäftigung setzte ist, bis Jahr 2020 75% Beschäftigung der aktiven Bevölkerung im Alter von 20 bis 64 Jahren zu erreichen. In jedem Fall ist das Wachstum der Beschäftigung und die Verringerung der Arbeitslosigkeit bzw. die Integration von Arbeitslosen in den Arbeitsmarkt eine der wichtigsten makroökonomischen Ziele der EU. Wegen des vergleichenden Überblicks untersuchte ich den Bereich von Mitteln aus dem Europäischen Sozialfond in der EU. Insbesondere hervorhob ichEU-Mitgliedstaat Österreich, weil es ein Nachbarland ist und weil Österreich während meiner Forschung eine der niedrigsten Arbeitslosenquoten hatte. Im vierten Kapitel stellte ich fest, wie die von der Republik Slowenien erworbenen Mittel aus dem Europäischen Sozialfond, die Beschäftigungspolitik der Arbeitslosen in Slowenien beeinträchtigen. Für den Zeitraum 2007-2015 erforschte ich, wie viele Menschen in den ESF-Programmen beteiligt waren, wie erfolgreich schlossen sie diese Programme abund wie viele von diesen Personen eine überprüfte Form der Ausbildung erhielten und sich tatsächlich beschäftigten. In diesem Kapitel der Magisterarbeit befasste ich mich ausschließlich mit den Programmen.

V zadnjih desetletjih je opaziti močan porast neposrednih investicij v mednarodnem okolju. Zaradi ugotovljenih številnih pozitivnih učinkov, ki jih imajo na državo prejemnico, je v razvitih državah in državah v razvoju posledično prišlo do liberalizacije politike do TNI in zmanjševanja regulativnih ovir na številnih področjih, predvsem z namenom oblikovanja prijaznega poslovnega okolja za tuje investitorje in željo privabiti čim več investicij v državo. Zelo dober primer so države Srednje in Vzhodne Evrope, v katerih je prav na ta račun v zadnjem desetletju prišlo do močnega porasta TNI. To lahko opazimo še posebej na Češkem, Poljskem in Madžarskem. Slovenija pa je kljub svoji razvitosti po drugi strani država, kjer so prilivi vhodnih TNI še vedno zelo skromni. Cilj magistrske naloge je bil ugotoviti, katere so tiste pomanjkljivosti in prednosti slovenskega okolja v primerjavi s konkurenčnimi državami SVE regije, ki odvračajo tuje investitorje od Slovenije. Zanimalo nas je tudi, kako s politiko do TNI, ki jo izvaja država za privabljanje tujih investitorjev ugotovljene pomanjkljivosti popraviti. Politika do TNI, oziroma konkretneje, spodbude, ki jih vlada pripravlja za privabljanje TNI, so šele sekundarnega pomena pri odločanju investitorjev za določeno državo. Te pridejo do izraza, ko se investitorji odločajo med makroekonomsko podobnimi državami, ki že zadostijo njihovim primarnim tržnim potrebam. Kljub temu pa so z vidika države spodbude tisti instrument, s katerim je mogoče relativno hitro in enostavno povečati konkurenčnost poslovnega okolja ali privabiti investitorje v določene panoge. Zato predstavlja pomembno orodje pri izboljševanju elementov investicijske klime. Ugotovili smo, da v Sloveniji kljub majhnemu trgu največje pomanjkljivosti niso v tržnih dejavnikih (kot so dostop do trga ali naravnih virov), temveč v dejavnikih investicijske klime, predvsem ekonomsko-regulatornega okolja države ter podpore podjetništvu. Analizirane države se soočajo z nekaterimi zelo podobnimi ovirami, kot so administrativne ovire za tuje investitorje, nezaupanjem v vlado ter rigidnostjo trga delovne sile. V Sloveniji močno izstopajo še slabo makroekonomsko okolje, visoko obdavčenje delovne sile ter težavno pridobivanje dodatnih virov financiranja. Vendar ima Slovenija na drugi strani zelo kvalitetno delovno silo, inovativno moč, dobro kvaliteto življenja ter dokaj enostavno poslovanje v primerjavi z izbranimi državami, kar povečuje njeno konkurenčnost. Državne spodbude v Sloveniji so naravnane v smeri odpravljanja ugotovljenih tržnih pomanjkljivosti, vendar so te zastavljene preveč široko in so posledično neprilagodljive dejanskim potrebam investitorjev. Z njihovo primerjavo smo ugotovili, da bi jih bilo smiselno prestrukturirati v smeri individualnih paketov spodbud, večjega deleža povratnih sredstev ter jih ciljno usmeriti na nekaj ključnih področij. Zavedati se moramo, da državne spodbude same po sebi ne bodo naredile bistvene spremembe. Lahko pa s ciljno usmerjenim pristopom države in skupaj s preoblikovanjem ostalih elementov poslovnega okolja izboljšajo konkurenčnost in vplivajo na to, da Slovenija postane privlačnejša država za mednarodne investicijske projekte. ; Over the last decades there has been a sharp increase of the direct investments in international environment. In the developed and developing countries the process of liberalisation of policy towards FDI and the reduction of regulatory obstacles have been made in many areas due to numerous established positive effects which have impacted the recipient country. In particular, the aim is to create a friendly business environment for foreign investors and a desire to attract the largest possible number of investments to the country. A very good example of this practice are countries of the Central and Eastern Europe in which there has been an increase of FDI in the last decade. That was observed particularly in the Czech Republic, Poland and Hungary. On the other hand, despite its development, Slovenia is the country where the inflows of the inward FDI are still very modest. The purpose of the thesis was to determine which are these weaknesses and strengths of the Slovene environment in comparison with competitive countries of the CEE region, which discourage foreign investors from Slovenia. We were interested in knowing if these weaknesses can be improved with Slovenian policy toward FDI. The policy towards FDI or more specifically the incentives established by the Government to attract FDI are only of secondary importance in choosing investors for a particular country. These incentives become important when the investors decide between similar macroeconomic countries that already meet their primary market needs. Nevertheless, from the point of view of the state, the incentives are the instrument that can relatively quickly and easy increase the competitiveness of the business environment or attract investors to certain sectors. Therefore, it represents an important tool in improving elements of the investment's climate. We have noted that the biggest shortcomings in Slovenia are present in the factors of investment's climate and not in the market factors. Analysed countries are facing some similar obstacles, such as administrative obstacles for foreign investors, non-confidence to the government and rigidity of the labour market. In Slovenia there is a strong stand out of poor macroeconomic environment, higher taxation of labour and additional funding sources which are difficult to obtain. However, Slovenia has, on the other hand, a high quality workforce, innovative strength, good quality of life and fairly simple business in comparison with other countries of matter, which increases its competitiveness. In Slovenia, state incentives go in the direction of eliminating the identified deficiencies in the market. But the setting of these is too wide and consequently inflexible of real needs of investors. By comparing these, we reached findings that it would be reasonable to restructure it in the direction of the individual packages of incentives, with greater proportion of return funds and target them to focus on a few key areas. We need to be aware that state incentives by itself won't make any significant changes. But with more targeted approach of the state and together with the transformation of other elements of the business environment, we can improve the competitiveness and influence on Slovenia becoming more attractive country for international investment projects.

Predmet doktorske disertacije je upravljanje zunanjetrgovinske politike države ob upoštevanju delovanja nadnacionalnih entitet, pri čemer je naš osrednji cilj identificirati optimalen način realizacije nacionalnih interesov v okviru nadnacionalne entitete (tj. Evropske unije). Zunanjetrgovinska politika je eno izmed najstarejših ekonomskih področij, o katerem so tekle resne akademske razprave že v Antični Grčiji pred več kot 2000 leti. Vendar o razvoju svetovne trgovine kot sistematičnem globalnem načinu trgovanja govorimo šele od 15. stoletja dalje. Za boljše razumevanje področja v doktorski disertaciji najprej opredelimo teoretska izhodišča, v okviru katerih predstavimo teorije mednarodne menjave ter analiziramo vlogo države in ekonomske diplomacije skozi različna zgodovinska obdobja (merkantilizem, liberalizem, protekcionizem, intervencionizem ter obdobje liberalizacije in globalizacije). Kot najpomembnejše teoretično izhodišče od Davida Ricarda dalje identificiramo ugotovitev, da svet ni ničelna vsota – vse države z zunanjo trgovino pridobivajo. Kljub temu da so države skozi različna zgodovinska obdobja (glede na gospodarske razmere) vodile različne zunanjetrgovinske politike (protekcionistične ali liberalne), teorija in praksa potrjujeta, da liberalna zunanjetrgovinska politika povečuje konkurenčnost gospodarstva. Študije ekonomistov (Sachs in Warner 1995, 35 ; Frey v Pruslecki 2008, 5 ; Krueger 1980, 289) namreč kažejo, da države z liberalno zunanjetrgovinsko politiko dosegajo višjo gospodarsko rast od tistih s protekcionistično. Kot potrditev teze navajamo izsledke analiz, ki kažejo na višje stopnje gospodarske rasti v t. i. hitro rastočih gospodarstvih (državah BRIICS ‒ Braziliji, Rusiji, Indiji, Indoneziji, Kitajski in Južni Afriki). Slednje so na podlagi liberalizacije trgov v zadnjih dvajsetih letih dosegale višje stopnje gospodarske rasti od razvitih gospodarstev. Glede na to da je predmet disertacije zunanjetrgovinska politika v okviru Evropske unije (EU), ki jo Slovenija sooblikuje, se v okviru analize ukrepov osredotočimo na ukrepe zunanjetrgovinske politike EU, vlogo nacionalnih in nadnacionalnih (vladnih in nevladnih) akterjev ter povezavo vsebin z drugimi politikami. Ključni akterji v procesu formalnega delovanja na področju zunanjetrgovinske politike EU so: Evropska komisija (Direktorat za trgovino), Svet EU (Odbor za zunanjetrgovinsko politiko, Coreper in Svet za zunanje zadeve), Evropski parlament ter nevladni akterji (združenja, nevladne organizacije) kot nadnacionalni akterji in (vladni in nevladni) akterji na nacionalni ravni držav članic EU. Prioriteta zunanjetrgovinske politike EU je multilateralna zunanja trgovina, vzporedno pa potekajo pogajanja s številnimi državami oz. regijami za sklenitev preferencialnih trgovinskih sporazumov. Med ukrepi zunanjetrgovinske politike EU je pomembna še Strategija dostopa na trg, v okviru katere se dosegajo sinergije na podlagi okrepljenega partnerstva med Evropsko komisijo, državami članicami in gospodarstvom. Ugotavljamo, da postaja v obdobju globalizacije zunanjetrgovinska politika izrazito večplastna ter da izginjajo meje med zunanjimi in notranjimi politikami. Na primeru pogajanj t. i. Razvojne agende iz Dohe, ki potekajo v okviru Svetovne trgovinske organizacije, potrdimo tezo o prepletanju pogajanj na različnih ravneh (bilateralni, regionalni in multilateralni) in vsebinski povezanosti zunanjetrgovinske politike z drugimi politikami (z razvojno, s kmetijsko ipd.). Slednje potrjujejo tudi strateški dokumenti EU (Strategija Evropa 2020 ; Trgovina, rast in svetovne zadeve ter Globalna Evropa: konkurenčna v svetu), v katere je zunanjetrgovinska politika vključena kot pomemben sestavni del politike konkurenčnosti. ; The doctoral thesis focuses on a country's external trade policy management in relation to the processes witin subnational entities. Our main goal is to identify an optimal approach to realizing national interests in the context of a subnational entity (i.e., the European Union). External trade policy is one of the oldest economic policies. The first discussions on trade issues started among philosophers in Greece 2000 years ago, but global trade as a systematic process emerged in the 15th century. At the beginning of the doctoral thesis, the focus is on the theoretical background ‒ theories of external economic co-operation. We analyse the role of the state and economic diplomacy in different historical periods (mercantilism, liberalism, protectionism, interventionism, liberalisation and globalisation). The most important theoretical finding is (discovered by David Ricardo and confirmed in subsequent theories) that all states, engaged in external trade, gain (we talk about the so called positive sum). Although countries led different external trade policies during various historical periods (liberal or protectionist), theory and experience show that the liberal external trade policy increases competitiveness of an economy. Studies of several economists (Sachs and Warner 1995, 35 ; Frey 1984 ; Pruslecki 2008, 5 ; Krueger 1980, 289) also confirm, that countries with a liberal external trade policy record higher growth rates than those in favour of protectionism. Emerging economies (the so called BRIICS countries ‒ Brasil, Russia, India, Indonesia, China, and South Africa) record higher growth rates in the last twenty years – after liberalising their markets. We analyse the European Union (EU) external trade policy measures, the role of national and subnational (state and non-state) actors, and the interconnectedness of the external trade policy and other national policies. The key actors in the formal process of creating EU external trade policy are: European Commission (Directorate General for Trade), Council of the EU (Trade Policy Committee – formerly 133 Committee ; Coreper, Foreign Affairs Council), European Parliament, non-state actors (associations, non-governmental organisations (NGOs)) as well as actors in the member states (state and non state actors: ministries, diplomatic network, business associations, chambers of commerce, NGOs, etc.). The priority of the EU external trade policy is multilateral trade – successful conclusion of the WTO Doha Development Agenda. In parallel, EU is negotiating preferential trade agreements with several countries and regions. One of the most important trade policy measures is also Market Access Partnership, where active involvement of member states and the business sector is expected. Globalisation has changed the patterns of global economic co-operation and global trade. External trade has become more complex (linked to the competition, energy, environment and sustainable development policies) and the number of actors (state and non-state) involved in the policy has increased significantly. The boundaries between external and internal policies disappear as well. We show the interactions between different actors, negotiating levels, and policies on the World Trade Organisation Doha Development Agenda case, where the positions of the negotiations have to be agreed on at different levels: national, bilateral, regional, and multilateral. External trade policy is an important part of the EU strategic documents (Global Europe: competing in the world, EU 2020), and therefore an important element of the competitiveness policy. The thesis also confirms that the role of economic diplomacy in trade issues has gained importance during the last twenty years. Saner and Yiu (2003) argue that the main function of the post-modern economic diplomacy is representation in the international organisations and influence on other countries' policies.

Temporary or permanent, local or international, voluntary or forced, legal or illegal, registered or unregistered migrations of individuals, whole communities or individual groups are an important factor in constructing and modifying (modern) societies. The extent of international migrations is truly immense. At the time of the preparation of this publication more than 200 million people have been involved in migrations in a single year according to the United Nations. Furthermore, three times more wish to migrate, mostly from sub-Saharan Africa towards some of the most economically developed areas of the world according to the estimates by the Gallup Institute (Esipova, 2011). Some authors, although aware that it is not a new phenomenon, talk about the era of migration (Castles, Miller, 2009) or the globalization of migration (Friedman, 2004). The global dimensions of migration are definitely influenced also by the increasingly visible features of modern societies like constantly changing conditions, instability, fluidity, uncertainty etc. (Beck, 2009; Bauman, 2002).The extent, direction, type of migrations and their consequences are affected by many social and natural factors in the areas of emigration and immigration. In addition, researchers from many scientific disciplines who study migrations have raised a wide range of research questions (Boyle, 2009, 96), use a variety of methodological approaches and look for different interpretations in various spatial, temporal and contextual frameworks. The migrations are a complex, multi-layered, variable, contextual process that takes place at several levels. Because of this, research on migrations has become an increasingly interdisciplinary field, since the topics and problems are so complex that they cannot be grasped solely and exclusively from the perspective of a single discipline or theory. Therefore, we are witnessing a profusion of different "faces of migration", which is reflected and at the same time also contributed to by this thematic issue of the journal Ars & Humanitas.While mobility or migration are not new phenomena, as people have moved and migrated throughout the history of mankind, only recently, in the last few decades, has theoretical and research focus on them intensified considerably. In the last two decades a number of research projects, university programs and courses, research institutes, scientific conferences, seminars, magazines, books and other publications, involving research, academia as well as politics and various civil society organizations have emerged. This shows the recent exceptional interest in the issue of migration, both in terms of knowledge of the processes involved, their mapping in the history of mankind, as well as the theoretical development of migration studies and daily management of this politically sensitive issue.Migration affects many entities on many different levels: the individuals, their families and entire communities at the local level in the emigrant societies as well as in the receiving societies. The migration is changing not only the lives of individuals but whole communities and societies, as well as social relations; it is also shifting the cultural patterns and bringing important social transformations (Castles 2010). This of course raises a number of questions, problems and issues ranging from human rights violations to literary achievements. Some of these are addressed by the authors in this thematic issue.The title "Many faces of migration", connecting contributions in this special issue, is borrowed from the already mentioned Gallup Institute's report on global migration (Esipova, 2011). The guiding principle in the selection of the contributions has been their diversity, reflected also in the list of disciplines represented by the authors: sociology, geography, ethnology and cultural anthropology, history, art history, modern Mediterranean studies, gender studies and media studies. Such an approach necessarily leads not only to a diverse, but at least seemingly also incompatible, perhaps even opposing views "on a given topic. However, we did not want to silence the voices of "other" disciplines, but within the reviewing procedures actually invited scientists from the fields represented by the contributors to this volume. The wealth of the selected contributions lies therefore not only in their coherence and complementarity, but also in the diversity of views, stories and interpretations.The paper of Zora Žbontar deals with the attitudes towards foreigners in ancient Greece, where the hospitality to strangers was considered so worthy a virtue that everyone was expected to "demonstrate hospitality and protection to any foreigner who has knocked on their door". The contrast between the hospitality of ancient Greece and the modern emergence of xenophobia and ways of dealing with migration issues in economically developed countries is especially challenging. "In an open gesture of hospitality to strangers the ancient Greeks showed their civilization".Although the aforementioned research by the United Nations and Gallup Institute support some traditional stereotypes of the main global flows of migrants, and the areas about which the potential migrants "dream", Bojan Baskar stresses the coexistence of different migratory desires, migration flows and their interpretations. In his paper he specifically focuses on overcoming and relativising stereotypes as well as theories of immobile and non-enterprising (Alpine) mountain populations and migrations.The different strategies of the crossing borders adopted by migrant women are studied by Mirjana Morokvasic. She marks them as true social innovators, inventing different ways of transnational life resulting in a bottom-up contribution to the integrative processes across Europe. Some of their innovations go as far as to shift diverse real and symbolic boundaries of belonging to a nation, gender, profession.Elaine Burroughs and Zoë O'Reilly highlight the close relations between the otherwise well-established terminology used in statistics and science to label immigrants in Ireland and elsewhere in EU, and the negative representations of certain types of migrants in politics and the public. The discussion focusses particularly on asylum seekers and illegal immigrants who come from outside the EU. The use of language can quickly become a political means of exclusion, therefore the authors propose the development and use of more considerate and balanced migration terminology.Damir Josipovič proposes a change of the focal point for identifying and interpreting the well-studied migrations in the former Yugoslavia. The author suggests changing the dualistic view of these migrations to an integrated, holistic view. Instead of a simplified understanding of these migrations as either international or domestic, voluntary or forced, he proposes a concept of pseudo-voluntary migrations.Maja Korać-Sanderson's contribution highlights an interesting phenomenon in the shift in the traditional patterns of gender roles. The conclusions are derived from the study of the family life of Chinese traders in transitional Serbia. While many studies suggest that child care in recent decades in immigrant societies is generally performed by immigrants, her study reveals that in Serbia, the Chinese merchants entrust the care of their children mostly to local middle class women. The author finds this switch of roles in the "division of labour" in the child care favourable for both parties involved.Francesco Della Puppa focuses on a specific part of the mosaic of contemporary migrations in the Mediterranean: the Bangladeshi immigrant community in the highly industrialized North East of Italy. The results of his in-depth qualitative study reveal the factors that shape this segment of the Bangladeshi diaspora, the experiences of migrants and the effects of migration on their social and biographical trajectories.John A. Schembri and Maria Attard present a snippet of a more typical Mediterranean migration process - immigration to Malta. The authors highlight the reduction in migration between Malta and the United Kingdom, while there is an increase in immigration to Malta from the rest of Europe and sub-Saharan Africa. Amongst the various impacts of immigration to Malta the extraordinary concentration of immigrant populations is emphasized, since the population density of Malta far exceeds that of nearly all other European countries.Miha Kozorog studies the link between migration and constructing their places of their origin. On the basis of Ardener's theory the author expresses "remoteness" of the emigratory Slavia Friulana in terms of topology, in relation to other places, rather than in topography. "Remoteness" is formed in relation to the "outside world", to those who speak of "remote areas" from the privileged centres. The example of an artistic event, which organizers aim "to open a place like this to the outside world", "to encourage the production of more cosmopolitan place", shows only the temporary effect of such event on the reduction of the "remoteness".Jani Kozina presents a study of the basic temporal and spatial characteristics of migration "of people in creative occupations" in Slovenia. The definition of this specific segment of the population and approach to study its migrations are principally based on the work of Richard Florida. The author observes that people with creative occupations in Slovenia are very immobile and in this respect quite similar to other professional groups in Slovenia, but also to the people in creative professions in the Southern and Eastern Europe, which are considered to be among the least mobile in Europe. Detailed analyses show that the people in creative occupations from the more developed regions generally migrate more intensely and are also more willing to relocate.Mojca Pajnik and Veronika Bajt study the experiences of migrant women with the access to the labour market in Slovenia. Existing laws and policies push the migrants into a position where, if they want to get to work, have to accept less demanding work. In doing so, the migrant women are targets of stereotyped reactions and practices of discrimination on the basis of sex, age, attributed ethnic and religious affiliation, or some other circumstances, particularly the fact of being migrants. At the same time the latter results in the absence of any protection from the state.Migration studies often assume that the target countries are "modern" and countries of origin "traditional". Anıl Al- Rebholz argues that such a dichotomous conceptualization of modern and traditional further promotes stereotypical, essentialist and homogenizing images of Muslim women in the "western world". On the basis of biographical narratives of young Kurdish and Moroccan women as well as the relationships between mothers and daughters, the author illustrates a variety of strategies of empowerment of young women in the context of transnational migration.A specific face of migration is highlighted in the text of Svenka Savić, namely the face of artistic migration between Slovenia and Serbia after the Second World War. The author explains how more than thirty artists from Slovenia, with their pioneering work in three ensembles (opera, ballet and theatre), significantly contributed to the development of the performing arts in the Serbian National Theatre in Novi Sad.We believe that in the present thematic issue we have succeeded in capturing an important part of the modern European research dynamic in the field of migration. In addition to well-known scholars in this field several young authors at the beginning their research careers have been shortlisted for the publication. We are glad of their success as it bodes a vibrancy of this research area in the future. At the same time, we were pleased to receive responses to the invitation from representatives of so many disciplines, and that the number of papers received significantly exceeded the maximum volume of the journal. Recognising and understanding of the many faces of migration are important steps towards the comprehensive knowledge needed to successfully meet the challenges of migration issues today and even more so in the future. It is therefore of utmost importance that researchers find ways of transferring their academic knowledge into practice – to all levels of education, the media, the wider public and, of course, the decision makers in local, national and international institutions. The call also applies to all authors in this issue of the journal. ; Začasne ali stalne, lokalne ali mednarodne, prostovoljne ali prisilne, legalne ali ilegalne, registrirane ali neregistrirane migracije posameznic in posameznikov, celih družbenih skupnosti ali posameznih skupin predstavljajo pomemben dejavnik v konstruiranju in spreminjanju (sodobnih) družb. Razsežnosti mednarodnih migracij so resnično ogromne, saj je bilo vanje v času nastajanja te publikacije po ocenah Združenih narodov v enem letu vključenih več kot 200 milijonov ljudi. Po ocenah Gallupovega inštituta pa se jih še trikrat toliko želi preseliti, največ iz podsaharske Afrike ter proti nekaterim gospodarsko najbolj razvitim območjem sveta (Esipova, 2011). Nekateri avtorji zato, čeprav ob zavedanju, da ne gre za nov fenomen, govorijo o dobi migracij (Castles, Miller, 2009) ali o globalizaciji migracij (Friedman, 2004). Zagotovo je na globalne razsežnosti migracij vplivalo tudi to, da so vse bolj vidne značilnosti sodobnih družb nenehno spreminjanje razmer, nestabilnost, fluidnost, negotovost ipd. (Beck, 2009; Bauman, 2002).Na obseg, smeri in vrste migracij ter na njihove posledice vplivajo številni družbeni in naravni dejavniki, tako na območjih odseljevanja kot tudi na območjih priselitev. Poleg tega si raziskovalke in raziskovalci iz številnih znanstvenih disciplin, ki proučujejo migracije, v raziskavah zastavljajo »neverjetno raznovrstna« vprašanja (Boyle, 2009, 96), uporabljajo različne metodološke pristope in iščejo različne interpretacije, in sicer v različnih prostorskih, časovnih in vsebinskih okvirih. Vse bolj prihaja do izraza, da so migracije kompleksen, večplasten, spremenljiv in kontekstualen proces, ki poteka na več ravneh. Prav zaradi tega spoznanja je raziskovanje migracij postajalo vse bolj interdisciplinarno polje, saj so teme in problemi tako kompleksni, da jih ni mogoče zagrabiti zgolj in izključno iz perspektive ene same znanosti ali teorije. Zato smo priča pravemu bogastvu »obrazov migracij«, ki ga odraža ter obenem k njemu tudi prispeva pričujoča tematska številka revije Ars & Humanitas.Čeprav mobilnost oziroma migracije niso nov pojav, saj so se ljudje selili in preseljevali skozi celotno zgodovino človeštva, pa se šele v zadnjem času, v zadnjih nekaj desetletjih, z njimi resno teoretsko in raziskovalno ukvarjamo. V zadnjih dveh desetletjih so se pojavili številni raziskovalni projekti, univerzitetni programi in predmeti, raziskovalni inštituti, znanstvene konference, posveti, revije, knjige in druge publikacije, pri katerih sodelujejo tako raziskovalna in akademska sfera kot tudi politika in različne civilnodružbene organizacije. To priča o v zadnjem času izjemnem zanimanju za vprašanje migracij, tako kar zadeva poznavanje samih procesov in njihovo mapiranje v zgodovini človeštva kot tudi teoretski razvoj migracijskih študij in vsakodnevno urejanje tega politično občutljivega vprašanja.Migracije zadevajo številne subjekte na številnih ravneh: posameznice in posameznike, njihove družine ter celotne skupnosti tako na lokalni ravni v družbi emigracije kakor tudi na vseh teh ravneh v imigrantski družbi. Z migracijami se spreminjajo ne samo življenja posameznikov in posameznic, ampak se spreminjajo celotne skupnosti oziroma družbe in družbeni odnosi, zamikajo se kulturni vzorci, prihaja do pomembnih družbenih transformacij (Castles, 2010). Ob tem se seveda odpirajo številne teme, problemi in vprašanja, ki se gibljejo v širokem razponu od kršenja človekovih pravic do literarnih presežkov. Nekaterih od njih se dotikajo tudi prispevki v pričujoči tematski številki.Povezovalni naslov prispevkov v tej tematski številki revije, »Številni obrazi migracij«, smo si sposodili iz že omenjenega poročila Gallupovega inštituta o globalnih selitvah (Esipova, 2011). Temeljno vsebinsko vodilo pri izbiri prispevkov je bila raznovrstnost, kar nakazuje tudi pregled znanstvenih disciplin, iz katerih prihajajo avtorji: sociologija, geografija, etnologija in kulturna antropologija, zgodovina, umetnostna zgodovina, sodobne sredozemske študije, študiji spola in medijski študiji. Tak pristop nujno pripelje ne le do raznolikih, ampak tudi do vsaj navidezno neskladnih, morda celo nasprotnih pogledov na obravnavane tematike. Vendar nismo želeli utišati glasov iz »drugih« znanstvenih disciplin, temveč smo raje v recenzentske postopke povabili znanstvenike s področij, s katerih so tudi avtorji. Bogastvo zbranih prispevkov torej ni v njihovi medsebojni skladnosti in potrjevanju, temveč prav v mnogoterosti pogledov, zgodb in interpretacij.Prispevek Zore Žbontar obravnava odnos do tujcev v antični Grčiji, kjer je bilo gostoljubje do tujcev tako častivredna vrlina, da je vsak moral »izkazati gostoljubje in zaščititi kateregakoli tujca, ki je potrkal na vrata«. Zlasti je izzivalen kontrast med gostoljubjem v antični Grčiji in sodobnim pojavljanjem ksenofobije ter načini soočanja z migracijsko problematiko v gospodarsko razvitih državah. »Antični Grki so v odprti gesti gostoljubja do tujcev prepoznali svojo civiliziranost.«Čeprav omenjene raziskave Združenih narodov in Gallupovega inštituta podpirajo nekatere uveljavljene stereotipe o glavnih globalnih tokovih migrantov ter o območjih, o katerih »sanjajo« potencialni migranti, Bojan Baskar opozarja na sočasen obstoj tudi drugačnih migracijskih želja, tokov migracij in njihovih interpretacij. Posebej se osredotoči na preseganje in relativizacijo stereotipov in teorij o nemobilnem in nepodjetnem (alpskem) hribovskem prebivalstvu in migracijah.O tem, kako različne strategije pri prehajanju, prestopanju in prečkanju meja razvijejo migrantke, piše Mirjana Morokvasic. Označi jih kot prave socialne inovatorke, ki izumijo različne načine transnacionalnega življenja in tako od spodaj navzgor prispevajo k integrativnim procesom po vsej Evropi. V svoji inovativnosti gredo nekatere tako daleč, da premikajo različne, tako realne kot simbolne meje pripadanja naciji, spolu in poklicu.Elaine Burroughs in Zoë O'Reilly izpostavita tesno povezanost med sicer uveljavljeno terminologijo, s katero v statistiki in tudi znanosti označujejo imigrante na Irskem in širše v EU, ter negativnimi reprezentacijami nekaterih tipov migrantov v politiki in javnosti. Razpravo navežeta zlasti na iskalce azila in nezakonite priseljence, ki pridejo iz držav zunaj EU. Raba jezika lahko hitro postane politični način izključevanja, zato predlagata razvoj in uporabo obzirnejše in pravičnejše migracijske terminologije.Za spremembo izhodišča opredeljevanja in interpretacije sicer dobro proučenih selitev v nekdanji Jugoslaviji se zavzame Damir Josipovič. Predlaga zamenjavo dualističnega pogleda na te migracije s celostnim. Namesto njihovega poenostavljenega razumevanja kot mednarodnih in notranjih ali prostovoljnih in prisilnih migracij pa se zavzema za koncept psevdoprostovoljnih migracij.Na zanimiv fenomen zamikanja ustaljenih vzorcev spolnih vlog opozori tekst Maje Korać-Sanderson, katere zaključki izhajajo iz študije družinskega življenja kitajskih trgovcev v tranzicijski Srbiji. Medtem ko številne študije ugotavljajo, da skrbstveno delo v zadnjih desetletjih v imigrantskih družbah v glavnem opravljajo migrantke, njena študija ugotavlja, da v Srbiji kitajske trgovke skrb za svoje otroke večinoma zaupajo lokalnim ženskam srednjega razreda. Ta obrat vlog pri »delitvi dela« v skrbstveni sferi, ugotavlja avtorica, je v prid obema vpletenima stranema.Specifičen del mozaika sodobnih migracij v Sredozemlju, bangladeške skupnosti imigrantov na visoko industrializiranem severovzhodu Italije, razkriva Francesco Della Puppa. Izsledki poglobljenega kvalitativnega proučevanja odstirajo dejavnike, ki oblikujejo ta segment bangladeške diaspore, izkušnje migrantov ter učinke selitve na njihove družbene in biografske trajektorije.Izsek iz bolj tipičnih sredozemskih migracijskih procesov na primeru priseljevanja na Malto predstavita John A. Schembri in Maria Attard. Ugotavljata zmanjševanje števila selitev med Malto in Veliko Britanijo ob hkratnem povečevanju priseljevanja iz ostalih držav Evrope in podsaharske Afrike. Med učinki priseljevanja na Malto izpostavita izredno zgoščenost priseljenega prebivalstva, ki presega gostote celotnih prebivalstev v nekaterih evropskih državah.Miha Kozorog obravnava povezavo med migracijami in konstruiranjem krajev, iz katerih te migracije izvirajo. S pomočjo Ardenerjeve teorije »odročnost« izrazito emigracijske Benečije izrazi ne toliko v topografskem kot v topološkem smislu, v razmerju do drugih krajev. »Odročnost« nastaja v razmerju z »zunanjim svetom«, s tistimi, ki govorijo o »odročnih krajih« iz privilegiranih središč. Na primeru umetniškega dogodka, s katerim želijo organizatorji »odpreti tak kraj zunanjemu svetu« in »spodbuditi produkcijo bolj svetovljanskega kraja«, pokaže zgolj začasnost učinka tega dogodka na zmanjšanje »odročnosti«.O temeljnih časovnih in prostorskih značilnostih selitev »prebivalcev z ustvarjalnim poklicem« v Sloveniji piše Jani Kozina. Pri opredeljevanju tega specifičnega dela prebivalstva in pristopa k proučevanju njegovega migriranja se opre zlasti na dela Richarda Floride. Ugotavlja, da so prebivalci z ustvarjalnim poklicem v Sloveniji prostorsko zelo nemobilni in po tem kriteriju precej podobni ostalim poklicnim skupinam v Sloveniji, obenem pa tudi prebivalcem z ustvarjalnimi poklici v južni in vzhodni Evropi, za katere velja, da so med najmanj mobilnimi v Evropi. Podrobnejše analize pokažejo, da se ustvarjalci bolj razvitih regij načeloma intenzivneje selijo in so tudi v večji meri pripravljeni na selitev.O izkušnjah migrantk pri dostopu do trga delovne sile v Sloveniji govori članek Mojce Pajnik in Veronike Bajt. Obstoječa zakonodaja in posamezne politike namreč migrantke potiskajo v položaj, ko, če hočejo priti do zaposlitve, pristajajo na manj zahtevna dela. Pri tem so tarče stereotipnih reakcij in praks diskriminiranja tako na podlagi spola kot tudi starosti, pripisane etnične in religiozne pripadnosti ali kakšne druge okoliščine, še posebej dejstva, da so migrantke. Obenem pa prav zadnje vpliva na to, da s strani države niso deležne nikakršne zaščite.Migracijske študije pogosto domnevajo, da so ciljne države »moderne«, države izvora pa »tradicionalne«. Razprava Anıl Al-Rebholz ugotavlja, da takšna dihotomija pojmovanja modernega in tradicionalnega dodatno spodbuja stereotipne, esencialistične in homogenizirajoče predstave o muslimanskih ženskah v »zahodnem svetu«. Na podlagi biografskih pripovedi mlade Maročanke in Kurdinje ter razmerij med materami in hčerami prikaže raznolike strategije opolnomočenja mladih žensk v transnacionalnem migracijskem kontekstu.Specifični obraz migracij prinaša tekst Svenke Savić, namreč obraz umetniških migracij med Slovenijo in Srbijo po drugi svetovni vojni. Avtorica v njem ugotavlja, da je v treh ansamblih (opernem, gledališkem in baletnem) več kot trideset umetnic in umetnikov iz Slovenije s svojim pionirskim delom pomembno zaznamovalo razvoj gledališke umetnosti v Srbskem narodnem gledališču v Novem Sadu.Verjamemo, da nam je uspelo v pričujočo tematsko številko ujeti pomemben del sodobnega evropskega raziskovalskega utripa s področja migracij. Poleg uveljavljenih znanstvenikov s tega področja se je v ožji izbor prispevkov uvrstilo tudi več mladih avtoric in avtorjev, ki začenjajo raziskovalne kariere. Njihov uspeh nas veseli, saj obeta živahnost tega raziskovalnega področja tudi v bodoče. Obenem nas veseli, da so se vabilu odzvali predstavniki tako številnih znanstvenih disciplin ter da je število prispevkov, ki smo jih prejeli, znatno presegalo največji možni obseg revije. Spoznavanje in razumevanje številnih obrazov migracij sta pomembna koraka proti celovitemu znanju, potrebnemu za uspešno soočanje z izzivi migracijske problematike danes in, kot kaže, še posebej v prihodnosti. Zato je izjemnega pomena, da raziskovalci najdemo načine prenosa svojih znanstvenih spoznanj v prakso – na vse ravni izobraževanja, v medije, širše strokovne javnosti ter seveda tudi odločevalcem v lokalnih, državnih in mednarodnih ustanovah. Poziv velja tudi vsem avtorjem prispevkov v tej številke revije.