Search results

Abstract. This article aims to answer the research question
of whether a relationship exists between migration
and jihadi terrorism in Europe. The core argument is
that increased migration from mainly Muslim countries
has added to the risk of jihadi terrorism in European
countries. The phenomena of homegrown extremism
within immigrant communities, the cross-border movement
of radicalised individuals, and the return of foreign
fighters have all raised the likelihood of Islamic
terrorism in Europe. The research results suggest that
while migrants coming from terrorist-prone states are
an important vehicle through which terrorism is manifested
and diffused, there is an even bigger threat of
jihadi terrorism from radicalised individuals within
European immigrant communities.
Keywords: migration, radicalisation, terrorism, jihad,
Europe

POVZETEK MEDNARODNI KAZENSKI PREGON IN ČLOVEKOVE PRAVICE TUJIH TERORISTIČNIH BORCEV Avtor: Rok Petročnik Mentorica: izr. prof. dr. Vasilka Sancin V magistrski nalogi sem raziskoval nastanek fenomena tujega terorističnega borca, njihov mednarodni kazenski pregon in kršitve njihovih temeljnih človekovih pravic v domačih kazenskih pregonih. Varnostni svet OZN je leta 2014 na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine OZN sprejel Resolucijo 2178, ki podaja opis tujega terorističnega borca, vendar ne loči med oboroženimi spopadi in terorizmom. Resolucija 2178 opisuje tujega terorističnega borca kot posameznika, ki potuje v tujino z namenom izvedbe ali sodelovanja v terorističnem napadu, medtem ko je tuji borec posameznik, ki odpotuje v tujino z namenom pridružitve oboroženim spopadom. V raziskavi sem prišel do sklepa, da trenutno ne obstaja mednarodni kazenski pregon tujih terorističnih borcev, saj pregon izvajajo države same pred nacionalnimi sodišči. Varnostni svet OZN je pregon tujih terorističnih borcev preložil na države članice OZN, in sicer z vzpostavitvijo različnih odborov za nadzor izvajanja sankcij Varnostnega Sveta, kot so Sankcijski odbor 1267 in Skupina za analitično podporo in nadzor sankcij. V primerih Nada, Ahmed in Abdelrazik so nacionalna sodišča zaradi kršitev temeljnih človekovih pravic s sodbami razveljavila državne upravne akte, ki so vpeljevali sprejete protiteroristične resolucije Varnostnega sveta. Podobno je naredilo sodišče EU v primeru Kadi, kjer je bila razveljavljena uredba, ki je vpeljala sankcije Varnostnega sveta. Sodbe nacionalnih in sodišč v EU so bile glavni dejavnik za spremembo mednarodnopravnega okvirja terorizma OZN in za posledično večji poudarek na spoštovanju temeljnih pravic, ki jih zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah. ; ABSTRACT INTERNATIONAL PROSECUTION AND HUMAN RIGHTS OF FOREIGN TERRORIST FIGHTERS Author: Rok Petročnik Mentor: Vasilka Sancin, PhD, Professor In master's thesis i explored the emergence of the foreign terrorist fighter phenomenona, international prosecution of foreign terrorist fighters, and the violation of the fundamental rights of foreign terrorist fighters in domestic prosecutions. UN Security Council in 2014 adopted Resolution 2178 under Chapter VII of the UN Charter. However, while the Resolution outlines the description of a foreign terrorist fighter, it fails to distinguish between armed conflicts and terrorism. Resolution 2178 defines foreign terrorist fighters as individuals who travel to a state other than their states of residence or nationality for the purpose of the perpetration, planning, or preparation of, or participation in, terrorist acts or the providing or receiving of terrorist training, including in connection with armed conflict, while foreign fighter is an individual who travels abroad with intention to join armed conflict. The research led to the conclusion that there is currently no international prosecution of foreign terrorist fighters because states carry it out before national courts. UN Security Council has placed the burden of prosecuting foreign terrorist fighters on UN Member States by establishing different committees monitoring the implementation of the Security Council sanctions, such as the 1267 Committee and the Analytical Support and Sanctions Monitoring Team. In the cases of Nada, Ahmed and Abdelrazik, national courts due to violations of fundamental rights, repealed national administrative acts that introduced the adopted UN Security Council counter terrorism resolutions. The Court of Justice of the EU made a similar decision in the case of Kadi by repealing the regulation introducing the UN Security Council sanctions. Judgements of national and EU courts were the main factor in changing the UN terrorism framework in terms of international law, thus shifting the focus on the respect of fundamental rights as guaranteed by the European Convention on Human Rights.

"Ich habe keine Ahnung." (Kermani, 2009, 86) Das behauptet Navid Kermani in seinem Essay Die Terroristen sind unter uns, der 2009 im Band Wer ist Wir? Deutschland und seine Muslime erschienen ist. Es ist ein sehr wichtiger, ja zentraler Satz, der oft gedacht, aber selten öffentlich ausgesprochen wird. Niemand, der eine leitende Position in der Politik, der Wirtschaft oder beim Militär bekleidet, darf es sich leisten, diesen Satz in den Medien zu äußern, aber auch im Wissenschaftsdiskurs darf er nicht verwendet werden, es sei denn als Zitat. Es gibt mindestens drei Eigenschaften dieser Aussage, die sie für die erwähnten Diskurse ungeeignet machen. Erstens das Sprachniveau: durch den etwas saloppen Beiklang lässt sich die Aussage dem umgangssprachlichen Niveau zuordnen und nicht dem Niveau offizieller oder wissenschaftlicher Reden. Zweitens ihre Struktur: durch die Ich-Form wird der Satz zur Aussage des sprechenden Subjekts über sich selbst, nicht über einen Sachverhalt. Und drittens die Semantik: Das verneinte Substantiv spricht dem Subjekt nicht nur jedes rationale Wissen ab, das sich argumentieren und belegen ließe, sondern auch jede andere Grundlage, auf der sich eine Aussage zu einem Sachverhalt formulieren ließe, also auch Vermutungen, Vorurteile, Spekulationen, Gefühle oder die Intuition. Das Problem dabei ist nicht, dass auch diese alternativen Grundlagen fehlen, sondern dass sie, durch die Wahl des Substantivs "Ahnung", überhaupt als Möglichkeit eingeräumt werden. Wenn durch diese Merkmale die zitierte Aussage aus dem Rahmen fachbezogener Diskurse fällt und sogar für journalistische Textformen unpassend ist, so ist sie im literarischen Diskurs durchaus zulässig. ; The essays of the German writer and professor of Middle East Studies, Navid Kermani, focus on current political and social issues, such as migration, terrorism and the problems of multicultural societies. The article offers an analysis of selected essays and gives a brief overview of their context, including a discussion about the relation between literature and politics as it evolved after World War II in Germany. The analysis makes it possible to see Kermani's essays in the tradition of open dialogical essays that goes back to the writings of Michel de Montaigne, as shown in the theories of Peter V. Zima. The processes of fictionalization that are used by Kermani in his political essays are compared with those used in so called "post-truth" political discourse. Although these processes are comparable and their effects unpredictable, it is possible to locate some basic differences in their narrative structures that can either suggest that the narrator is all-knowing, which reinforces his position of power, or can stress the narrator's tentativeness, which opens the possibility for the reader to enter into a dialogue with him, thus leading to the kind of constructive dialogue that is of fundamental importance for democratic societies. It is the raising of questions and articulation of doubt that Kermani sees as his main task when writing his essays. ; Navid Kermani, nemški pisatelj in profesor orientalistike, se v svojih esejih posveča aktualnim političnim in socialnim vprašanjem, kot so migracije, terorizem in večkulturne družbe. Članek podaja podrobnejšo analizo izbranih Kermanijevih esejev ter jih umesti v tradicijo dialoško odprte esejistike (kakor jo po teoriji Petra V. Zime zastopa na primer Michel de Montaigne) in v kontekst nemških povojnih razprav o razmerju med literaturo in politiko. Nato postopke fikcionalizacije, kakor se kažejo v Kermanijevih političnih esejih, primerja s postopki v tako imenovanih postfaktičnih političnih diskurzih. Čeprav so postopki primerljivi in njihovi učinki načelno nepredvidljivi, je mogoče locirati temeljne razlike v njihovi narativni strukturi, ki lahko sugerira vsevednost pripovedovalca in s tem krepi njegovo pozicijo moči ali poudarja njegovo negotovost ter tako bralcu odpira možnost, da z njim stopi v konstruktiven dialog, ki je temeljnega pomena za demokratične družbe. Prav v odpiranju vprašanj in artikuliranju dvomov Kermani kot avtor esejev vidi svoje pisateljsko poslanstvo.

Evropska unija se je na pragu leta 2011 začela srečevati s prvimi begunci, ki so pribežali z bojnih območjih Sirije in drugih držav Bližnjega vzhoda ter islamskih držav Severne Afrike in skušali ujeti svojo svobodo, osebno varnost in prihodnost prav v državah članicah Evropske unije. Politična kriza in vojna na Bližnjem vzhodu nista pojenjali, še več, vsak dan je na tisoče ljudi po sredozemskih in balkanski poti skušalo prebežati v Evropo. Evropska unija je leta 2015 z vrhuncem migracijskih tokov v Evropo doživljala najhujšo begunsko krizo po drugi svetovni vojni. Znašla se je pred hudim migracijskim vprašanjem, na katerega pa je sama našla odgovor v pomoči in sodelovanju Turčije – države, ki je pred 69 leti zaprosila za članstvo v Evropski uniji, vendar do danes še ni postala njena polnopravna članica. Turčija danes gosti največji delež sirskih beguncev na svetu – 3,6 milijona. Z Evropsko unijo sta po mnogih letih njunega intenzivnega političnega delovanja in diplomacije odprli novo poglavje sodelovanja, lahko bi ga poimenovala kar migracijsko sodelovanje, skovali sta skupno migracijsko politiko, le ta pa je bila ovekovečena 18. marca 2016 s podpisom izjave EU-Turčija, katere namen je bil ustaviti tok nedovoljenih migracij preko balkanske poti iz Turčije v Evropsko unijo in ga nadomestiti z organiziranimi, varnimi in zakonitimi potmi v Evropo. Seveda ni ostalo zgolj in samo pri turški uslugi Evropski uniji, le-ta je bila za to pripravljena dobro plačati, skupno je Turčiji namenila tri milijarde evrov in ji obljubila še druge ugodnosti, med drugim vizumsko liberalizacijo. V Evropski uniji se danes nahaja več kot 1,8 milijona beguncev. Mnoge Evropejce skrbi za osebno varnost, Evropsko unijo pa za nacionalno in mednarodno, med najbolj rizične varnostne implikacije, ki so jih s seboj prinesli begunci, se najpogosteje uvrščata terorizem in organiziran kriminal - tihotapljenje migrantov. ; At the beginning of 2011, the European Union faced the first refugees fleeing from the war-torn areas of Syria, other Middle East countries and Islamic countries of North Africa, trying to secure their freedom, personal safety and future in the member states of the European Union. The political crisis and war in the Middle East did not subside, on the contrary, every day thousands of people took the Mediterranean and Balkan routes to reach Europe. In 2015, when migration flows into Europe peaked, the European Union experienced the worst refugee crisis after the Second World War. The EU had to face a grave migration issue and eventually settled it with the help and in cooperation with Turkey – country that 69 years ago applied for the membership in the European Union but has not become its full member to this day. Turkey today hosts the largest share of Syrian refugees in the world – 3,6 million, and after many years of intensive political activity and diplomacy, it started a new chapter of cooperation with the European Union, we could call it migration cooperation. Together, they forged a common migration policy by signing the EU-Turkey Statement on 18th March 2016. Its aim was to put a halt to the irregular migration flows on the Balkan route from Turkey to the European Union and to replace it with organised, safe and legal ways to enter Europe. Of course, Turkey was not merely doing a favour to the European Union and the EU was ready to pay well in exchange, sending 3 billion euros to Turkey and promising other benefits, including visa liberalisation. Today, there are more than 1,8 million refugees in the European Union. Many Europeans worry about their personal safety and the European Union is concerned about the national and international security. As the riskiest security implications brought by refugees are most often mentioned terrorism and organised crime – smuggling of migrants.